Tina Maze je začetnica preobrazbe slovenske mentalitete v športu. To pomeni, da se trudiš za popolnost in da te drugo mesto, z vsem spoštovanjem do sotekmovalk, ne zanima. To je bil velikanski preskok za naš narod, saj smo bili veseli vsakega uspeha športnic, športnikov, ki niso bili tako samoumevni. Tudi miselnost, da je četrto, peto mesto uspeh, se nas je zelo prijelo.
A ko je prišla Tina Maze, ki je v eni sezoni osvojila rekordno število točk, ko si je prizadevala za popolnost v vseh disciplinah, se je to zgodilo. Preskok. Zame je – z vsem dolžnim spoštovanjem do drugih slovenskih športnikov, ki so orali ledino – Tina Maze kraljica številka ena. Če ali ko mi jo bo dano spoznati, bodo moje sanje navijača izpolnjene.
Ekipne športne panoge so bile hiba, dokler ni prišel Luka Dončić s svojo igrivostjo in spretnostjo
Zakaj to govorim? Mislim, da je z svojim garanjem, svojim pristopom naredila veliko za preskok športnikov v ekipnih športih. Ekipni športi so bili naša hiba, razen nogometa, ki nas je čudežno izstrelil na evropsko in svetovno prvenstvo. Toda biti nekoč prvak, prvak v košarki? Kdo si je od nas, ljubiteljev košarke, sploh dovolil imeti take pregrešne sanje. In prišlo je leto 2017 in leto, ko je bil Luka Dončić že evropska zvezda, saj je osvojil, kar se je osvojiti dalo. Spremljal sem ga v španski ligi, kjer se je izvrstno kosal s pritiskom, zdelo se je, in to še danes velja, da preprosto uživa v njem. Zaljubiš se v njegov način igre, ki je tako nalezljiv, ker ima vse tisto, kar košarka v bistvu je: igrivost, spretnost, videnje poteze več od nasprotnika, sodelovanje in delanje soigralcev še boljše, kot v resnici so.
In če Američani po mojem delajo velikansko napako, kar se tiče pogleda na košarko, tj. da je vse v statistiki, Luka Dončić kaže ravno nasprotno. Da mu številke ne pomenijo nič, ker je košarka v prvi vrsti kolektivna igra. Da mu kakšne pomanjkljivosti laže oprostimo, ker čara tako, kot trenutno nobeden na svetu ne. Ker je po Draženu Petroviću dal košarki tisto, kar ji pritiče: ljubezen do igre. Da se vrnem nazaj: ta mladenič je leta 2017 napovedal kolajno. Ta mladenič si je to upal izgovoriti naglas. Ta mladenič je s svojo skromnostjo in nalezljivo energijo, ki jo izžareva, okužil druge reprezentante, da so verjeli v uspeh. Ta mladenič je okužil tudi POP TV s Sanjo Modrić in Sašo Dončićem, saj so izpeljali prenose za anale. Pa Vilfana in njegovo odštevanje zadnjih sekund finala. Iz tekme v tekmo so rasli kot ekipa in na koncu pokorili vso Evropo.
Slovenska košarkarska ekipa je postala družina, katere zaščitni znak je borbenost
Danes je zgodba podobna, le da je pritisk, ker so evropski prvaki, toliko večji. Tudi na tem prvenstvu igrajo dobro, le praska po imenu Bosna in Hercegovina se je morala zgoditi. Zelo sem bil razočaran nad pristopom vseh, tudi nad selektorjevim vodenjem tekme. A če kaj, ti fantje niso več ekipa, ti fantje so skozi petletno obdobje postali družina. Družina, ki si pove vse, ki se tudi nadere, se spodbuja, se motivira, je povedala svoje v dveh tekmah.
Pokorili so Nemce ter za desert še Francoze, ki so nam uničili olimpijske sanje o medalji. Človek z drugega planeta Luka Dončić je Francozom nasul 47 točk, ob tem pa je treba poudariti slovensko dihanje vsi za enega, eden za vse. Ni se zgodil Luka Dončić, zgodila se je Slovenija, kar še mnogim ni jasno, razen balkanskim državam, ki najbolj poznajo mentaliteto Slovencev. In kot družina bomo prišli do medalje, ker je borbenost naš zaščitni znak. Z borbenostjo nadoknadimo vse, kar nam lahko manjka, pa naj bo to recimo klasični center višine 212 cm. In opaža se, da kolektivizem in borbenost prehajata na druge športe: na odbojkarje, ki so igrali v polfinalu svetovnega prvenstva v odbojki.
Slovenci si v košarki prej nismo zaslužili medalje, ker si nismo upali pogledati njenega obličja
Priti, zgoditi se mora voditelj, ki svoje fante vodi skozi vse faze preizkušenj. Od začetnega trpljenja na treningih do odpovedovanja družinam, zopet treningi, ki skozi tedne postajajo zahtevnejši. Vsakdo, ki se je vsaj malo bolj zares ukvarjal z športom, ve, kaj hočem povedati. Zato si mogoče v preteklosti Slovenci medalje nismo zaslužili, ker si nismo upali pogledati njenega obličja. Ker smo odpovedali v psihološkem smislu, čeprav je bilo vloženega ogromno truda in odpovedovanja tudi prejšnjih ekip. Ne vem. Ko pa tako gledam kako generacijo nazaj, sem po imenih prej pričakoval medaljo kot po napovedi mladeniča leta 2017. Ampak imena niso vse, zgoditi se mora kemija med igralci.
Še danes igram košarko. Še danes se podim s fanti iz otroških let. Še danes se spominjamo vseh prigod, povezanih s treningi in košarkarskimi tekmami. Še danes se spominjam trenerja, ki ni popuščal v zahtevah, kar je na dolgi rok pomenilo troje: košarko smo vzljubili, postajali smo ekipa, trenerja pa spoštovali. Igra je letom primerna, toda še zmeraj dovolj nora in borbena, da se podimo z bistveno mlajšimi fanti, ki se nam čudijo, od kod ta energija. Od kod vztrajnost za še. Da vzljubiš košarko, kateri koli šport, je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Šport ti lahko da nekaj neizmerljivega, vsekakor pa veliko za življenje. In sedaj, ko na treninge vozim svojega sina, si ne želim nič drugega kot to, da bi šport preprosto vzljubil. Vse drugo se bo zgodilo samo.
P. S.: Četrto mesto odbojkarjev na svetovnem prvenstvu je fenomenalen rezultat, ne glede na razočaranje odbojkarjev. Zavedanje, kakšne odbojkarske nacije smo pustili za seboj, nas navdaja s ponosom in vero v medaljo, ki bo prišla.
