Tina ‘mašina’

28
226
tina maze
Foto: Novi glas.

Ob vsakem velikem smučarskem tekmovanju se Slovenija čudežno poenoti. To poenoteneje ima seveda ime in priimek: Tina Maze. Takrat, enkrat toliko, smo vsi, ki spremljamo drzno zavijanje med količki ali pa vratolomen spust proti dolini, samo Slovenci. Slovenci, ki navijamo za Slovenko. Brez ideoloških in drugačnih razlikovanj. To je ena od pozitivnih plati športa, zdravega športa. Tina Maze je samo najuspešnejši način takega poenotenja. Tukaj je od prejšnjega tedna še Peter Prevc, prvi zemljan, ki je s smučkami na nogah skočil četrt kilometra daleč (pa čeprav je Norvežan Anders Fannemel že dan za Prevcem še dodatno popravil svetovni rekord). Noro in neverjetno! Slovenci se ob teh zgodovinskih dosežkih prepoznavamo enotno kot narod.

Narodna junakinja

Tina Maze je v tem kontekstu neki unikum (v nadaljevanju bom pojasnil, zakaj sem izbral prav njen primer). Za Slovence ni več samo Mazejeva, niti samo več Tina: nekateri ji pravijo “naša Tina”, za druge je Tinca, spet nekateri ji po zaslugi njenih odločnih nastopov, ki so v duhu Terminatorja zelo pogosto “usodni” za tekmice, pravijo kar “Tina mašina”. Skratka, v Sloveniji je Mazejeva postala neki simbol. Pred leti so v javnosti krožile polemične pripombe, kaj pa če bo Tina nastopila pod kako drugo zastavo? Kritike je Mazejeva vsakokrat demantirala in svoje demantije nadgradila z rezultati. Po njeni zaslugi so Zdravljico in slovenske nacionalne simbole spoznavali po svetu, vsakič med nagrajevanjem na stopničkah so kamere ujele tudi njeno navdušeno prepevanje slovenske himne. In nazadnje, kar je spet neka dodana vrednost in kar kaže na inteligenco slovenske smučarke, v Vailu si je Tina na tekmovalni dres dala natisniti verze slovenske himne, 7. kitice Zdravljice. Gre za domiselno potezo, zaradi katere si Mazejeva zasluži še dodatne čestitke poleg vseh ostalih ob izjemni beri kolajn. In Tina si s takimi potezami zasluži tudi neko dodatno priznanje slovenske javnosti, ki gre onkraj samih športnih uspehov.

Ideja malega zasebnega podjetja

Na Mazejevo in na njene uspehe pa bi rad pogledal še z nekoliko drugačnega zornega kota, bolj podjetniškega. Ko primerjam majhno, a izjemno uspešno ekipo Team to a-Maze s krovno smučarsko zvezo (SZS), se avtomatično vzpostavijo vzporednice s stanjem v slovenskem gospodarstvu. Ekipa Mazejeve je v tej primerjavi neki nov, sodoben in svež start-up, ki se je pojavil na velikem globalnem trgu, SZS pa okostenel in tog velikan, eno od tistih ogromnih podjetij, ki so po miselnosti še v času pred letom 1990, ko je itak za vse skrbela država in ki mu ni bilo zato potrebno, da bi se prav veliko naprezal. Poglejte razliko v mentaliteti. Ekipo Tine Maze sestavljajo, poleg smučarke, samo še štiri osebe: vodja ekipe Andrea Massi, trener Valerio Ghirardi, serviser Andrea Vianello in fizioterapevtka Nežka Poljanšek. Ekipa je bila ustanovljena kot neki nov izziv: dokaz, kaj zmore Tina Maze. Šlo je za zelo tvegan projekt: njegova glavna akterja, Mazejeva in Massi, sta zastavila svojo celotno kariero in šla v ta projekt proti toku. Seveda, zaradi tega si nista mogla privoščiti nobenega popuščanja, vseskozi sta pred seboj morala imeti maksimalno osredotočenost na cilj, vnemo, željo in požrtvovalnost. Uspeh je bil edini ključ za preživetje. Začela sta od začetka in ustvarila zgodbo o uspehu. To je pomenilo iskanje finančnih sredstev, to je pomenilo ustvarjanje marketinške podobe najboljše slovenske smučarke, to je pomenilo iskanje pokroviteljev in sponzorjev, samostojno iskanje lokacij za treninge, pa tudi iskanje hotelov, prevozov. In to ob vseh drugih logističnih težavah. Poleg seveda osnovne dejavnosti, treniranja na belih strminah. Soočiti so se morali s težavami: odnosi z mediji, odnosi s krovno organizacijo, odnosi znotraj same ekipe. V primerjavi s slovensko smučarsko realnostjo pa je pri njih občutiti pomembno razliko: Team to a-Maze se je s težavami soočil in jih vsakič sproti reševal.

