Avtor: Matej Avbelj. Vir: IUS kolumna. Včasih, ko ga razjedajo težka vprašanja in dileme, človek ne ve več, ali se ponavlja, ali pa doživlja miselni déjà vu. Vse se mu zdi že slišano, že napisano, že videno; pa vendar še tako nedorečeno in obenem tisto, kar ga razjeda, ostaja tam, kjer je bilo poprej in se še poglablja. Tako je tudi s krizo slovenske države. Ker ji ni videti konca, tu ponujam svojo nekoliko izpiljeno tezo o njenih temeljnih vzrokih.
Trdim, da so temeljni vzroki za krizo slovenske države trije: odsotnost liberalne misli; odsotnost elit z integriteto in podhranjenost državnih institucij. Vsi imajo izvor v specifičnem zgodovinskem razvoju slovenskega naroda in so med seboj povezani. Odsotnost liberalne misli je povezana z dejstvom, da je družbeno življenje na Slovenskem od leta 1848, ko je bil uradno odpravljen fevdalni sistem, vseskozi ujeto v korporativistični model, ki je z desetletji le spreminjal barvo iz črne v rdečo.
Na Slovenskem se tako nikdar ni uveljavila liberalna misel, v skladu s katero je na prvem mestu posameznik, njegovo osebno dostojanstvo, v njem utemeljena osebna svoboda, ki predpostavlja kar se da neokrnjeno svobodno gospodarsko pobuda. Namesto tega se je oblikoval poseben nabor vrednot, ki privilegira javno na račun zasebnega; enakost na račun razlik in z njimi povezanega napredka; uravnilovko na račun ambicioznosti; takozvano domače na račun tujega (ne glede na ceno); ter provincializem na račun svetovljanstva.
V ekonomskem smislu ta vrednostni komplot lahko generira, in to živimo danes, le vse višji javnofinančni primanjkljaj. A odsotnost liberalne misli se nujno odraža tudi na pravnem področju, saj je vladavina prava v svojem izvoru liberalna. Njeno bistvo je v varstvu posameznika pred arbitrarnimi posegi s strani oblasti. Ko pa je posameznik le sredstvo za doseg ciljev nekih posvečenih kolektivov, se vladavina prava neizbežno sprevrže v svoje nasprotje. Pod krinko formalne enakosti se skriva realnost divjega zahoda.
Na podoben patološki način se odsotnost liberalne misli kaže v političnem prostoru, kjer so politične stranke brez dejanske liberalno-demokratske tradicije večinoma le transmisija vplivnih interesnih skupin, ne pa zastopnik tistih vrednot, za katere se deklarirajo. Politični proces tako ni namenjen iskanju skupnega dobra na temelju strpnega političnega dialoga, ampak optimizaciji ali vsaj ohranjanju obstoječih političnih in ekonomskih fevdov izbranih elit.
Te so prav tako produkt svojega in polpreteklega časa. V odsotnosti liberalne misli elite namreč ne morejo zrasti organsko, to je na osnovi dejanske meritornosti, temelječe na priznanju realnih dosežkov s strani skupnosti, saj to ni ena od vrednost, na kateri korporativistični sistem temelji. Namesto tega je elitnost vezana na posvečenost članstva v določenem kolektivu. Z drugimi besedami, elitnost sledi našosti, ne pa meritornosti.
Slovenska zgodovina, zlasti polpretekla, je na oblast in v vrhovne pore družbenega življenja naplavila ljudi najrazličnejših provenienc. Ti sedaj tvorijo elite, ki so hkrati zanikanje samih sebe, in se prevajajo v odsotnost kakovosti praktično vseh družbenih podsistemov; še posebej pa medijev, izobraževalnega sistema in javnega diskurza kot takega. Ker tega ustvarjajo ljudje brez integritete, je takšna in tako deluje tudi slovenska družba v celoti.
Krog je sklenjen s tretjim temeljnim vzrokom krize slovenske države, ki ga poosebljajo nerazvite, podhranjene, nefunkcionalne, kadrovsko in finančno šibke, včasih zgolj papirnate institucije, ki so večkrat kot ne brez realne moči in zato brez ugleda. Ta vzrok ima svoje korenine v predhodnih dveh.
Kajti, brez organsko zraslih meritornih elit ni ustreznih človeških virov za delovanje institucij. Brez presežkov zasebnega kapitala, ki temelji na dobro uveljavljeni svobodni gospodarski pobudi, ni davkov, brez katerih ni finančnih virov za delovanje institucij. Brez institucij pa ni udejanjena idej. Če idej ni mogoče udejanjiti, ni spodbude za njihovo proizvodnjo. Brez idej pa ni napredka. In vse to je Slovenija, ki jo živimo danes.
