T. Mlakar, Iskreni.net: Ko se zdravstvo (dobesedno) igra Boga

6

V sredo pozno popoldne je v javnosti odjeknila novica, da je ljubljanski klinični center na pritisk časnika Delo v svoji kapeli prepovedal darovanje svete maše za nerojene otroke in njihove starše.

V sredo, 19. marca, je Delo poročalo o odločitvi vodstva ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra (UKC), da v kapeli kliničnega centra prepove sveto mašo, ki bi se na praznik Marijinega oznanjenja darovala za »otroke, ki so nas zapustili zaradi spontanega splava, prezgodnje smrti in otroke, ki so umrli med postopki umetne oploditve«, ter njihove starše.

Na sveto mašo je najprej postala pozorna kar Delova novinarka, ki je na spletni strani Zavoda ŽIV!M prebrala obvestilo, da bo zavod sodeloval pri maši za nerojene otroke. S to informacijo je na vodstvo kliničnega centra pritisnila z vprašanji o primernosti takšne maše glede na to, da se v prostorih kliničnega centra opravljajo tudi zakonsko dovoljeni splavi. Vodstvo je odreagiralo s  prepovedjo svete maše v kapeli.

Razlog za prepoved naj bi bil, da bi »z molitvijo za umrle med postopkom umetne prekinitve nosečnosti lahko bile prizadete osebe, ki so se v skladu z njihovo ustavno pravico odločile za umetno prekinitev nosečnosti zaradi kakršnihkoli osebnih razlogov«.

Dogodek sproža vrsto vprašanj o našem pojmovanju verske svobode, vloge novinarjev in splava.

MOLITEV = ŽALITEV?

Prepovedana sveta maša naj bi se darovala za vse nerojene otroke, splavljene tako spontano kot umetno. Del krščanske vere je tudi to, da človek nastane ob spočetju (to je tudi znanstveno potrjeno dejstvo), hkrati pa kot človek prejme tudi dušo, ki ne umre niti po smrti telesa. Molitev za rajne (tako tiste, ki so se že rodili, kot tiste, ki so umrli pred rojstvom) je namenjena priprošnji, da bi jih Bog sprejel v nebesa, da bi bili torej srečni tudi v večnosti.

Tudi molitev za tiste, ki so še živi (v tem primeru za starše in sorodnike – umetno ali spontano – splavljenih otrok ter za zdravstveno osebje), je vedno namenjena v njihovo dobro. Molitev ne bi nikakor obsojala ali žalila tistih, ki so udeleženi pri splavu. Če bi jo prevedli v neverski termin, bi jo lahko primerjali z iskreno željo vsega najboljšega, željo, da bi oseba živela čim bolj kvalitetno življenje.

Komu torej molitev škoduje in proti komu je uperjena? In kako bi jo lahko razumel kot žalitev kdorkoli, ki bi se vsaj malo pozanimal, kaj pravzaprav pomeni?

NE OBSOJANJE, LE POMOČ IN PODPORA

Ob tem je potrebno tudi poudariti, da delo Zavoda ŽIV!M, ki je zaradi svete maše prišel med zobe Dela, ni nikakor uperjeno v stigmatizacijo staršev, ki so se odločili za splav. Le tistim, ki so v stiski zaradi posledic splava, poskušajo čim bolje stati ob strani in jim nuditi terapevtsko in drugačno oporo. Že dejstvo, da o tem sploh problematiziramo, kaže na to, da se s tovrstno pomočjo ukvarja vse premalo javnih ustanov in civilne družbe.

Kot je zapisala Katarina Nzobandora, direktorica zavoda, »te osebe sprejmemo s spoštovanjem in sočutjem in jim poskušamo pomagati, da bi se teh občutkov osvobodili, da bi lahko ponovno zaživeli svoje življenje v polnosti … Prav tako v Zavodu ŽIV!M stojimo ob strani staršem, ki se srečujejo z nenačrtovano nosečnostjo, morda celo neželeno. Svetujemo jim, jih informiramo in jih sprejemamo ne glede na njihovo odločitev, pa naj bo ta ZA življenje ali za prekinitev nosečnosti. Tistim, ki se odločijo za otročka, potem pomagamo s pogovori, oporo, pa tudi z materialnimi sredstvi in to toliko časa, dokler se sami ne uspejo finančno postaviti na noge (lahko je to še leto ali dve po rojstvu otroka). Nudimo jim tudi varstvo za otroka, druženje z drugimi mamicami itd., saj jim želimo zagotoviti celostno spremljanje in pomoč