Ja, šlo je za drugačno miselnost: pri ekipi Tine Maze se ob velikem tveganju, ki so ga vložili, niso zadovoljili s tisto besedno zvezo “dobra uvrstitev”, s katero se prepogosto zadovoljuje slovenska športna javnost. Njihov cilj je bil jasen: ne dobra uvrstitev, temveč uspeh. In to je velika razlika. To je tista razlika v miselnosti, ki je Mazejevi prinesla štiri olimpijske kolajne (dve zlati in dve srebrni) in devet odličij s svetovnih prvenstev (štiri zlate kolajne, pet srebrnih).

Slovenci, uspešni start-up podjetniki

Evo, to je zgodba tudi številnih malih in srednjih slovenskih podjetnikov. Tistih, ki so razvili svojo idejo in ki so za to idejo zastavili svojo kariero in svoj kapital. Drznost tveganja je bil ključni dejavnik, tako kot sta to bila delavnost in požrtvovalnost. Uspeh pa ključ za preživetje, pri čemer se morajo lastniki poistovetiti s podjetjem. In takih zgodb o uspehu je v Sloveniji kar nekaj: v lanski Managerjevi lestvici najbogatejših Slovencev so med prvimi dvanajstimi kar štirje zaposleni v podjetju Outfit 7, ki je razvil aplikacijo govorečega mačka Talking Tom in v nekaj letih presegel 2 milijardi prenosov. To je zgodba Iva Boscarola in njegovega Pipistrela ter zmagovitih idej na področju ultralahkih letal. Nedavno so v Sloveniji predstavili uspehe slovenskih start-up podjetij v letu 2014. Če primerjavo nekoliko, forsiramo, naj povemo, da gre za isti princip, kot smo ga že ugotovili pri Team to a-Maze. Samo v lanskem letu so slovenski start-upi v procesu investicij, vstopov v pospeševalnike in drugih načinov iskanja sredstev, zbrali skupno 60,8 milijona dolarjev. Predstavljena vrednost teh podjetij je celo desetkrat večja, 600 milijonov dolarjev. Toliko o sposobnosti slovenskih malih podjetnikov in inovatorjev. Ob tem je morda pametno še pripomniti, da je od vseh zbranih sredstev samo 1 odstotek državnih prispevkov, medtem ko je kar 93 odstotkov tveganega kapitala. Skoraj polovica omenjenih podjetij pospešuje in ustvarja internetne storitve ter strojno opremo za medije in zdravstvo. Napovedi za letošnje leto naj bi znašale med 60 milijoni in 120 milijoni dolarjev novih investicij.

Toga SZS

To je podoba malega podjetništva, ki išče priložnosti. Tako kot Team to a-Maze. Na drugi strani pa imamo v Sloveniji tisti stari koncept gospodarstva, ki ekonomsko dejavnost vidi (samo) kot vzvod moči in ki se zaradi tega boji privatizacije, zasebnih lastnikov in zdravega gospodarskega okolja. In to je, žal, zgodba, ki se v nekoliko posplošeni luči prikazuje skozi realnost Smučarske zveze Slovenije, ki ideje “miniekipe v zasebni lasti”, kot sta jo zasnovala dvojec Massi-Maze, ni nikoli prebolela. Nasprotno. V vseh teh letih je bila SZS dejansko področje internih bojev z odstavitvami in odstopi vodilnih funkcionarjev ter večkrat kraj obračunavanj in spletk. Reševanje osnovnih težav – formiranje novih smučarjev pa je zdrsnilo nekam v ozadje. In kaj imajo od vsega tega? V ženski konkurenci se dekleta (če izvzamemo Mazejevo) uvrščajo od desetega mesta dalje. V moški konkurenci pa Slovenija že dalj časa nima reprezentativnega smučarja. Pa da ne bo nesporazumov, smučarskega talenta je v Sloveniji na prodaj: na mladinskih svetovnih prvenstvih alpskega smučanja je Slovenija leta 2010 osvojila bron z Boštjanom Klinetom, leta 2011 dve zlati kolajni ponovno z Boštjanom Klinetom, leta 2012 dve bronasti z Žanom Kranjcem, leta 2013 še en bron z Žanom Kranjcem. Od leta 2000 do danes so slovenski mladinci na svetovnih prvenstvih v panogah alpskega smučanja osvojili skupaj 4 zlate, 4 srebne in 5 bronastih kolajn. Izjemen potencial, ki na članski ravni ni nikoli prišel zares do izraza. SZS bi se morala ob tem resno zamisliti.

