Tigrovce likvidirali “neznani ljudje, na neznanem kraju, iz neznanih razlogov”

PREJELI SMO. V sredo 23.1.2013 se je v knjižnici na Škofijski klasični gimnaziji odvijal pogovor z dr. Tatjano Rejec, soprogo Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a. Predavateljica je predstavila ozadje nenavadnih smrti vodilnih članov organizacije v času med in po drugi sv. vojni.

TIGR je začel svoje delovanje v 20. letih 20. stoletja kot antifašistična organizacija, ki je v začetku legalno organizirala mladinske shode in se na takšen način upirala neusmiljeni italijanski politiki, ki je po Rapalski pogodbi pridobljeno Primorsko, hotela nasilno italijanizirati. Italijanska oblast je izvajala nasilje na različne načine, od zapiranja, pa do dodeljevanja novih, italijanskih imen. Slovenščina ni bila dovoljena. Zaradi vseh teh razmer je organizacija kmalu začela delovati v ilegali.

Leta 1927 se je skupina slovenskih tigrovcev: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Dorče Sardoč, Jože Dekleva, Andrej Šavli in Jože Vadnjal sestala na Nanosu na neformalnem sestanku in tam postavila temelje TIGR-a. Skupina je po besedah Dr. Tatjane Rejec samo enkrat izvedla oborožen napad na fašiste, vendar se kasneje oboroženih napadov  ni več posluževala. Ob Mussolinijevem obisku Primorske leta 1938 so poskusili nanj izvesti atentat z bombo, vendar do poskusa ni prišlo.

Med 2. svetovno vojno so se mnogi tigrovci pridružili partizanom, ne pa tudi Komunistični partiji, ki je bila vedno sumničava do tigrovskih zvez z angleško obveščevalno službo in je zato poskrbela, da so bili vodilni tigrovci že med vojno odstranjeni, seveda zahrbtno in zakrito: »Neznani ljudje, na neznanem kraju, iz neznanih razlogov«, kot pravi dr. Rejčeva. V podobnih okoliščinah je umrl tudi brat Alberta Rejca Maks Rejec, čigar smrt je tudi eden izmed razlogov za začetek predavateljičinega raziskovanja smrti vodilnih članov organizacije.

Sama vse, kar napiše in pove podkrepi z viri. Pomemben poudarek njenega predavanja je dejstvo, da tigrovci niso bili anarhisti, ampak borci, ki so se bili prisiljeni v ilegali boriti proti fašističnim poskusom poitalijančenja Slovencev. Čeprav njihova prizadevanja niso bila legalna, so bila vsekakor legitimna in si zato zaslužijo svoje pravo mesto v zgodovini.

Pogovor je bil zelo sproščen in izčrpen in je tekel v prijetnem ozračju. Gospa Rejec je s svojim prispevkom razširila obzorja vseh poslušalcev, pa naj je to neuk dijak ali izkušen profesor slovenščine.

Klemen Kreže