Različni dogodki imajo v življenju vsakega izmed nas različno težo. Pomen nekaterih nam uspe »stehtati« takoj, resnična vrednost drugih se pokaže šele potem, ko preteče nekaj časa.
Ko postane odločitev iz preteklosti živa v sedanjosti
Partnerska razmerja so praviloma pestra in razgibana. Pred časom mi je prijatelj pripovedoval, kako je nekoč, pred dobrima dvema letoma, na neki zabavi spoznal dekle, ki ni posebej pritegnilo njegove pozornosti. On pa je, nasprotno, njej očitno padel v oči. Na zabavi sta si izmenjala telefonske številke, ona je v naslednjih dneh navezala stik z njim, nekajkrat sta se dobila tudi na soku ter govorila o tem in onem. Njemu se je zdelo, da bi z njo težko zgradil neki resen, dolgotrajen odnos, čeprav je čutil, da je bila ona zelo zagreta zanj. Občutek je imel, da sta si preveč različna in da zato nima smisla zgubljati časa in energije za to, da bi poskusil vzpostaviti kakršnokoli vez, drugačno od prijateljske. In pri tem je ostalo.
On si je kmalu potem našel dekle in stopil v partnersko zvezo. Tudi ob njej je globoko v sebi kmalu začutil, da zveze nima resne prihodnosti, toda preden sta upala drug drugemu priznati, da je konec, je minilo še nekaj mesecev. Skupaj sta bila skoraj leto in pol.
Ko je ostal spet sam, je veliko premišljeval o dogodkih svojega življenja in o ljudeh, ki jih je od bliže srečal. Nenadoma so se začele vse njegove misli vrteti okoli dekleta izpred dveh let. Nenadoma jo je videl v drugi, drugačni luči. V njej je nenadoma prepoznal nekaj, mogoče tudi zaradi spoznanj o sebi, do katerih se je dokopal v pravkar končani neuspešni zvezi, česar pred dvema letoma ni videl. Dekle mu je postalo lepo, karakterno privlačno, nenadoma se je zavedel njene človeške in duhovne globine, tudi prijetno in zanimivo je bilo. Žal mu je bilo, da se je v preteklosti odločil, kot se je odločil, da torej ni poskusil z njo vzpostaviti kaj več od prijateljstva. Sklenil je, da je bo ponovno poiskal in videl, ali je mogoče zavrteti nazaj kolo časa in nadaljevati tam, kjer pred dvema letoma v bistvu sploh ni začel.
Bolj kot na samo vsebino prijateljeve odločitve sem želel opozoriti na to, o čemer nameravam danes razmišljati: da je odločanje zapleten proces in da še zdaleč ni nujno, da odločitve, ki smo jih sprejeli v nekem trenutku, čas ovrednoti kot pozitivne in pravilne. Prijatelju se je takrat zdelo, da je bilo prav, da se pred leti ni odločil za razmerje, toda sedaj dvomi, ali je bila odločitev pravilna v smislu njegovega celotnega življenjskega loka, v smislu temeljnih življenjskih izbir.
Dejavniki, na katerih temeljijo odločitve
Proces odločanja je torej zapleten. V vsakdanji govorici imamo celo paleto izrazov, ki marsikaj povedo o kakovosti in teži posameznih odločitev. Odločitve so tako lahko „brezglave“, „nepremišljene“, „na vrat na nos“, „modre“, „pretehtane“, „hvale vredne“, „nepomembne“, „sprejete v jezi“, „dokončne“, „sprejete pod prisilo“, „svobodne“ … Že ti izrazi nakazujejo, da vpliva na naše sprejemanje odločitev veliko različnih dejavnikov. Podčrtati želim nekatere najpomembnejše.
