Tekma za prvega izzivalca

Nekje v tednih in še bolj v dneh pred dnevom državnosti je predlagateljem Milana Zvera očitno postalo jasno, da utegne iti njihovemu kandidatu jeseni za nohte. Ne vem, kako resno so sicer kdaj računali z možnostjo njegove zmage, toda (dokončni?) vstop Boruta Pahorja v tekmo je zadeve vsekakor zapletel.

Preuranjena odločitev? 

Da ne bo pomote. Prepričan sem in sem že večkrat povedal, da je sedanji evropski poslanec od vseh možnih kandidatov za predsedniški položaj iz vrst največje vladne stranke najprimernejši, morda daleč najprimernejši. Priporoča ga marsikaj, navsezadnje relativna odmaknjenost od dnevne politike v Sloveniji v zadnjih nekaj letih. Toda čeravno se večina komentatorjev ubada s tem, kako bi utegnil Borut Pahor ogroziti Danila Türka, češ da v bistvu prihajata iz istega brloga, je na dlani, da je donedavni predsednik socialdemokratov bistveno nevarnejši Milanu Zveru.

Te predsedniške volitve bodo namreč v prvi vrsti referendum o dosedanjem nosilcu funkcije, pa tudi o tem, kakšen sploh naj bo predsednik. Türk je v slabih petih letih naredil vse v svoji moči, da je postal ob predsedniku vlade Janši tista politična osebnosti, ob kateri se mnenja najbolj krešejo. Prav zato se bodo bržkone vsi, ki mu za predsedovanje dajejo slabo oceno,  v prvi vrsti ozirali po kandidatu s kolikor toliko realnimi možnostmi za zmago. Tukaj pa se utegne hitra izbira Zvera za kandidata, že januarja izkazati za dvorezen meč. Res je to pustilo relativno veliko časa za kampanjo, toda hkrati se je zaprl prostor za iskanje kandidata v širšem desnosredinskem in sredinskem prostoru, kakršna je bila leta 2002 denimo Barbara Brezigar, ki je po doseženem rezultatu presegla celo Jožeta Pučnika.

Ni še prepozno 

S tem so tudi poskočile delnice Boruta Pahorja. Četudi po lanskem 4. decembru težko verjamem, da lahko sedanjega predsednika kdor koli porazi, je hitro prevladala ocena, da so njegove možnosti v dvoboju s Türkom večje. Tega so se vsaj po anketi Fakultete za uporabne in družbene študije, po kateri naj bi Zvera premagal celo Zmago Jelinčič, ovedeli tudi v Zverovem taboru. Vendar nisem prepričan, da lahko frontalni napadi na Pahorja in vse tiste, ki so mu v minulih mesecih vsaj med vrsticami izrekli podporo, kot smo jim bili denimo priča prejšnji teden, prinesejo zaželen učinek. Seveda dvoboj izzivalcev  ne bo mogel biti prijateljska tekma, ker se navsezadnje borita za velik del istih volivcev, toda škoda bi bilo, če bi prepir dveh koristil tretjemu, ki je že tako ali tako v velikanski prednosti.

Zverova sreča utegne biti, da bo morda že sorazmerno skromen izplen v prvem krogu dovolj za uvrstitev v finale. Če bi se Türk, kot domnevam, že v prvo prebil čez štirideset odstotkov in bi vsaj polovico svojega dosežka iz leta 2007 vknjižil Jelinčič, ki bo sicer glasove odvzemal predvsem dosedanjemu predsedniku, bi lahko za ta podvig zadostoval že rezultat nekoliko nad petino glasov. Do slednjega Zver zmore že, če pridobi jedrne volivce desne sredine, glavnino volivcev SDS in Nove Slovenije. V tem smislu je verjetno celo edini, ki mu je koristila rokohitrska in vsaj izvedbeno precej neposrečena akcija Prapor pred letošnjo državno proslavo. Drugo vprašanje je kajpak, kako se s takšno doto iz prvega kroga uspešno soočiti s sedanjim predsednikom v drugem. Posebej še, ker celo Türk v zadnjih nastopih opazno blaži svojo prej predvidljivo enostransko retoriko. To sicer bržkone ni napoved drugačnega drugega mandata, pač pa zgolj intenzivnega boja zanj.

Tudi zato bi Zver naredil veliko napako, ko bi pretirano prisluhnil tistim, ki so mu uspeli in mu bodo še uspeli naračunati gladko zmago. Vemo, da je v mite zaljubljeno slovensko volilno telo že velikokrat pokazalo zobe tam, kjer bi jih človek najmanj pričakoval.

Foto: eu2008