Teološke razsežnosti ekologije

2
648

Zaradi zatečenih razmer na področju okolja se bo človeštvo v naslednjih desetletjih soočalo s tremi globalnimi problemi: 1. podnebne spremembe, 2. podnebne spremembe in 3. podnebne spremembe!

Beseda ekologija je grškega izvora (oikos) in danes pomeni nauk o vplivu okolja na življenje rastlin, živali in človeka. Ekologija je veda,  ki preučuje vplive človekovih dejavnosti na okolje ter s preprečevanjem in odpravo posledic, ki jih povzroča človekovo poseganje v naravo.

TEOLOŠKE RAZSEŽNOSTI EKOLOGIJE

V sv. Pismu je velikokrat omenjeno božje razodevanje človeku (prim. Jn 3,16) s pomočjo kozmoloških elementov, kot so zemlja, voda, narava, svet itd…Pomen in vloga človeka sta pri tem natančno določena, saj človek po bibliji predstavlja krono stvarstva, katerega mu je Bog že v raju izročil v upravljanje in varovanje z naročilom, da si naj podvrže vso zemljo. Tako je ekologija, natančneje zemlja, kjer je človek ustvarjen iz prsti in se zato imenuje Zemljan postala »rdeča nit« enkratne komunikacije Boga s človekom. Na žalost pa se je ta »ugleden« človek (animalis rationale) povezan z božjo popkovino s časoma sprevrgel in odtujil samemu sebi. S tem pa, ko ni doumel, da mora biti človekovo gospodovanje Zemlji hkrati tudi služenje v stalni soodvisnosti do Boga, je prevzel veliko odgovornost za nastale dramatične razmere do sebe in do bodočih generacij.

KRŠČANSKO POJMOVANJE NARAVE

Drugi vatikanski koncil (1962 – 1965) v številnih sprejeti dokumentih razlaga, da je sleherni kristjan na posebni način poklican, da v moči sv. Duha »prenavlja« obličje zemlje. Na zemlji se namreč kroji usoda človeka in človeštva, tu je prizorišče drame odrešenja! V Konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu pa piše:«Naloga vsega božjega ljudstva je, da ob pomoči sv. Duha najrazličnejša govorjenja današnjega časa pazljivo poslušajo, jih razločujejo in razlagajo ter presojajo v luči božje besede; tako bo razodeto resnico mogoče vedno globlje dojeti, bolje razumeti in prikladneje podajati!« (Koncilski odloki 1966. 44,2). To pomeni, da mora teologija ekologije prisluhniti znamenjem časa in prilagojeno odgovarjati na vprašanje ljudi o smislu človekovega sedanjega in prihodnjega življenja in o njunem medsebojnem odnosu v luči božje besede.

FILOZOFSKO POJMOVANJE NARAVE

V sv. Pismu ne najdemo besede narava, kajti judje in prvi kristjani so svet doživljali kot zgodovino odrešenja, v katero je bil logično vpet tudi kozmos. Na svet so v nasprotju z Grki, gledali kot stvarstvo, ki je v svojem nastanku, obstoju in delovanju odvisen od Boga Stvarnika.Kasneje je krščanstvo glede pojmovanja narave sprejelo platonistični eksemplarizem (razumevanje vidnega sveta kot odsev idejnega sveta) in antropološki dualizem. V 12. In 13. stoletju pa po nauku Tomaža Akvinskega in Alberta Velikega krščanstvo prevzame mišljenje, da narava dosega tudi svojo ontološko polnost tako, da milost predpostavlja naravo, jo ne ukinja, ampak dopolnjuje (Vereš 1991, 423).

EKOLOŠKA RELIGIOZNOST

Krščanstvo ima v sebi dovolj temeljev, ki človeku omogočajo, da vzpostavi do stvarstva in človeka takšen teoretičen, čustveni in praktični odnos, ki bo v skladu z varovanjem narave in njenega okolja. To v človeku zagotavlja njegova »tremendum in fascinand«, ki ju človek kot »Homo religiosus« nosi v sebi. Žal dandanes človeka prevzema in navdušuje tehnokracija, ki se na številnih področjih uveljavlja kot teokracija! Zato bi se človek moral zazreti v veličastvo narave in se s pomočjo religije vrniti v eko-sistem. Samo tako je mogoče vzpostaviti obsegajočo povezavo in ponotranjeno razmerje s Stvarnikom. Šele, ko človek sprejema, veruje, spoznava in doživlja, da v vesolju vlada kozmični red in smisel, ne pa kaos, pridobi ekologija v povezanosti človeka z vesoljem pristno religiozno razsežnost.

