Tekst in kontekst sporazuma

3

Živimo v času, ko nam je hermenevtika dopovedala, da se teksta ne more ločiti od konteksta, vsebino ne od forme. No, v primeru nedeljskega referenduma pa se zdi, da bi tako ločnico le bilo zdravo začrtati. Vsaj sedaj, ko je veliki dogodek mimo in ko sta tekst arbitražnega sporazuma in njegov slovenski politični kontekst šla zopet vsak svojo pot. Prvi namreč roma sedaj na arbitražno sodišče, drugi pa na parlamentarne volitve 2012. Saj sta tudi prihajala k nam po ločenih tirnicah. Simpatije in antipatije do sporazuma so se namreč razporedile po politični ločnici med pozicijo in opozicijo relativno pozno, šele v crescendu referendumske kampanje.

Vse te okoliščine nam dovolijo, da se sedaj odmislimo od političnega konteksta in pogledamo na besedilo sporazuma tako kot je, sine ira et studio, zato, da ugotovimo kakšne dejanske scenarije slovenske prihodnosti skriva v sebi. Resnici na ljubo več takega odmaknjenega, objektivnega pristopa, ki bi snov odločanja naredil volivcem bolj razumljivo je bilo kar precej pogrešati v kampanji, ki je za nami. Smo pač še mlada, nezrela, z dediščino totalitarizma močno obremenjena demokracija, ki težko preseže pristop, ki ga onkraj oceana imenujejo bipartisan in ki se v zadnji posledici požvižga na stvar samo, saj mu je temeljna le schmittovska grupacija po načelu prijatelj-sovražnik. Govor se v takem ambientu zreducira na retoriko, saj izgubi ambicijo, da bi kaj povedal. V njem prevlada nevarna težnja, ki govor pretvori v goli zvok, v mehansko orodje mobilizacije: v tuljenje. Veliko vprašanje je kaj ostane v takem okviru od človeka, ki je po prastari aristotelski definiciji ravno bitje govora.

Zdi se mi, da se je nevsebinskost tokratne referendumske tekme pokazala zlasti ob praktično popolnem izostanku nadvse ključne vsebine arbitražnega sporazuma pri soočenjih. Gre za t.i. načelo neodrezanosti teritorialnega morja od mednarodnih voda. Celo kampanjo smo namreč poslušali iz ene strani trditev, da mednarodno pravo, v skladu s katerim se bo po 3. in 4. členu arbitražnega sporazuma določala meja na morju, deluje izključno po sistemu ravnih mejnih črt, kar bi v našem primeru pač pomenilo sredinsko mejno črto po Piranskem zalivu, ki bi se brez večjih odklonov nadaljevala do italijanskih teritorialnih voda. Posledica tako razumljenega mednarodnega pomorskega prava bi seveda lahko bil le znameniti »stik« (»junction«) v smislu »služnostne poti« preko hrvaških voda. V bran proti temu argumentu pa iz druge strani (začuda) ni bilo kaj posebej slišati podatka, ki je pri vsem tem bistven in sicer ravno prej navedeno načelo neodrezanosti od odprtega morja.

Gre za načelo, ki ga najdemo jasno izraženega tako v Konvenciji ZN o mednarodnem pomorskem pravu kakor tudi v Konvenciji ZN o teritorialnem morju. V slednji se v 5. odstavku 4. člena to načelo glasi takole: »Sistem ravnih mejnih črt ne sme biti uporabljen iz strani ene države na način, da odreže drugo državo od mednarodnih voda« (»The system of straight baselines may not be applied by a State in such a manner as to cut off from the high seas the territorial sea of another State.«) Izraz »may not be« je tukaj očitno uporabljen v velelni, deontični rabi in zato ga ni mogoče prevesti v smislu, da država »lahko ne bi uporabila« omenjenega sistema, pač pa da ga v navedenem primeru »ne sme uporabiti«. A ravno to je naš primer. Strah nas je namreč, da bi nas arbitražno sodišče lahko teritorialno odrezalo od odprtega morja. Navedeni člen pa se zdi, da to izključuje. Enako se glasi 6. odstavek 7. člena omenjene Konvencije o mednarodnem pomorskem pravu, le da k navedenemu besedilu dodaja še načelo neodrezanosti od izključne ekonomske cone. Sam sicer nisem pravnik, vendar kakor vidim so ti členi razloženi na točno tak način (t.j. tako, da izražajo neobhodni pogoj, pod katerim uporaba sistema ravnih črt ne pride v poštev) tudi v priznanem uvodu v mednarodno pomorsko pravo The Law of the Sea (R. R. Churchill, A. V. Lowe, 2. izd., 1988, str. 30).