– Vzorci delovanja in odločanja so mreža, preko katere pogosto postavimo v življenju stvari na hitro „na njihovo mesto“, jih popredalčkamo. V mrežo vzorcev, s katerimi vsak izmed nas obvladuje življenje, je vgrajenih veliko različnih zidakov: lastne pretekle izkušnje, zgledi ljudi, ki so nas zaznamovali, posebej imam v mislih starše in rodno družino, socialno sprejeta in sprejemljiva ravnanja, stopnja razgledanosti in osveščenosti posameznika, nenazadnje moč odkrite ali prikrite ideologije družbe, v kateri posameznik živi. Vzorci pri odločanju seveda lahko pomagajo v smislu: „Ko sem nazadnje v podobni situaciji ravnal tako, se je izkazalo kot dobro.“ Nekoliko manj ugodni postanejo v trenutku, ko okostenijo in preprečujejo človeku, da bi vsako situacijo presojal „na novo“. Takrat človeku onemogočijo, včasih pa tudi preprečijo, da bi dovolil novosti in drugačnosti vstopiti v njegovo življenje.
– Vrednote so pomemben vzvod človekovega odločanja. Pri tem še zdaleč ne gre za zgolj suhoparen seznam osebnih ali družbeno sprejetih moralnih norm, ki dovoljujejo ali prepovedujejo določena ravnanja, ampak za najgloblja človekova čutenja, ki so bistven del njegove identitete. Znane so določitve, sprejete zaradi lastnega vrednostnega sistema. Recimo, poročena oseba, ki se zaradi vrednote, ki jo predstavljajo družina in predvsem otroci, odloči vztrajati v partnerski zvezi ne glede na to, da že dolgo ve, da je partnerski odnos že zdavnaj zastal na mrtvi točki ali ki spozna, da je bila sama odločitev za določenega partnerja – torej ena od temeljnih odločitev življenja – napaka; ali delavec, ki prepozna nekorektno ravnanje svojega podjetja (danes se mnogim tovrstnim nekorektnostim reče koruptivnost), ne ostane tiho, kljub temu, da ve, da postavlja z glasnim opozarjanjem na napačno ravnanje na kocko svojo službo ali še kaj več. Vrednote spodbudijo posameznike, da presežejo sami sebe ter sprejmejo odločitve, ki so, tako verjamejo, dobre za vse, ne le zanje osebno. Z vidika zunanjega opazovalca je takšno ravnanje – žrtvovanje, če hočete –, lahko videti (zelo) iracionalno, toda oseba, ki se za tako ravnanje odloči in vztraja „vsemu navkljub“, kot bi rekel Frankl, je vredna vsega spoštovanja. Sledi sebi, svojim vrednotam. Ta drža sili posameznika, ki se za to odloči, k zavestni osebnostni rasti in delu na sebi, nenehnemu osmišljanju svoje odločitve, sicer se utegne zgoditi, da jo navzkrižje med objektivno situacijo, ki jo je sicer zavestno sprejela, in subjektivnim doživljanjem le-te, zlomi.
– Čustva, posebej tista, navzoča v trenutku sprejemanja odločitev, igrajo v procesu odločanja zelo pomembno vlogo. Odločitve, sprejete v navalu čustev, so navadno, zaradi dinamike delovanja čustev, ki delujejo premosorazmerno v odnosu do razuma, racionalnosti, dolgoročno vprašljive. Ko se čustva spremenijo – in čustva se pogosto spreminjajo –, se konkretne situacije in v njih sprejete odločitve pokažejo v drugačni luči. Veliko drobnih odločitev sredi vsakdanjosti je sprejetih na podlagi čustev. Tu gre tako za izrečene besede, ki lahko še kako definirajo nek odnos v bodoče, kot tudi za na hitro sprejete odločitve, ki imajo same po sebi daljnosežne posledice. Ravno zaradi tega je ena ključnih veščin pri ravnanju v konfliktnih situacijah, pa naj gre za zunanje ali notranje konflikte, prav obvladovanje čustev. Odločitvam, sprejetim v navalu čustev, je na dolgi rok težko slediti ravno zaradi čustev samih: ko se čustva spremenijo, ko v drugačnih situacijah drugače občutimo in vidimo svet in ljudi okoli sebe, je težko zavestno slediti odločitvi, sprejeti v nekem drugem čustvenem stanju.