EKOLOGIJA KOT NOVA KULTURA  

Mitološka poročila o stvarjenju sveta dajejo človeku negativne predznake, božanstva pa se poigravajo s človekom, kjer meja med človekom in bogovi ni ostro zarisana. Človek je nemočen in sploh ne posega v svet niti razdiralno niti ustvarjalno. To je rodilo panteizem in dualizem. Zanimiva sta pri tem poročila o stvarjenju sveta in človeka. V prvem, duhovniškem izročilu Bog nastopa kot kreator, kot nekakšen arhitekt, ki po natančnem načrtu ustvari svet in človeka, v drugem, jahvističnem izročilu pa je stvarjenje prikazano s poudarkom na človekovega odnosa do narave. Sestop Boga k človeku je pomenilo dvig njega samega in narave na raven stanja pred izvirnim grehom. Bog je na ta poseben način poveličal naravo in človeka in nakazal eshatološke razsežnosti ob koncu sveta. V Razodetju, zadnji svetopisemski knjigi namreč piše:«V polnosti mora priti novi svet, ki bo dokončno nadomestil starega!« (Prim. Raz 21,4). Nova ekološka kultura je torej pomembno upanje za vse ljudi! Krščansko upanje namreč ni egoistično, ampak je hkrati usmerjeno v »novo Nebo in novo Zemljo« in z vso odgovornostjo tudi v ta svet, v katerem živimo in smo. Zato smo kristjani dolžni v moči svoje evangeljske kulture odpravljati okoljske stiske sedanjega časa in prinašati upanje vsem ljudem dobre volje! (Fotografije so iz spleta).

2 KOMENTARJI

  1. Zavedanje, da nismo sami na svetu in da s svojimi ravnanji lahko povzročamo tudi težave drugim in na koncu tudi sebi in svojim, je gotovo povezano tudi s stopnjo osebnostne zrelosti.

    Osebnostne zrelosti v smislu razjazenja in sporočil evangelijev, tj. z gradnjo novega neba (duhovne duše) in nove zemlje (poduhovljenega telesa).

    Danes sicer ekologijo pogosto poganjajo strah, ideologija in preračunljivost. Toda ta pristop očitno ne prinaša končnih pozitivnih izidov, saj tako utemeljeni ukrepi običajno povzročajo nove negativne vplive in težave. Samo novi človek v Pavlovem smislu prinaša odrešitev. Tudi ekoloških težav.

  2. Za pravilo ureditev življenskuh navad je edini izhod popoln sodelovanje z Stvarstvom, kakor to opisuje “Hvaljen moj Gospod”. Zakaj se ga po treh letih sploh ne omenja.
    Enako potrjujejo mednarodne organizacije. Zadnje poročilo:
    http://www.rtvslo.si/okolje/novice/tezko-pricakovano-podnebno-porocilo-zvisanje-povprecne-temperature-omejiti-na-1-5-stopinje-celzija/468161
    Za povrniti in tudi razširiti parvo blagostanje je treba upoštevati znamenje časa in
    Uresničiti, kar svetujejo na svetovni ravni:
    Za boljše razumevanje, podajam glavne smernice svetovnega merila o podnebnih spremembah:
    Europska zveza. = SAMOZADOSTNOST SILE POSAMIZNIKOV (I del)
    COP 21 – Paris. = VRNITEV V PRED TOVARNIŠKO DOBO (II del)
    Hvaljen moj Gospod = SPREMEMBA SLOGA SKLADNA Z STVARSTVOM (III del)

    Vse tri imajo isti cilj z različnimi izrazi a isto bistvo, ki je izvedljivo samo v zboljšajnem kmetijstvu, z pridobivanjem prehrane in goriva in rokodeljstvu, ki dopolnuje kmetijstvo.

    Tovarniška doba je prenasičena in v razsulu, stem bo hitro postopno zmanjšanje delovnih ponudb. Delo bo dejansko na kmetijah in rokodeljstvu.

    Mislim, da je nujno, da opomnim na bistvo, da je BOG GOSPODAR ZGODOVINE, ki uravnava krivulje, de se stem ne izgubi pravi cilj z krivuljami, ki jih napravimo ljudje in On to dopusti zaradi njegovega spoštovanja svobodne volje, ki jo je podaril ljudem.

    Pri tem je dandanes dobro premisliti, kaj sporoča v razodetju v 12 poglavju za sedanje čase:

    Lep pozdrav,

    Čop Avgust. 2304932501127.
    Ranchos 1690, RA- B1712 HSJ
    TE++54 (11) 4629 5729.
    Obnovljiva.sila@gmail.com;
    Neodvisni raziskovalec in razvijalec
    Toplotnodejavnih načinov in
    Odkritelj Prirodne- sile.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite