Težave z Balantičem

8

balanticMed najodmevnejše kulturne dogodke tega leta bi smeli prišteti dogodek, ki je bil sicer bolj političen kot kulturen – protest nekaterih Slovencev zoper sklep mesta Kamnik, naj se mestna matična knjižnica imenuje po pesniku Francetu Balantiču, padlem v partizanskem obračunu z vaškimi stražami novembra 1943. Imenovanje knjižnic po pomembnih pesnikih in pisateljih je že dolgo v navadi, v čast knjižnicam in ponos kulturi.

Ljubljana ima takšnih knjižnic več, Novo mesto časti Mirana Jarca, Sežana ima svojega pesnika in še bi lahko naštevali. Starodavno mesto Kamnik je bilo rojstni kraj mnogih, ki so se tako ali drugače posvečali književnemu delu, med njimi Jurij Japelj, Anton Medved, Fran Albreht, Rudolf Maister. Balantič je med njimi edino veliko literarno ime, ne samo rojen v Kamniku, ampak z njim življenjsko in duhovno povezan – do današnjega časa.

Nekateri živečih Slovencev imajo z Balantičem še zmeraj težave. Ponavljajo, kar se je zgodilo pred sedemdesetimi leti. Pesnik, ki za življenja ni doživel prve pesniške knjige, kot jo je v skromni obliki dočakal Kajuh, je bil leta 1945 prepovedan, izločen iz knjižnic, izbrisan iz javnega spomina. Zvesti so mu ostali prebežniki v Argentino, v domovini so se težave z Balantičem pojavljale spet in spet. Prvi ga je javno povzdignil na visoko mesto Anton Slodnjak v knjigi »Geschichte der slowenischen Literatur« (1958) in ga s tem predstavil mednarodni javnosti – zadosten razlog, da je bil pregnan z univerze v prisilni pokoj. Leta 1965 je Balantiča v prvo literarno vrsto postavil Filip Kalan, prizadevni kronist partizanskega gledališča, na to se je navezala pobuda za izdajo Balantičevih pesmi v matični Sloveniji. Toda spet so se obnovile nekdanje težave, partijski vrh se je odločil, naj se natisnjena knjiga uniči. Kljub vsemu je pesnikovo ime polagoma prodiralo v antologijo in znanstveno zasnovane literarne zgodovine, vendar brez večjega odmeva, kot da pravi čas zanj še ni prišel. Balantičeva renesansa se je začela po letu 1980, po smrti voditeljev komunistične revolucije in z nastankom novih kulturnih gibanj, predvsem v krogu Nove revije. Zdaj se je tudi generaciji, zrasli ob revijah Beseda, Revija 57 in Perspektive, odprla prosta pot v razumevanje in pravo vrednotenje pesnikove osebnosti in dela. Leta 1982 se je zgodil simpozij o Balantiču, njegov pobudnik Niko Grafenauer je prvi na višji literarnoumetnostni ravni interpretiral eno njegovih vrhunskih pesmi. Po tem letu se je začel Balantiču posvečati France Pibernik in v nekaj letih ustvaril trdno podlago za raziskovanje njegovega dela in osebnosti. Med interprete se je uvrstil Taras Kermauner.