Vsakršna zdravstvena ustanova, ki skrbi za celostno zdravje pacientov, bi takšna prizadevanja pozdravila in podprla. Razen če se odgovorni (pa ne le odgovorni v UKC, temveč tudi večina medijev in velik del družbe) slepijo, da splav za preštevilne ne nosi nikakršnih negativnih psihičnih in fizičnih posledic. Na žalost jih, sicer bi bil ŽIV!M brez dela. Pa seveda ni.

Ali to, da je nek medicinski postopek zakonsko dovoljen, pomeni, da ne more imeti negativnih učinkov? Logika v ozadju je prav ta. Popolnoma nesmiselna, če je ne postavimo v kontekst neke pobesnele ideologije. Ali nam ne bi bilo nadvse nenavadno, če bi vodstvo UKC skušalo prepovedati delovanje organizacij, ki pomagajo npr. tudi ljudem, ki trpijo za posledicami operacije glave? Saj s tem prizadenejo kirurge in jim sporočajo, da svojega dela niso opravili brez negativnih posledic …

LE ZA BOLNIKE UKC-JA?

V odgovoru Delu je vodstvo UKC svojo odločitev argumentiralo tudi s trditvijo, da je kapela namenjena »verski oskrbi zgolj in le bolnikov v UKC Ljubljana in njihovim svojcem«.

Torej, če ste kdaj v centru mesta in si zaželite iti k maši v klinični center, ker vam odgovarja ura ali ambient, vedite, da je to – prepovedano. V kapelo lahko vstopite le v primeru, da je kakšen od vaših svojcev (za prijatelje prepoved verjetno tudi velja, saj SSKJ svojca definira kot člana družine) v tistem času v bolnišnici.

Opravičujem se za sarkastični prizvok zgornjega odstavka – logika UKC argumenta pač ne zdrži. Je pa na pomembnejše vprašanje ob zgornji trditvi opozoril Zavod ŽIV!M, ki se sprašuje, s kakšno gotovostjo lahko UKC »trdi, da v torek, 25. 3. 2014, v bolnišnici ne bo niti ene mame, niti enega para, ki bi trpel zaradi izgube otroka zaradi spontanega splava, smrti otroka ali zaradi posledic umetne prekinitve nosečnosti.« Kajti če bi bila takrat tam samo ena takšna oseba, bi bila sveta maša in molitev namenjena prav zanjo.

NOVINARSKI AKTIVIZEM

Ne moremo niti mimo vloge medija oz. novinarja. Ne bi se ustavljal ob dejstvu, da je Delova novinarka Nina Krajčinović, ki je bila v preteklosti sicer že obtožena lažnivega poročanja o neki humanitarni prireditvinavedla neresnično dejstvo, da je bila maša za nerojene otroke samostojna odločitev Zavoda ŽIV!M, in spregledala resničnega, da gre za že ustaljen dogodek ob materinskem dnevu, ki je vsako leto privabil toliko ljudi, da so ga začeli obhajati v razstaviščnem prostoru avle UKC-ja, saj je bila kapela premajhna.

Bolj zaskrbljujoča je vloga, ki jo je v vsem dogajanju odigrala novinarka. Ni bila le poročevalka o dogodku, temveč ga je sama celo ustvarila. Njena »novinarska vprašanja o primernosti maše s tovrstno vsebino [izvajanje zakonsko dovoljene umetne prekinitve nosečnosti] v njihovih prostorih« niso bila novinarska vprašanja, temveč pritisk na vodstvo s svojim mnenjem, da gre pri nesrečni maši za sporno, neprimerno dejanje.

To bi sicer lahko storila kot zaskrbljena državljanka, toda ali je to tudi njena vloga kot novinarke? Tu ne moremo govoriti o novinarski profesionalnosti, nepristranskosti in objektivnosti, temveč gre za primer novinarskega ideološko obremenjenega aktivizma, ki nam je uporabnikom slovenskih medijev, ki se sicer razglašajo za nepristranske, še kako dobro poznan.

