Tepežnica, Herod, Pilat in Prešern

0
436
Foto: Ashton Bingham, Unsplash
Foto: Ashton Bingham, Unsplash

»On, ki ptíce pod nebam živi,
naj ti dá srečne, vesele dni!«

Tako zaupno, s pogledom Navzgor in s čutom za sočloveka, hrabri Prešern. Pridružujem se njegovi želji, pa iz srca privoščim vsem ljudem in stvarstvu, da bi nas vedno budilo petje ptic, da bi naši otroci sanjali lepe sanje in bi naša polja bogato obrodila! Iluzija? Goriški slavček je bil prepričan: »Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili!« Soglašam! Kot je mir sveta odgovornost vseh ljudi in je stkan iz miru v naših srcih, prav tako se medsebojna ljubezen rojeva v nas. O, ko bi zmogli ostati v srcu kot otroci (Mt 18,3), kako lep in upanja poln bi bil svet! Po Božji meri. Tvoja in moja priložnost.

Le tri dni po Božiču, prazniku Luči zaradi rojstva Odrešenika vseh ljudi, se spominjamo pokola nedolžnih otrok. Tepežnica. Herod, ki je iz lastnih interesov postal brezčutni morilec, je dal zaradi »pridobljene pravice«, pobiti vse dečke do dveh let starosti. Kot z nacizmom povezana evgenika, ki opravičuje selektivno izbiro glede pravice do življenja. Vrednost človekovega življenja je podrejena ciljem močnejšega – »kaj pa je tebe treba bilo«. Tepežnica. Kakšen je lahko dovolj dober razlog za nasilno prenehanje življenja kogarkoli? Herodovsko, a aktualno!

Ko bi vso vodo, ki teče, ko si ljudje kot Pilat umijejo roke po zlodelih vsakršne vrste, speljali v reko, bi dobili rušilen veletok. Celo vedo, da ni prav, kar počnejo, pa nič.  Kako bizarni razlogi za prenehanje življenja nerojenih otrok ali evtanazijo! Naposlušali smo se v predsedniški kampanji, ko so kandidati – predstavniki strank – predstavljali svoja oz. stališča strank. Nobeden, razen ene, ne bi ukinil smrtne obsodbe za nerojene otroke, ki so že ljudje! Razlogi oz. argumenti, ki so jih nekateri navajali? Pričakovala bi trditve kot posledice neznanja, da to še ni človek, kot trdijo nekateri sodobni filozofi, ki bi uveljavili pravico po postnatalnega splava – za do dveh let stare otroke. Herod in Pilat ob enem!

V kampanji so se le nekateri z rahlo slabo vestjo odločali za splav. Vsi /razen ene/ so obravnavali nerojenega otroka kot predmet, ki ga sprejmeš ali pač ne, njegova usoda je podrejena drugim ciljem. Da je pač splav opravičljiv, če je ženska v stiski – groza, potem lahko ubiješ vsakogar! Da je to pridobljena pravica – ja ljubi Bog – ubiti nekoga je lahko pridobljena pravica? Herod! Da je nerojeni otroček del materinega telesa – jojmene, poznavanje biologije pa tako! Da sicer ni v redu, ampak ga ne bi ukinili. Da sicer splav ni sprejemljiv, bi ga pa ohranili zaradi možnih negativnih praks. Aja? Mišljena je verjetno bila ogroženost življenja matere zaradi »nevarnega splava na črno«. A tako? Torej je življenje matere, ki ima možnost izbire in ohraniti življenje otroka, ki je človek, pa ne ogrožati svojega življenja, več vredno, kot otrokovo? Po čem vrednotimo, čigavo življenje je več vredno? Da ne nadaljujem! Dvakrat ubijemo nosečnico, ki splavi! Posledice so grozne! Pomagajmo, to je naše!

Ja, huda štorija! Vem, da so mamice včasih v strašanski stiski, še posebno v primeru posilstev. Toda nerojeni otrok je človek in njegovo življenje je neizmerne vrednosti. Vsakdo, ki ima srce na mestu, bo rad sočutno, velikodušno in učinkovito priskočil na pomoč v takih nesrečnih primerih, ker si to zaslužita in mama in otrok! Bodimo ljudje tega imena vredni in ne tehtnica, ki odloča o pravici do življenja! Pravica do življenja ni odvisna od zadetka na loteriji! Medicinsko osebje pa ni orodje, da bi jih prisiljevali k dejanjem, ki povzročajo prenehanje življenja nerojenih otrok ali k izvajanju evtanazije!

In kaj pravi Prešeren? »Al te je treba bilo, al ne, vender presrčno ljúbim te. Meni nebö odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči, kadar prijazno nasmejaš se, kar sem prestala, pozabljeno je. On, ki ptíce pod nebam živi, naj ti dá srečne, vesele dni! Al te je treba bilo, al ne, vedno bom srčno ljubila te.«

Čestitke in prisrčna hvala vsem mamicam in očetom, ki ste dali življenje otrokom in vsem, ki podpirate pravico do življenja vsakega človeka!

In koliko je vreden človek v Božjih očeh, nam pove Izaija 49,15. »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim

Prijava

Za komentiranje se prijavite