Skratka, zdi se, da je res, kar so nam nekateri mednarodni pravniki razlagali v času kampanje, kar pa žal ni postalo osrednja tema predreferendumskih soočenj (ali pa že predhodnih parlamentarnih usklajevanj), namreč, da nam sporazum zagotavlja teritorialni, t.j. fizični stik z odprtim morjem. Arbitražno sodišče, ki ga sporazum zavezuje postulatom mednarodnega pomorskega prava in s tem tudi zgornjim členom, ne bo moglo začrtati meje po sredinski črti Piranskega zaliva vse do italijanskih voda, pač pa bo moralo ravno v imenu zgornjih členov to črto speljati tako, da bo naša meja prišla do mednarodnih voda na način fizičnega stika, sicer bi bili odrezani (»cut off«) od odprtega morja. Ta ugotovitev seveda ne absolvira vladne strani od odgovornosti za ustvarjanje politične neenotnosti, v kateri smo se o tem sporazumu odločali. Nas pa lahko morda nekoliko potolaži glede slovenske prihodnosti.

Foto: Spletna stran vlade RS

3 KOMENTARJI

  1. Tudi meni je všeč in upam, da je tako.
    Dodal bi le še to, da sedaj ko je zadeva mimo, komentiram tudi zakaj sem eden tistih, ki se referenduma namerno ni udeležil. Ne za to, da bi prepustil odločitev drugim, ampak predvsem:
    – ker su agitatorji toliko zameglili ozračje z nasprotnimi kampanijami, da bi se za odločitev moral samostojno poglabljati v pravno tematiko in arbitriranjem. Nisem pa želel zgolj slediti ponujenim argumentom v smislu, pomembno, kdo jih govori in ne kaj govori.
    – dati glas posamezni opciji, ki sta tako ena kod druga na tej fronti gradile svoj politični interes in temelje vseh dosedanjih predvolilnih kampanij in tudi sedaj ko podobno nadaljujejo npr. z grožnjami drugim (uključevanje v EU).
    – ker so se vse politike dogovarjale teritorij s Hrvati in neprestano spreminjale stališča, tudi že dosežene sporazume razveljavljale in začenjale razgovore znova.
    – ker ne vem kaj je posledica ene odločitve in kaj druge, še posebej, ker ne vem kaj bo posamezna politika izposlovala in kako se bo iz tega hranila.

    Skratka, take politike ne smejo biti nagrajene ampak razdeljeno ljudstvo jih vedno znova nagrajuje in hrani, to pa zato, ker nas privede v brezizhodno situacijo in kadar je kriza se pač moraš za nekaj odločiti.

    Kot nov preizkus naše mednarodne politične aktivnosti s sosedi, poglejmo kaj bo zgodilo s plinskimi terminali v Tržaškem zalivu, bojim se, da bomo kar naenkrat izvedali, da boljše rešitve od … ni bilo mogoče najti … Sliši se tudi, da bodo Italijani dobili od nas zeleno luč, vključno za gradnjo novega pomola v Trstu, v zameno za nov pomol v Luki KP. Ponovno barantanje, načelnost je s tem že zgubljena, samo, da ne bo še odprto morje, ker potem ne vem, kaj bo zbarantano.

Comments are closed.