Sistemske rešitve

Pri SZS, žal, razmišljajo tako, kot so bili vajeni razmišljati v vseh velikih slovenskih podjetniških realnostih, ki so veljale za nepotopljive. Eno od teh, ko smo že v smučarskem svetu, je bilo Elan. In še cel kup drugih. Slovenskih Titanicov je bilo v zadnjih letih ničkoliko. Pomanjkanje resnične in realne podjetniške žilice, nepripravljenost na spremembe, ki jih narekuje čas, nekonkurenčnost in lenobnost vodita v zdajšnje stanje. Tina Maze rešuje čast slovenskega alpskega smučanja, ko pa se bo upokojila, kaj bo narodu smučarjev sploh ostalo? V gospodarstvu velja podobna logika: mali domiselni podjetniki lahko beležijo izjemne rezultate na svojih področjih, Slovenije pa ne morejo izvleči iz krize. Potrebna je državna strategija za podjetništvo, ki naj bo sodobna, podjetnikom naklonjena in spodbujajoča. Skratka, potrebna je nova, učinkovita sistemska rešitev: pa naj gre za SZS ali za slovensko državo…

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


28 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik!

    Tina je resnično najbolj poučna za slovenske zavožene in pokvarjene poti v smučanju, politiki, gospodarstvu…

    Kljub vsemu, pa je ostala Tina preprosta, dušna, realistična, domoljubna…

    Namesto prostaškega “evo”, bi bil lepši slovenski izraz “poglejte”. Tudi to je v duhu Tinine drže.

  2. Skratka, potrebna je nova, učinkovita sistemska rešitev: pa naj gre za SZS ali za slovensko državo…

    ali pa za slovensko cerkev. Tina Maze bi bil tam lahko nadškof Uran,če ne bi bil slabega zdravja.

    • Dal vam prav v prvem delu, v drugem delu pa se čudim vaši pogumni izjavi. Če bi bil nadškof Uran res tako slabega zdravja, bi bil sedaj že pokojni. Sicer pa .. Bog naj nam da moč, da bomo z molitvijo izsilili Božje usmiljenje za odrešitev nadškofa Urana!

    • Nadškof Uran po mojem mnenju ni bil primeren za Cerkev.
      Mediji so izrabili to njegovo ljudskost in priljudnost in ga tako naredili neškodljivega in obvladljivega. Kot rdečega škofa Grmiča.

      Stres seveda tudi ni bil primeren – akademik, neprimeren za dnevno odgovorno nadškofovsko službo.

      To je problem številnih katolikov pri nas. Ni poanta tega, da je škof, nadškof ali papež – kul. To ni poanta ne katolištva, ne Evangelija. To ne pelje k odrešenju. Pri nas pa ljudje mislijo, da če bo klerik kul, če ga bodo mediji čislali, potem bo že vse v redu. Očitno je verska vzgoja res slaba, ne vem kaj delajo na TEOF in pri verouku???????

      Pravi, močni nadškofi so taki kova Vovk.
      Upam, da bo tudi naš novi nadškof jasen v besedah, usmiljen do grešnikov in da bo vnemal srca vernih in tistih ki iščejo. Bodimo dobronemarni do njega, molimo zanj. Ni nam pa treba, da se obremenjujemo s tem ali je ‘kul’ ali ne.l

  3. Tina Maze je izredna ( No.1 med slovenskimi športnicami vseh časov). Njen tim z Massijem na čelu tudi. Slovenskim zamejcem med drugim, ki ga eni hočejo na vsak način videti kot tujca.