Dokončen premik so za kamniškega poeta prinesla leta po osamosvojitvi. Na sledi Pibernikovih raziskav je literarna znanost prišla do trdnejše postavitve Balantiča v širši okvir slovenske literature in kulture. Zadnjih dvajset let se je to dogajalo v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pri njenem literarnem inštitutu sta izšla zbrano delo in Pibernikova monografija, od tod je leta 1994 prišla pobuda za simpozij o Balantiču in Hribovšku, drugem velikem pesniku tega časa, ki še čaka na polno priznanje. Simpozij je ob Balantiču povezal številne pričevalce, literarne zgodovinarje, teoretike in filozofe, znana imena iz akademskega sveta, tako z »leve« kot z »desne«. In z akademijo je končno povezana najnovejša zgodba o težavah z Balantičem. Potem ko so leta 1991 v Kamniku postavili pesniku primerno spomeniško znamenje, je v letu 2008 potekala jubilejna proslava njegovega rojstva pod pokroviteljstvom SAZU in občine. Za slavnostnega govornika so potrebovali akademika, in to sem moral biti jaz. Govor je bil objavljen v Kamniškem vestniku za leto 2010, v njem sem predstavil Balantiča kot vrednega naslednika Prešerna, kot modernega oblikovalca prešernovskih tem »izgubljenega sina«, sil čudne in duhovne ljubezni, stisk slovenskega časa – in seveda sonetnega venca, po vrednosti prvega za Prešernom. Na te misli se je očitno skliceval predlog kamniškega mestnega sveta za poimenovanje matične knjižnice po Balantiču. In spet je prišlo do težav, podobnih tistim iz leta 1945. Pesnikovo ime naj bi bilo iz knjižnic znova izbrisano, javni spomin nanj prepovedan. Na srečo so se v njegovo obrambo zdaj oglasili mnogi, tako z »leve« kot z »desne«, ob nekdanjem predsedniku pisateljskega društva še pesnik, vidno ime slovenskega Pena. No, zdajšnji predsednik društva je mimogrede zapisal, da gre samo za lokalni politični zaplet. Nekateri od nasprotnikov so posegli po nenavadnih argumentih, strokovnjak za tehniško knjižničarstvo je bil mnenja, da se knjižnice ne smejo imenovati po ljudeh, ki bi politično delili obiskovalce. Kot da mora o kulturi še zmeraj in kar naprej odločati politika.

Skratka, težave z Balantičem postajajo ne samo nepotrebne, ampak že kar absurdne. Čas je, da njegovo rojstno mesto preseka ta gordijski vozel v čast Kamniku in za konec sedemdesetletne sramote.

Kolumna je bila prvotno objavljena v reviji Demokracija.

8 KOMENTARJI

  1. Če boste kdaj postali begunec upam da ne boste pristali v rokah tistih, ki branijo krščansko Evropo – je naslov članka, ki ga lehko danes preberete na spletni strani Dela! Tako skrajno nestrpne so lahko misli naše komikontinuitete. Ni čudno, da tem skrajnežem še sedaj hodi na živce eden naših največjih pesnikov. Normalnemu človeku niti na misel ne pride, da bi po politični pripadnosti presojal literarno vrednost Kajuha, Zlobca, Tauferja in podobnih ter njihove zasluge za slovensko kulturo. Celo okrutno pomorjenim je treba odrekati človečnost. Zapreti Hudo jamo, odreči se pesniku!? Če bi prišlo, bognedaj, do nasilja, nam bodo res še sekali glave, kot njihovi podobneži na bližnjem vzhodu.

  2. Janko Kos je odlično povedal. Zelo podobno je govoril moj nekdanji profesor F. Pibernik na tistem velikem kulturnem dogodku v Kamniku, ki ga je organiziral Časnik.

    • Ali pa iz knjižnice Jožeta Mazovca, pred vojno vevškega papirničarja, med vojno vosovca in politkomisarja. Ki nikoli v življenju ni nič omembe vrednega napisal.

      • To pa je Alenka Puhar ven prinesla. In še OŠ Zmage Kumar, predvojne tekstilne delavke, revolucionarki, ki verjetno niti pismena ni bila.

        • Ja, od Alenke Puhar. Mi očitaš? Če bi šlo za strokoven tekst, bi jo moral citirati in navesti. Za en mini komentarček se mi zdi, da je to odveč.

          • Ne očitam ti. Niti pomislil nisem na to. Samo spodbudil si moj spomin, ki ponekod že peša. Nimam še za tako malenkostnega, da bi se v drobnarije zapikal, da bi na podlagi tega koga stiskal za vrat. Včasih kaj dobrega napišeš, kar pohvalim. Včasih kaj nevtralnega, ko kaj dodam. Če pa mi je slabo pa odprto kritiziram. Tu ni drobna kritike. Razen kritike, da so revolucionarji neprimerni za poimenovanja.

  3. Za razvrščanje ljudi med državne sovražnike, še vedno v slovenskem javnem prostoru veljajo kriteriji, ki jih je leta 1942 objavila teroristična OF. Zato si v Literarnem leksikonu Ljubljane, ki ne vem zakaj ni obvezno branje gimnazijcev, vsak državljan lahko prebere, kaj vse je komunistična partija počela slovenskim intelektualcem, ki so ji vedno zaradi vcepljene krščanske kulture, nastavljali še drugo lice. Leksikon omenjam zato, ker gre za edino objavljeno publikacijo, kjer je tudi ta vidik upoštevan.

Comments are closed.