– Egoizem pogosto vpliva na konkretne življenjske izbire. Gre za tisto vrsto egoizma, ki bi ji lahko rekli tudi preračunljivost. Ljudje pogosto čutimo, da so nekatere odločitve izrazito koristne za nas, a se hkrati zavedamo, da bomo z njimi – tako ali drugače – prizadeli druge. Veliko zla prinaša tudi drža kljubovanja, ki se v posamezniku razvije po sprejeti odločitvi, ki jo je sprožil tak ali drugačen egoizem. Egoizem se namreč v naslednji fazi spremeni v vztrajanje, včasih tudi v slepo vztrajanje pri stališčih, ki jih predhodno sprejeta odločitev pač izraža. Priznati drugim lastno napako, narediti korak nazaj, pomeni pokazati svojo nepopolnost, ranljivost. To pa je za ljudi, prepolne sebe, velikokrat najtežje. Mehanizem egoizma je torej tako v kontekstu sprejemanja odločitev kot tudi sicer večplasten: po začetnem koraku se skozi proces nadaljnje komunikacije utrjuje, kar navadno zelo greni spontano, naravno rast v odnosih.
Prepoznati težo trenutka
Ko premišljujemo o odločitvah, sprejetih v preteklosti, verjetno nemalokrat pomislimo: „Le zakaj sem se takrat tako odločil?“ Ali pa: „Kako, da nisem imel takrat poguma, da bi sprejel tisto odločitev?“ Tako opustitev nekega ravnanja kot napačno ravnanje imata v loku časa navadno podoben učinek. Toda pretekle odločitve so v usodnem, če se izrazim po logoterapevtsko, nanje ne moremo več vplivati. Ne moremo jih spremeniti, preklicati ali se delati, kot da se niso zgodile. Kar lahko storimo, je, da tisto, česar ne moremo več spremeniti, sprejmemo, in se ukvarjamo s posledicami preteklih sprejetih ali opuščenih odločitev (in posledično ravnanj) ter poskušamo v sedanjosti, ki nam jo je dano živeti, sprejemati nove odločitve na način, ki prinaša kar največ miru v naše življenje.
Pogled na lastno prehojeno pot odkrije tudi, da se v sami situaciji pogosto nismo zavedali pomena in večplastnosti določenega trenutka, ki smo ga živeli. Navzven je bilo videti vse čisto vsakdanje, običajno, potem pa je kaka drobna odločitev prinesla pomembno novost v naše življenje. Če pomislim na svoje življenje, mi pride pred oči večerni pogovor v neki kavarni, ki je prinesel v moje življenje veliko lepega, veliko svetlobe. Tudi veliko izzivov za osebnostno rast seveda. Ampak koliko je bilo pred tem in po tistem še takih naključnih pogovorov, a so ostali v tistem času in tistem prostoru, v katerem so se zgodili. Tisti večer pa je pustil globoko sled v mojem življenju, čeprav takrat pomembnosti tistega žuborečega pogovora nisem prepoznal v celoti in ga videl v taki luči, kot ga vidim danes.
Ko živimo vsakdanjost, je torej najpomembnejše prepoznati težo, pomen trenutka, ko smo postavljeni pred kako odločitev. Kajti neredko se zgodi, da na videz drobne, nepomembne odločitve, ki jih sprejmemo, zapeljejo tok našega življenja v povsem novo smer ali pripeljejo v naše življenje ljudi, ki nas pomembno zaznamujejo.
V Svetem pismu beremo, da se je Jezus nekoč ob prihodu v mesto Jeruzalem zjokal in napovedal njegovo razdejanje: „V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja“ (Lk 19, 44).
Da, za to gre: prepoznati „čas svojega obiskanja“, prepoznati trenutke, v katerih se lomi naša osebna zgodovina. To pa je, poleg osebne pozornosti, konec koncev tudi – milost. Nekaj, kar nam je podarjeno, in hkrati nekaj, kar lahko sprejmemo le, če smo dovolj odprti in dovzetni.
Pripis uredništva: Martin Lisec je psihoterapevt in urednik stopinje.si
Foto: www.stopinje.si