    To, kako hoče milijon in več Slovencev projecirat Tinine uspehe kot svoje uspehe, je pa bolestno. Želodec se mi obrača ob novinarjih/novinarkah, ki cele prime-time minute novic namesto resnih političnih tem težijo o tem, kako bo naša Tina, kdo drug neki, zmagala, kako bo prva, kako bo zlata. In potem brez konca in kraja intervjuvanje publike in navijačev, ki tudi sveto zatrjujejo, kako bo zmagala in spet zmagala. Tudi ko ji recimo očitno ne gre, ko recimo na prvi rpogi za Fenniger zaostaja za več kot sekundo.

    Ej, Tina ni stroj za kompenzacijo življenjskih neuspehov povprečnežev in podpovprečnežev!

    Get your own life, people in pustite Tino Maze že malo pri miru! Tudi zato, da bomo tisti, ki imamo res radi smučanje in smučarske tekme, imeli možnost spremljati tekme brez histerije in nogometnega navijaškega vzdušja. Z nekaj objektivnosti, s spoštovanjem do vseh tekmovalcev/tekmovalk, tudi iz drugih držav, ki se spuščajo po belih strminah.

    • Se strinjam z napisanim. Mene smučanje (oziroma športna tekmovanja) niti najmanj ne zanimajo in mi je vseeno, če Tina Maze zmaguje ali pa izgublja. Mi je pa všeč njen pristop, njeno garanje – njeno in njene celotne ekipe, da ne bo pomote. Zato mi je pa primerjava njene ekipe s startupom zelo všeč.

  4. Sicer pa ne delim avtorjevega mnenja, kako imamo “smučarskega talenta v Sloveniji za na prodaj”. Ti mednarodni uspehi v mladinskih kategorijah so pogosto na silo sforsirani.

    V drugih smučarskih nacijah otroke puščajo, da se bolj igrajo na snegu, da cele dneve prosto smučajo. V vseh razmerah, tudi v celcu, tudi izven prog, po gozdu itd. Pri nas pa od prvih treningov takoj na skrbno ratrakirano in zglajeno med kole in samo med kole. Na tekmah potem naši zgodaj zasijejo z dobrimi časi, potem se pa ustavi. Potem se pa počasi ugotavlja, da v vseh razmerah niti dobro smučat ne znajo. Da domnevni talenti niti to niso ravno.

    Majhno smučarsko bazo velikih talentov imamo Slovenci. Zelo majhno. Tina Maze ali Mateja Svet se ne rodita vsako leto.

    p.s. Problem je tudi togost šolskega sistema in odsotnost privatnega šolstva. V alpskih krajih so recimo po Avstriji osnovne šole in gimnazije, ki otroke poleg osnovnega programa usmerjajo prav v smučanje in odkrivanje talentov. Klubi za otroke s premožnimi ambicioznimi starši pač niso osnova za široko bazo talentov.

          • Riki, to je res. Ampak redko kateremu nešportniku pri 30 letih starosti. Delež profesionalnih smučarjev, smučark, ki imajo do konca življenja uničena kolena, je impresiven. Ivica Kostelić je imel na enem kolenu mislim da že 13 operacij. Še tekmuje. Ampak boli ga pa že pri običajni hoji. 🙁

  5. Ni treba biti prav zelo pronicljiv, da ti je jasno, da pri nas vsem totalno dol visi tako za smučanje kot za Tino Maze. Samo za zmage gre. Samo zato je Tina zanimiva. In tako je povsod. Kot pravi IF, vse je sforsirano do konca. Gladiatorstvo.
    Tako je povsod. Še v gospodarstvu. Imamo skoraj sto tisoč s.p.-jev. V tujini so to free lancerji. Nikjer nimajo toliko free lancerjev.
    Tudi efvorija start-upov je ista stvar.
    Tako agresivne družbe kot je naša pač nikjer ne poznajo.

  6. Svitase,morda si se prenaglil s svojim razmišljanjem,če bi bilo resnično vse tako kot
    pišeš in preprosto razmišljaš,bi domoljubna Tina nastopila v ekipnem tekmovanju na
    svetovnem prvestvu v alpskem smučanju!Drugo kar je značilno za vse vrhunske športnike,razen redkih izjem je preprostost,ki je že davno samo še pravljica za lahko noč,kajti gre za prestiž,lov na lavorike ter materialne dobrine in redki so športniki,ki
    bi ob vsem tem razmišljali tudi o složnosti in pripadnosti domovini,ampak z velikim veseljem ustrežejo željam sponzorjev in poskakujejo v ritmu njihovih narodnih viž in
    v njihovih tradicionalnih oblačilih pozabijo na tolikokrat opevani “nacionalni interes”!
    Strinjam se,da sodi naša predstavnica na tekmovanjih v alpskem smučanju v sam
    svetovni vrh,ampak pri tem naj ne pozabi od kod prihaja in da je vendarle Slovenka
    in ne muhasta in globalizirana šampionka,ki živi v povsem svojem svetu slave
    in svetlobnih reklam sponzorjev!

    • Tine se je Slovenija že zdavnaj odrekla in tako tudi ona najbrž ne bo najprej Slovenka. Enako se je zgodilo Mateji Svet, samo da ona ni nadaljevala z lastno ekipo, ampak je opustila smučanje.
      Kako se Shiffrinova razlikuje od ostalih smučark. Tudi od Tine. Pri rosnih 18-19 letih, ko jo poslušaš daje vtis velikega in pravega značaja. Naši vrhunski športniki pa so vsi kot bi prišli iz Hollywooda.
      Najprej opaziš sovraštvo do sotekmovalk, potem samodestrukcijo in nato ostane samo še znanje tehnike in izkušnje. Značaja in duha ni nikjer.

      • Sovraštvo do sotekmovalk? Mogoče se nekaj tega pri Tini iz izjav res malo nakazuje. Ali pa pri Švicarki Lari Gut.

        Sicer pa sovraštvo do sotekmovalcev, sotekmovalk slovenskih športnikov spodbujajo predvsem navijaški športni reporterji. Naši so obupno nevoščljivi predvsem do avstrijskih smučarjev. Ali še bolj skakalcev na smučeh. Andrej Stare recimo prav nacionalistično sovraži avstrijsko skakalno ekipo in to izliva v javnost med prenosi.

        Politični pravoverneži sicer pri najmanjšem sumu domnevnega slovenskega nacionalizma skačejo do neba. Ampak pri športu je pa izgleda vse OK.

        • Značilnost reporterjev, ki jo ne morem prenašat, je tudi njihov totalni prezir do športa in tekmovalcev. Ko komentator razvija neko svojo misel (kdo je punca od nekoga), medtem ko je tekmovalec na progi, in čaka, kdaj bo prišel skozi cilj, kajti to je edina novica o kateri je pripravljen govoriti: Katero mesto je zasedel. Vse drugo, razen zloma noge, je zgolj treba počakat da mine.
          Isto velja tudi za naše “strokovne” komentatorje. Popolni prezir in zaničevanje do vsega, kar nisem jaz.

  7. Bistvena poanta pri Tini Maze je MALO PODJETJE nasproti državnemu kolhozu.

    Trdo delo, premišljeno izbiranje najboljših kadrov, kvalitetna družinska vzgoja. Vse to socialisti hočejo v narodu izničiti:

    zakonski odnos očeta in mame
    družino
    šolstvo je monopolno državno in ideološko monopolno

    Sicer pa je članek zelo dolgovezen.

  8. > samo 1 odstotek državnih prispevkov,
    > medtem ko je kar 93 odstotkov tveganega kapitala

    In od kod je tvegani kapital? Iz državnih bank? Ne, ne norčujem se. Res me zanima natančnejša analiza.

  9. Za Tino Maze ne navijam samo zato, ker je Slovenka, pač pa zato, ker je slovenski talent.

    Za vsa uspešna podjetja je vedno značilno prav to, da znajo njihovi ustanovitelji poiskati v množici idej vedno tisto, ki je najboljša. Dobre ideje pa zmorejo ustvarjati samo nadpovprečno nadarjeni ljudje v njim ustreznem okolju, ki omogoča razvoj te nadarjenosti.
    Le dober podjetnik, ki je hkrati tudi sam talent, bo znal poiskati prave sodelavce in jih pridobiti za svoje podjetje.

    Pravkar opisan pristop ustanavljanja je tuj socialistični miselnosti, kjer sta uravnilovka in politična pripadnost ključna elementa ustreznosti. V tem okolju nadpovprečno nadarjeni običajno težko uspevajo, saj se njihov človeški pogled praviloma močno razlikuje od političnega pogleda tega sistema.
    Če naj bi podjetje, ki sta ga ustanavljala Massi in Maze, bilo uspešno, je moral biti izpolnjen najprej nujni pogoj, torej ločitev podjetja od prevladujoče miselnosti, ki zapostavlja drugače misleče. Šele, ko sta ustanovitelja ločila talente od te miselnosti, so ti lahko polno zaživeli in pokazali svojo pravo vrednost.

    • Krpelj,problem je ravno v tem,da šprtna dejavnost ni podjetništvo.Nekdanji despot
      olimpijskega komiteja sir Brundage je jemal športnikom zlate medalje
      po tekočem traku,tako je odvzel zlato olimpijsko medaljo ameriškemu atletu,
      mnogobojcu Jimu Thorpu,preprečil nastop finskemu atletu Paavu Nurmiju,ki je hotel zaključiti svojo bogato kariero s poslovilnim tekom maratona na olimpijskih igrah,izgnal iz olimpijskih iger v Sapporu legendarnega avstrijskega smučarja imenovanega”Blitz aus Kitz” Karla Schranza,zato ker je na neki nogometni tekmi v Avstriji kot gledalec imel oblečeno majico z napisom neke kofetarske predelovalnice, Jim Thorp je drago plačal svoje igranje košarke,za kar je dobil nekaj cvenka s katerim si je omogočil preživetje!Vendar to niso bile njegove zadnje umazane igre,veliko žalosti in razočaranj je povzročil mnogim športnikom ta angleški “sir”Brundage,ti pa govoriš neumnosti o športnih podjetjih dandanašnji!
      Taka oblika športnega delovanja je dejansko že na samem robu sprevrženosti
      v športu,ki se vedno bolj oddaljuje od olimpijskega gesla,ki pravi,da je pomembno
      sodelovati in ne zmagati,mislim,da je prav “mašina” tista,ki se je oddaljila od vseh
      pravil igre in zatajajila vse dopustne normative športnega udejstvovanja s svojim
      odnosom do tistega,kar danes imenujemo šport,ki vedno bolj spominja na
      gladiatorske igre!Putin veliki komunistični imperator je stopil na pot Adolfa Hitlerja
      in si zaželel tako kot on velik spektakel in snoval vojno na ukrajinskem Krimu!

  10. Coubertinov izrek je idealistična misel, ki nima z naravo tega sveta prav nobenega stika in je tuja celo rekreativcem.
    Sicer pa je ta isti Coubertin bil tudi mnenja, da športni tekmovalni duh ne pristaja ženskam, kar v današnjih razmerah pomeni navaden šovinizem.

    Vzrok za stalno naraščajoče števila privržencev rekreacijskih tekmovanj ne leži v Coubertinovi misli ampak v tekmovalni naravi posameznika. Tekmovanje je namreč gonilo (moto) vsega živega. Da je temu res tako, dokazuje že merjenje časa na slehernem hitrostnem tekmovanju, ki ga je deležen vsak udeleženec. Ker so finančne nagrade tudi pri rekreacijskih tekmovanjih prisotne le za prva tri mesta, mora ležati smisel tekmovalnosti vse ostale množice tekmovalcev nekje drugje.
    Največje število je takih, ki tekmujejo sami s sabo. Potem so taki, ki tekmujejo s časom prijateljev, nekaterim pa je že dovolj to, da dosežejo cilj, itd.
    Nastopa torej množica vzrokov z istim namenom, ki sliši na ime tekmovalnost, kjer postane geslo “pomembno je sodelovati in ne zmagati” navadna socialistična fraza.

    Šport je največje svetovno podjetništvo in nima prav nič opravka z Coubertinovim izrekom. Poglejte samo vso industrijo, ki se ubada s športno opremo, gradnjo različnih objektov za obiskovalce in gledalce, denarni tokovi reklam, sponzorjev itd, itd. Če se količkaj zanimate za šort g. @tolmun ste samodejno že delček tega gromozanskega finančnega kolesa, ki z vašim idealizmom ni imel nikoli najmanjše zveze.

