Šolanje je področje, ki se mu človek ne more izogniti. Spremlja nas skozi otroštvo, preko mladostništva v odraslo dobo. V nekaterih primerih se zavleče še v trideseta leta. V naši civilizaciji se šolamo kakih 9 do 17 let.
Ken Robinson: Telo kot oblika transporta za glavo
Sistem smo prignali do tega, da se šolanje v procesu od osnovne, preko srednje šole do fakultete vse bolj osredotoča le na glavo. Ken Robinson, strokovnjak za kreativnost, v TED govoru “Šola ubija kreativnost”, pravi, da univerzitetni profesorji kot nekakšni zmagovalci sistema šolanja “živijo v svoji glavi”, so dobesedno netelesni ali kot pravi šaljivo “na telo gledajo kot na obliko transporta za svojo glavo”.
Branko Cestnik: Glavo smo ločili od rok, nog in trupa
Branko Cestnik prihaja do enakih ugotovitev, ko v enem od svojih predavanj pravi: “Sintagma, družba temelječa na znanju: tu se je zgodila zloraba ali nerazumevanje pojma ‘kaj je to znanje’. Znanje se je začelo razumevati kot – če povem čisto po domače – napihovanje ega. Mladim se daje iluzijo, da samo, če bodo imeli diplome, je že vse narejeno, so že našli svoje mesto na tem svetu. In to napihnjeno znanje se je začelo odtrgovati od realnosti, bolj konkretno od gospodarstva. Težilo se je vedno bolj v neko intelektualno sfero in se je začelo odtrgavati od dela. Če pa začneš mladim dopovedovati, da jim ne bo treba delati, pljuvaš na svojo prihodnost. In na njihovo. Ena od največjih pedagoških kletvic, ki sem jih kdajkoli slišal je: “Uči se uči, da ti ne bo treba delati.” To je pedagoška kletev, ker delo loči od znanja. Glavo loči od rok, nog in trupa. In ustvarja deformirančka. To nam slika, kje moramo stvari popraviti. Ne bomo se odrekli družbi, temelječi na znanju, odrekli pa se bomo iluziji napihnjenega fakultetnega izobraževanja, ki že samo po sebi rešuje probleme družbe in prihodnosti, zaposlenosti mladih in vsega.”
Sistem izobraževanja v podjetjih je mnogokrat birokratski
To trganje glave od vsega ostalega se nadaljuje še v procesu “vseživljenjskega učenja” v podjetjih. Opazil sem, da v nekaterih podjetjih, še precej bolj izrazito v podjetjih z visoko izobrazbeno strukturo, praktičnega, ročno-spretnostnega znanja ne jemljejo resno. Odgovornim se zdi, da je dovolj, če zaposleni ve, kako se kaj naredi, kar pomeni “zna povedati ali zapisati”.
V nekaterih še bolj birokratskih okoljih je celo dovolj, da je telo zaposlenega (lahko brez vklopljenega uma) prisotno na izobraževanju, pa se že dokaže usposobljenost. Seveda, saj se je zaposleni podpisal v ustrezen formular! Če tudi dejansko zna izvesti proces pa kot da ni pomembno, četudi je že na prvi pogled očitno, da bi znanje moralo biti zelo praktično. Da bi človek ne samo vedel, kako naj bi se nekaj izvedlo, pač pa da bi tudi v resnici znal to praktično izvesti.
Kako se skavt loti učenja
Del skavtske metode je učenje z delom. Voditelji, ki želijo mlade naučiti na primer skavtskih veščin, mladim najprej veščino razložijo, jim jo demonstrirajo (to se dogaja tudi v šolah) in jim dajo dovolj priložnosti za praktično delo, da se v resnici naučijo.
Sam sem opazoval sina, zagretega skavta, kako se je lotil kurjenja ognja z lokom. Tako kot so to počeli včasih. To sploh ni lahko! Navodil je v skavtskih priročnikih in na internetu dovolj. Pa jih je preštudiral. Tudi nekaj filmčkov na YoutTubu si je ogledal. Naučil se je torej zakuriti ogenj – teoretično. Če bi bil sin zaposlen v kakem podjetju z dejavnim sistemom vodenja kakovosti, bi se lahko že podpisal v ustrezen formular in to bi bilo formalno dovolj za dokazovanje usposobljenosti. Četudi ognja še ni nikjer videti …
Skavt pa seveda s takim znanjem ni bil zadovoljen. Pa je začel z nabiranjem pravih materialov, z izdelavo pripomočkov in seveda s praktičnim preizkušanjem. Čez nekaj časa se mu je začelo kaditi, iskrice, ognja pa ni bilo od nikjer.
Med silnim drgnenjem – trening je trajal tedne in tedne, si je tudi okrepil mišice, znal je razporejati pritisk, pod pravim kotom pritiskati na podlago, … Skratka, pridobil je ročne, telesne spretnosti, ki je brez praktičnega treninga in dovolj časa namenjenega treningu, ni mogoče dobiti.
Ko se mu je zataknilo, je poklical izkušenega mojstra, ki mu je povedal nekaj dobrih “fint”. Fant jih je vpeljal v prakso in čez nekaj tednov je bil sposoben “proizvesti” iskrico, ki pa jo je treba pravilno (da ne ugasne) prenesti v netivo (npr. v suho travo). Spet ročna spretnost in vaja. Že ko je imel iskrico v netivu, mu še kar nekaj časa ni uspelo razpihati drobne iskrice v plamen. Ko mu je enkrat vendarle uspelo, je navdušen pridrvel v hišo in vpil: “Zakuril sem!”
Kaj je mladi skavt potreboval, da se je v resnici naučil spretnosti?
Hotenje: Zelo očitno je, da je mladec imel močno željo, da bi se nekaj zahtevnega naučil. Kot se sedaj moderno reče: bil je motiviran. Kako v podjetjih, kako starši motiviramo, da bi ljudje resnično hoteli nekaj znati?
Znanje: Mladi skavt si je najprej nabral teoretično znanje – knjige, filmčki. Vendar se pri tem ni ustavil.
Praktični trening: Mladi skavt je vsako stopnjo v procesu do popolnosti praktično natreniral. Za uspeh je bilo treba vsako stopnjo v resnici znati izvesti z upoštevanjem vseh pomembnih podrobnosti, kar lahko spoznaš samo s praktičnim delom. Fant si je med treniranjem pridobil, kako naj rečem, občutek spretnosti in tudi mišice (neverjetno kako so se mu razvile). Pridobil je torej fizično sposobnost, da je bil proces sploh sposoben izvesti.
Čas za vajo: Vzel si je dovolj časa, da je razvil znanje, spretnosti in tudi mišice.
Pomoč izkušenega: Ko je čutil, da napredka kljub vaji ni, je znal poiskati pomoč izkušenega skavta. Kar ga je pognalo naprej.
Vztrajnost: Proces učenja je z vzponi in padci trajal kar nekaj mesecev, a mladec ni obupal. Pa smo spet pri prvi točki: hotenju.
Povezava: V procesu učenja je mladi skavt povezal glavo in telo, kar v siceršnjem sistemu šolanja trgamo.
Kakšno zrno?
Ali je v skavtski zgodbi kakšno zrno za podjetja, ki delujejo v okolju sistemov vodenja kakovosti? Ali je v tej zgodbi kakšno zrno za naš sistem izobraževanja – od osnovne šole do fakultete? Ali se v njej skriva tudi kakšno zrno za nas starše?
Foto: Aleš Čerin
