Velik poudarek naše fotografske ekspedicije na Kitajsko je bil tudi na obisku budističnih samostanov v Tibetu. Obiskali smo jih času novoletnih slovesnosti ter romanj (po našem koledarju sicer februarja in marca). Nismo šli globoko v Tibet, vendar je že obmejno območje zagotavljalo popolno doživetje tamkajšnjega pisanega dogajanja.
Prvi turistični vtis je, da v Tibetu kljub kitajski okupaciji vlada popolna verska svoboda. Verjetno ima kitajska oblast pomembno vlogo vsaj pri imenovanju verskih predstojnikov v samostanih, podobno kot vemo za imenovanje katoliških škofov. Na ta način si partija zagotavlja, da se znotraj verskih aktivnosti in predvsem izobraževanja ne bo dogajalo kaj prevratniškega. Na lastne oči sem se lahko prepričal, da pa lahko običajni verniki izražajo svoja prepričanja ter običaje. To vključuje tudi zelo bogato meniško življenje.
Nisem si predstavljal, da so tibetanski budistični samostani tako obsežni in zasedeni s toliko menihi – vseh starosti od približno 10 let naprej. Včasih je v njih živelo kar po več tisoč menihov, sedaj pa jih je sicer že malo manj, pa še vedno po več sto in ponekod tudi tisoč.
V njihovem okviru je po navadi veliko templjev (starih in novih), obdanih z omrežjem »molilnih mlinčkov«, katere kar naprej poganjajo številni obiskovalci (romarji). Njihovo škripanje naj bi s tem izražalo molitve, podobno kot tudi neskončno število molilnih »zastavic« vsepovsod, posebno še na vrhovih hribov in gora. Na nekaterih so napisane molitve, veliko pa je le krpic v petih različnih simboličnih barvah. Veter pa v nedogled poganja molitve …
Tibetanski samostani so mala mesta
Da si bo bralec bolje predstavljal obseg tibetanskih samostanov, naj povem, da spominjajo na mala mest. Znotraj njih se nekateri menihi vozijo kar z avtomobili. Očitno pa imajo njihovi predstojniki pri tem precej hierarhične prednosti, saj vidiš tudi BMW-je z zastekljenimi stekli…
Ker smo bili mi prisotni v času velikih in večdnevnih novoletnih praznovanj, je bilo povsod tudi zelo veliko obiskovalcev – romarjev. Povsod, tako zunaj kot znotraj, se gibljejo v smeri urinega kazalca. Če se tujec kje zmoti, mu mahanje rok hitro pove, naj se obrne.
Thangko na ogled le eno uro v letu
Najbolj vneti (verni) pa izvajajo tudi razne oblike pokore oziroma izkazovanja svojih verskih vrednot. Kar pretresljivo je videti romarje, ki se vsakih nekaj korakov uležejo z obrazom do tal, spet vstanejo, naredijo nekaj korakov in tako naprej … Kar je tudi fizično zelo zahtevno.
Menihi kar več dni pripravljajo in izvajajo razne več sto let stare obrede, kar drugi z zanimanjem in zelo doživeto spremljajo. Tako na primer v večjih samostanih le za eno uro v letu razvijejo veliko sliko – thangko – ob molitvi, glasbi in plesih.
Opazil sem, da so romarji očitno tudi zelo radodarni s svojimi darovi. Predvsem darujejo denar, zato menihi zlahka preživijo celo leto.
Med menihi tudi veliko otrok
Osebno me je motilo le to, da je med menihi tudi veliko otrok, očitno mlajših tudi od 10 let. In to ne tako, kot na primer v Laosu, kjer lahko kasneje izstopijo in se odločijo za kakšen drugi poklic. To mi je povedal moj tamkajšnji vodnik, ki je v laoškem samostanu kot otrok preživel tri leta, kasneje pa izstopil in ustanovil lastno družino. V Tibetu pa praviloma kar starši določijo, da bo otrok za vedno menih.
Več mojih fotografij s tega potovanja pa lahko vidite na TEJ POVEZAVI.
