Težki časi

0
62

Nemška kanclerka Merklova zaradi Fukushime zamrzne izvajanje jedrskega programa, nato pa njena CDU vseeno izgubi volitve v pomembni zvezni deželi. Na Portugalskem odstopi socialistična vlada, ko se desno-sredinski opoziciji zazdi, da z nadaljnjo podporo varčevalnim ukrepom ne bo več pridobivala glasov. V Franciji javno-mnenjske raziskave kažejo bolje Le Penovi hčerki kot predsedniku Sarkoyzu. V sosednji Italiji se kontroverzni Berlusconi še drži na oblasti, kot alternativa pa se ponuja le nekdanji neo-fašist. Strahove poraja tudi madžarska potreba po ponovni afirmaciji madžarske nacionalne samozavesti. Celo na Švedskem napredujejo nacionalisti in na Finskem se premierka v strahu pred domačimi nacionalisti še ne more opredeliti do evropskega svežnja ukrepov za stabiliziranje evra in javnih financ.

Zaostrujejo se nasprotja med velikimi in malimi državami EU, saj male menijo, da bo njihov prispevek za novi stabilnostni mehanizem ESM nesorazmerno velik. Razumljivo je novo stabilnost moč doseči le s trdnejšimi zavezami, z močnejšim povezovanjem, toda vse večji del evropskega, zlasti zahodno-evropskega prebivalstva Evropske unije ne vidi več kot instrumenta proti slabostim in nevarnostim brezglave globalizacije, ampak kot del tega procesa. Tudi ideološkemu multikulturalizmu je bil oznanjen konec, zdi pa se, da bodo z njim vred na udaru tudi odprtost, gostoljubnost, solidarnost, prost pretok ljudi – tudi znotraj EU.

Vsepovsod po Evropi se krepijo skrajne populistične sile (po retoriki skrajno desne, po odnosu do ekonomskih vprašanj ortodoksno leve), ki se jim »mainstream« stranke ne upirajo več, ampak jih poskušajo le še na bolj civiliziran način posnemati. Politika le še sledi javnemu mnenju, ga več ne usmerja. Volivci, brez vzgoje za demokracijo, se odločajo hipno, pač v skladu s hipnim značajem sodobnih medijev. V kakšni zadregi so bili zadnje tedne mediji po vsem svetu: ali so bolj šokantne – in zato pomembnejše – posledice cunamija na Japonskem, ali zelena revolucija v arabskem svetu? Kje je »big picture« tega sveta, ki naenkrat ni več urejen, predvidljiv, varen? Kako da tudi ZDA preseneti arabska revolucija? In kako je mogoče, da v tehnološki velesili ne zmorejo pohladiti jedrskega reaktorja, da kot hišice iz kart padajo proti-cunamijske pregrade in preživelim ne morejo dostaviti dovolj hrane in začasnih bivališč?

Revolucija v arabskem svetu je prišla v povsem nepravem času. Za povrh zagotovo ni žametna, še manj je jasno, ali bodo takšni njeni cvetovi. Bo v nekaj letih Evropa imela na južni meji sekularne vlade po zgledu Turčije, ali morda propadle države iz katerih bo na Malto in Lampeduso bežalo še več ljudi, ali pa morda države novega arabskega nacionalizma? In doklej bo muhasto zahodno javno mnenje v tem, kar je bilo v začetku celo s strani Arabske unije zaželena zaščita civilnega prebivalstva, še videlo smisel? Kako dolge sape bo načelo odgovornosti zaščititi? Ali naj Libijcem dopustimo, da z uporabo državljanske vojne odločijo po svoji volji ali pa naj jih (kako?) prisilimo v dialog z bivšim diktatorjem?

Čez deset, največ dvajset let ne bo nikogar več, ki bi se še spominjal druge svetovne vojne. Zdela se bo oddaljena in po vsem kar je Evropa dosegla s povezovanjem po njej tudi preprosto nemogoča. Toda zgodovina kaže, da je sedemdeset let brez vojne ali druge resnične katastrofe kar dolga doba. Res ima svet danes trdnejše, bolj zanesljive varnostne okvire in mehanizme za vzdrževanje miru kot kdajkoli prej, toda svetovno gospodarsko in politično okolje se zaostruje, svet postaja spet bolj negotov in nepredvidljiv.

Je Slovenija pripravljena na te zaostrene razmere?

Foto: SXC

Prijava

Za komentiranje se prijavite