V klavcu iz Osla so nekateri prepoznali krščanskega fundamentalista ali pa krščanskega terorista.
Že pred leti – tudi na straneh Družine – smo pokazali na nekatere poteze skandinavske mladinske kulture, v katerih se pojavljajo religiozne tematike in krščanski simboli. Zanimivo in paradoksno se nam je zdelo, da je ravno v najbolj sekulariziranih evropskih družbah (kjer še komajkdo v nedeljo zaide v cerkev) med mladimi zelo razširjena glasbena zvrst heavy metala, ki redno posega v krščanski spomin. Pa ne zato, da bi iz pozabe izkopala Kristusa, kot to počenja C. S. Lewis v pravljični Narniji, temveč da bi se naslajala v teoloških provokacijah in dražila temne sloje podzavesti. Od tod že na naslovnicah metalarskih zgoščenk pokopališča, tako ali drugače obrnjeni križi, srhljive silhuete menihov, mračni vitezi, kakor tudi četa Kristusovih nasprotnikov od hudiča do temotnih predkrščanskih bogov, med katerimi se rad razkazuje severni bog groma Thor.
/ … /
Svetovno javno mnenje je v klavcu iz Osla prepoznalo krščanskega fundamentalista. Poimenovanje je lahko sporno, saj so bili izvirni ameriški krščanski fundamentalisti izpred sto let pobožna in miroljubna skupina, čeprav do moderne države zelo kritična. Drugi naziv za Breivika je krščanski terorist. Naziv je nekaj novega, četudi ne povsem novega. Pomnimo nasilne napade nekaterih ameriških kristjanov na klinike, ki izvajajo splav, pa tudi na bojevnike zloglasne LRA (Gospodova uporniška vojska) iz Ugande.
Če se bo izkazalo, da bolna glava norveškega črnosrajčnika ni edina, pač pa da v Evropi nastaja teroristično gibanje religioznega navdiha, bomo znova doživeli potrditev starega pravila: Kadar religijo brcaš iz hiše skozi vrata, ti skozi okno v hišo že leze njen nadomestek – največkrat ideološka spaka, ki po nemarnem izgovarja božje ime. Bodo nordijske družbe, ki so na mehak način skorajda odpravile Boga iz svoje srede, zdaj prve, ki bodo v srce stare Evrope pripeljale nekega drugega boga – maščevalnega in žejnega človeške krvi? Se je na Norveškem že rodil brat dvojček onemu bogu, h kateremu kličejo islamski napadalci sekundo pred sprožitvijo na njih navešenega razstreliva?
Kristjani, ki srčno verujemo v Jezusa Kristusa, smo poklicani k sočutju in revoltu. Najprej sočutje do žrtev in njihovih svojcev, nato upor proti zlorabi vere. Krščanstvo v fašistoidnih predelavah je kakor zasmrajen ribnik na robu našega polisa. V ribniku so potopljene nevarne pošasti, nevarni mikrobi, ki so skupek neizrekljivih vprašanj in strahov, groze in misterija, sovraštva in volje po moči. To ni krščanstvo govora na gori, prilik o žitu in izgubljenih sinovih, krščanstvo zadnje večerje, umivanja nog, nenasilja in darovanja na križu.
Tu ni Kristusove luči. Tu je kvečjemu temni bog severa Thor, ki je – to moramo povedati – nekoč že navdihoval v črno odete ter z mrtvaško glavo in thorovimi puščicami okičanjene esesovce. Zato revolt! Nobene kripto-simpatije, nobenega taktiziranja in nobenega spoštovanja do takega krščanstva – pošastnega, popačenega na zunaj in zlovešče votlega od znotraj!
Votlega? Na strani 1309 svojega manifesta (»2083 – Evropska deklaracija neodvisnosti«) Breivik zapiše: »Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.«
Krščanstvo, ki izžene Kristusa, da ostane od njega le uporabni politično-socialni model, moralno vezivo družbe, šop častitljivih tradicij ali pa, v primeru heavy metala, peskovnik za morbidno igračkanje s simboli, je votlo krščanstvo.
Več: Družina, p. Branko Cestnik