    • krpelj,izognil si se izzivu,gre za tekmovalca,ki je po tvojem mnenju lastnik svojega podjetja,Splošno smučanje in sankanje in če hočete tudi skakanje,vse po želji prirediteljev!Lepo te prosim,govorimo o gladiatorstvu,kamor se je na žalost
      priključila tudi rekreativna dejavnost,ki je mnogo bolj krut poseg v zdravje
      človeka,ki pri štiridesitih letih do onemoglosti izčrpava svoje telo in dostikrat
      konča na urgenci,ali celo v zadnjem počivališču!Tekmovalna strast in želja po zmagi je v rekreativnem športu lahko zelo usodna!Praviš,šport je največje svetovno podjetništvo,kar ni res,podjetniki so v športu našli ogromno tržno nišo in naredili
      iz športa in športnikov trgovino z živim blagom,da ne govorimo o variantah,ki se jih je lotil Karner,ki se veselo sprehaja po svetu,čeprav je ta “podjetnik”prodajal poživila lastnikom športnih podjetij,naprimer,SP splošno šprinterstvo in poskakovanje v daljino?
      Če si se kdaj samo malo ukvarjal s športom,ne bi pisal takih neumnosti,ne želim
      te žaliti,vendar se jaz počutim užaljenega ob tvojih izjavah!

  11. Pomislek: vse dobro pri tem podjetju. A vse sloni na Tininih uspehih in seveda: njenih ne-poškodbah. Kaj pa v primeru, če se to zgodi? Ker je namreč edina, ki v tem podjetju “služi” in vse sloni na njej … Tako da: mogoče bi bilo bolje imeti tako majhno podjetje s kakšnim športnikom več??

    • Saj, zato pa primerjava s podjetjem ni ravno primerna. Tina prodaja sebe, osebno. To pa ni ravno podjetniško.
      Avtor tu še čisla razne start-upe, pa Talking Toma. Težko verjamem, da ne vidi da je Talking Tom čisti hollywoodski produkt. To ni noben vzgled, noben dosežek na nacionalnem nivoju.
      Menda ne misli avtor, da bodo start-upi pognali nacionalno gospodarstvo? Niti Tina ne. Rabimo preprosto staro podjetništvo, kjer so gospodarji najemali delavce. Danes je pa vse “out-sourcing”, ki bo požrl samega sebe. Mazzini ima odličen članek danes o tem. Verjetno bo kmalu na Časniku.

      • Talking Tom je isto kot jack pot. Nekomu je padla sekira v med. Pri tem pa morda o poslu nima niti najmanjšega pojma.
        Talking Tom je novica za rumene časopise, ne pa nacionalni simbol uspeha. Obup!

  12. Tina prodaja svoj talent in svoje znanje enako, kot v cirkusu artisti. Tudi običajni podjetnik, ki prodaja svojo idejo ali znanje, trži tako rekoč samega sebe. Pomembno je samo to, da je podjetje registrirano in da plačuje davke.
    Moti me pa sprenevedavo obnašanje teh, ki bi radi šport spremenili v humanitarno dejavnost.

    Tekmovalni šport je bil in vedno bo tekmovanje, in bo kot vsaka druga človeška dejavnost, vedno nevaren tudi za zdravje nastopajočih. Zato lepo prosim, če mi kdo tukaj zapiše vsaj eno človeško dejavnost, ki je brez teh nevarnosti. Sicer pa že številčnost raznih zavarovalnic zgovorno opiše resnico o našem življenju.

    Lep primer sprenevedanja je že izraz “igre”. Tu mislim predvsem na izraz “olimpijske igre”, ki se mi zdi podobna fraza, kot je izjava “pomembno je sodelovati in ne zmagati”.
    Beseda igranje pomeni posnemanje ali oponašanje dejanskih dogodkov iz pravega življenja. V gledališču poskušajo to čim bolj nazorno početi gledališki igralci, na filmskih platnih filmski igralci, v peskovniku otroci z gradnjo peščenih gradov.
    Športna tekmovanja pa so pravo, dejansko življenje, zato niso igra in bi morale nositi ime “Olimpijska tekmovanja” ali pa “Olimpijada”, kjer za varnost nastopajočih lahko še največ naredijo organizatorji, z vsemi možnimi varnostnimi ukrepi in pa z enakovrednimi ter poštenimi razmerami tekmovanja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite