Televizija – biblia pauperum moderne dobe, I.

1
Kučan ve, kaj so mediji in tudi interneta ne prepušča naključju
Dr. Niko Toš in Milan Kučan

»Kolikor gre za množico, razumem to zelo dobro … V resnici se daje voditi samo in edino sugestiji! Če mi daste v roke časnike, radio, filmsko industrijo in morda še nekaj drugih kulturnih pripomočkov, se vam zavežem, da v nekaj letih … naredim iz ljudi ljudožerce!«

To so besede generala Stumma, ki jih izreče na račun vodljivosti množice ter močí tedanjih medijev (»kulturnih pripomočkov«) na str. 390 druge knjige slovenskega prevoda znamenitega Musilovega romana Der Mann ohne Eigenschaften, 1930 (Mož brez posebnosti, sl. 1962). Izjava tako kakor vse dogajanje v tem romanu sodi v fiktivni predvečer prve svetovne vojne. Napisana pa je bila v času, ko je tako v Sovjetski zvezi kakor ob mračnjaškem vzponu nacizma ter fašizma ta zloslutna funkcija medijev že zelo napredovala. Zanimivo pa je, da Robert Musil oz. njegov učeni general ne ločuje medijev na tiste, ki se opirajo predvsem na moč govorjene in tiskane besede, od drugih, ki gradijo svoj vpliv tudi na vizualni komunikaciji oz. sugestiji slike, kaj šele na tople in hladne.

Relativizem in dekadenca vrednot so po njunem mnenju v enaki meri posledica zlorabe obojega. Musil verjame v moč besede in njeno priročnost ter prilagodljivost sleherni misli in tudi slast prave literarnoumetniške dejavnosti vidi prav v njeni precizni ubeseditvi. »Stil je zame eksaktna izdelava neke misli … v najlepši obliki, ki mi je dosegljiva« (Iz pogovora Kaj delate?, ki ga je l. 1926 objavil Oscar Maurus Fontana). Lepota oblike v literaturi pa kajpada vključuje tudi njeno slikovitost. In te v romanu Mož brez posebnosti nikakor ni mogoče spregledati.

Civilizacija slike se je začela s cerkvenimi freskami

Tudi filmu, ki je medtem spregovoril, ni mogoče očitati, da bi se v svojem nadaljnjem razvoju odrekel besedi: nasprotno – še tesneje se je povezal z njo. O nekoliko poznejši televiziji ni vredno izgubljati besed: dolgo časa je veljala za ilustrirani radio. In kljub temu je že nekaj desetletij v obtoku floskula o prevladujoči civilizaciji slike. Njen poglavitni popularizator je bil v šestdesetih letih kanadski medijski guru in pop-filozof Marshall McLuhan. Za njeno zgodovinsko predhodnico je razglasil in v svojem delu obširno tematiziral t. i. Gutenbergovo galaksijo. Teza se glasi približno takole: obdobje, ki ga je odločilno zaznamoval Gutenbergov izum, torej doba tiska (knjige, časopisja …), je nepovratno mimo; nadomešča ga doba slike. Slika je odslej poglavitni nosilec pomena, sporočanja, smisla.

Toda – ali res? Že pred izumom tiska, vsekakor pa tudi po njem – pred množičnim opismenjenjem preprostega ljudstva – je bila slika v krščanski Evropi poleg govorjene besede nadvse pomembna za sporočanje in vsakršno signalizacijo: v verski vzgoji, denimo, je bila poleg žive besede, branja (legenda), pridige, obredja ter liturgične dramatike, molitev in nabožnih pesmi močno povedna tudi cerkvena nabožna poslikava, t. i. biblia pauperum. Tako oblačila kot atributi in simbolika obrednih spektaklov – vse to je predstavljalo razvejano vizualno govorico, podobno ljudski običaji in umetnost, oblačilna kultura, simbolizacija krajine in ne nazadnje gesta v vsakdanji komunikaciji.

Civilizacija slike na poti k splošnemu kanibalizmu

Upoštevaje vse to, je današnji globaliziran čas in prostor pravo nasprotje nekdanje pestrosti. Običaje in z njimi povezano tradicijo nadomešča diktat mode, pomen živopisnih civilizacijskih razlik upada, življenje se v mnogih pogledih uniformira, navidezna slikovitost in vizualna pestrost, s kakršno nas zasipavajo vizualni mediji, je pomensko fluidna, pogosto sprevržena in izpraznjena, predvsem pa nikakor ni nekaj, kar bi delovalo povsem avtonomno in ločeno od verbalizacije – bodisi v njeni tipografski ali fonični izvedbi.

Kazalnik avtonomije na videz prevladujoče civilizacije slike je prav njena avantgarda: moderna likovna umetnost, saj je brez spremljajočih besedil (manifestov, programov, algoritmov – recimo kar navodil za razumevanje) in klanovske zaslombe ter spremljave v kritiki ali popolnoma nekomunikativna ali kričavo agresivna, v načelu in po izrazni moči, ki jo premore, povsem izpraznjena in hkrati transindividualna (prim. Novi kolektivizem); ostala bi na margini in brez odziva oz. recepcije pri odjemalcu, če ne bi orkestracija medijev, o kateri govori Musilov general Stumm, naredila svojega (na poti k vsesplošnemu kanibalizmu, kajpak).

Če torej sliko dojemamo kot nadomestilo za besedo in tisk, opazimo, da prav brez njiju ne more. Civilizacijska soodvisnost med vizualnim in simboliko glasu ter njegovega zapisa je še zmeraj dovolj trdna. Erozija smisla potemtakem enako zadeva oboje. Prav občutljivost zanjo je morda spodbodla McLuhana k napačni ugotovitvi, da gre zgolj za nemoč besede in tiska – vpričo poplave svežih nosilcev komunikacije, ki jim zadošča(?) slika.

1 komentar