Preberite članek do konca na Iskreni.net.

6 KOMENTARJI

  1. Sv. maša, opravljena z nameni, kot so omenjeni zgoraj, ne more nikogar žaliti. Če pa se kdo čuti užaljenega, je to njegov oseben problem, kajti tako opravljena sv. maša ne žali nikogar. Odpira pa nam resničnost, ki smo jo z ateizacijo družbe hoteli zanikati. Daritev sv. maše nikomur ne preprečuje opravljanja splava. Če pa prebuja vest in pravilno zavest oziroma pravilno vrednotenje splava, kot velike narodne katastrofe, jo to kvečjemu hvalevredno dejanje. Zločin je pač zločinin slej ko prej se bomo morali tega vsi pošteno zavedati.
    V resnici lahko le obsojamo obžalovanja vreden novinarski primitiven napad na sv. mašo, ki je lahko le velik civilizacijski dogodek, napad na tovrstne dogodke pa je le uprizarjanje barbvarstva, ki v kulturnih krogih ne more in ne sme nikoli imeti pozitivnega predznaka.

  2. Se strinjam s 95% napisanega, bi samo dodal pripombo o novinarskem aktivizmu. To da novinar vpraša če se instituciji nekaj zdi primerno se mi zdi popolnoma upravičeno in pravilno, ne pa neupravičen “pritisk z mnenjem”. Če že kaj, je v sloveniji premalo novinarjev, ki bi politikom in organom postavili neprijetna vprašanja, oziroma jih soočili z mnenji in podatki. Problem je v tem primeru pri vodstvu KC-ja, ki je škandalozno odreagiralo in poseglo v pravice vernikov.

    • Novinarski aktivizem v tem primeru pomeni, da je novinarka želela iz nič ustvariti ideološko zgodbo. In jo je. Torej gre za zlorabo novinarskega poklica.

  3. Dejstvo, da je Cerkev ločena od države je obojesmerno. Cerkev ni vključena v politični aparat države in država ne v cerkvenega. S tem, ko država preko vodstva UKC-ja posega v delovanje Cerkve krši to načelo. Dovoljenje za mašo in dovoljenje za prisotnost se je dogajalo znotraj diktatur.
    To, da v Sloveniji novinarji dirigirajo vse odločitve državnih institucij kaže na izrazito šibkost vodstva institucij. Direktorji državnih ustanov so nastavljeni in morajo poslušati direktive , ki jim jih centri moči pošiljajo preko javnih medijev. Prepričan sem, da bi bilo vodstvo UKC-ja v primeru, da bi se uprlo diktatu novinarke, kmalu razrešeno na podlagi x razloga.

  4. Podpiram mnenje Tilna Mlakarja, dodal bi samo še to, da gre tu za tipičen duhovni problem. Z molitvijo za nerojene otroke so namreč stopili na rep satanu. Področje splava je namreč priljubljena vstopna točka za zlo. Zato tudi taka reakcija vodstva UKC LJ. Na nek način je to celo kompliment za organizatorje maše in hkrati pokazatelj, kam v duhovnem smislu dejansko sodijo takšni totalitarni vzorci mišljenja, kot jih imajo tisti, ki so mašo prepovedali.
    Morda še to: osebno podpiram, da se sorodne organizacije združijo v koordinacijo za življenje (Zavod ŽiVIM, zavod Božji otroci, zavod Kul.si, Gibanje za življenje,itd.) in na take dogodke reagirajo povezano.

  5. Morda še manjša replika na Tadejevo mnenje, ko omenja šibkost institucij. Jaz bi rekel, da gre tu za pritisk starih omrežij preko medijev. Soroden pojav temu je denimo t. i. policajnovinarstvo, ko novinarji dejansko nastopajo kot nekakšni tihi sodelavci policije, se dopisujejo s tožilci in sodniki in spravijo obtožnico v javnost prej, preden jo sploh dobi obtoženec v roke. To se je zgodilo tudi v primeru pregona članov predsedstva Zbora za republiko.

Comments are closed.