Sedem tednov po presenetljivem izidu predčasnih volitev smo končno prišli do koalicije, ki bo v prihodnjih letih krmarila dodobra opešano državo. Potem, ko je relativni zmagovalec volitev po seriji napačnih potez, ki jih je v ponedeljkovem prispevku odlično analiziral kolega Maver, ostal brez želenega stolčka, je prevzel iniciativo poraženec volitev in peterico strank rutinirano pripeljal do podpisa koalicijske pogodbe. S čimer smo, roko na srce, dobili koalicijo, ki jo je večina pred volitvami tako ali tako pričakovala.
Celoten proces iskanja mandatarja je na moč spominjal na tekme dodatnih kvalifikacij, v katerih se je slovenska nogometna reprezentanca uspela uvrstiti na velika tekmovanja. V vseh treh primerih smo namreč imeli opravka z ekipami, ki so bile tolikanj prepričane v svojo igralsko superiornost, da so pozabile, da je nogomet kolektivna igra. Podobno se je v preteklih tednih zgodilo predsedniku Pozitivne Slovenije. Možu, ki je ob vsaki priložnosti govoril o sebi, kot timskem igralcu, je spodrsnilo prav pri sestavi tima.
Kam bo šlo volilno telo?
Tekma je torej za Janšo dobljena. A to je šele prvi korak, ključno vprašanje za predsednika vlade je, kako naprej? Tako z vidika reševanja nezavidljivega položaja države, kot tudi z vidika stabilnosti vlade in v končni fazi tudi dolgoročne politične perspektive desnosredinske opcije in samega Janše. Jasno je namreč troje – prvič: situacija v državi je nadvse resna, a pri uvedbi nujnih ukrepov bo vlada nedvomno naletela na odpor tako pri sindikatih, kot tudi pri interesnih krogih v ozadju. Drugič: koalicija je na videz raznobarvna, saj jo sestavlja kar pet strank, od katerih sta si dve najmanj stabilni vsebinsko dokaj različni – seveda govorim o DLGV in DeSUS. In tretjič – nikakor si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da je pri dokajšnjem delu volivcev prisoten zelo hud odpor do Janeza Janše.
Na videz kočljiva situacija, zaradi katere Janši mnogi napovedujejo slabe čase. Pa je temu res nujno tako? Kar se tiče vodenja vlade in pisane koalicije, so črne napovedi bržčas pretirane in bolj mokre sanje tistih, ki predsednika SDS ne morejo videti. Koalicija je namreč skoraj enaka, kot je bila tista iz predprejšnjega mandata. Edinega mandata doslej, v katerem je koalicija zdržala v nespremenjeni sestavi do konca. In to celo z DeSUSom, katerega člana sta bila takrat še Rezman in Žnidaršič. Erjavec je tako ali tako od nekdaj, tudi za časa Pahorjeve vlade, dajal precej jasno vedeti, da se veliko bolje počuti v desnosredinski družbi. Obnašanje Virantovih pa je v zadnjih dneh tako sproščeno, da se včasih celo vprašam, ali ni morda njihov nastop na volitvah res bil dogovorjen s SDS.
Kar se tiče uveljavitve ukrepov, bo že težja pela. Upokojencem se sicer, kot kaže, zaenkrat ni treba ničesar bati. Z reformo pokojninskega sistema se Janši ne mudi. Možno je seveda, da gre za kupovanje miru v koaliciji z DeSUS, res pa je tudi, da je SDS že v času neuspešne uveljavitve pokojninske reforme trdila, da se z njo ne mudi. Težja pa bo vladi pela pri uvedbi reform, ki bi kakorkoli posegle v pravice delavcev in v javni sektor. Ob najavi ostrega varčevanja v letošnjem letu so tako sindikati že vnaprej pokazali zobe. A ne glede na to koalicija v rokah nima tako slabih kart. Že v svoji prvi vladi je Janša pokazal, da se zna pogajati s socialnimi partnerji. Res pa je, da v bistveno boljših razmerah. Po drugi strani pa morda prav težke razmere ponujajo novo priložnost. Reformni poskusi Pahorjeve vlade namreč niso padli v vodo zaradi apriornega nasprotovanja sindikatov, temveč zaradi občutka nepravičnosti. Le zakaj bi se delavci in javni uslužbenci odrekali svojemu kosu pogače, če so po drugi strani bili priča nebrzdanemu odtekanju davkoplačevalskega denarja v žepe “prijateljev” skozi nenasitne kanale NLB, Stožic in NPU. Tukaj se Janševi koaliciji odpira priložnost – kri, znoj in solze je že napovedal, samo na pravem koncu mora začeti – če mu bo uspelo, bodo tudi sindikati kooperativni. Težko bo, tudi Janša ima v ozadju kakšne stričke, a zagotovo ne tako mogočne, kot jih je imel Pahor. Seveda se tudi Pahorjevi strički ne bodo zlahka odpovedali novcem in ni dvoma, da bo gonja skozi medije huda, ampak druge izbire Janša niti nima. Da se prijateljevanje s strički z druge strani ne izide, se je, upam, naučil v prvem mandatu.
Prehitevati po levi?
Na videz najlažje, a v resnici morda celo najtežje pa bo za Janšo spremeniti način obnašanja, predvsem odzivanja. Bolj kot dejanja namreč pri mnogih negativna čustva vzbuja škorpijonski karakter predsednika SDS. V mislih imam predvsem njegovo cinično in ostro odzivanje na kritike in bodice, ki pogosto spominja na škorpijona v popularni basni o škorpijonu in žabi, zaradi česar je tudi največkrat lahka tarča nasprotnikov. In kar je zanj najhuje – na tak način izgublja simpatije pri sredinskih in rahlo levo usmerjenih volivcih, saj prepogosto daje vtis arogantnega in nestrpnega človeka.
In prav v obnašanju in odzivanju se skriva morda največji izziv zanj. Zdi se skoraj preprosto, ampak če se doslej ni naučil, se bo tudi v prihodnje težko. A v tem leži ključ dolgoročnejšega uspeha in morebitnega zavzetja večjega deleža volilne baze. Če bo uspel vsaj omiliti ostrino odzivanja in cinizem, lahko ob dobrih rezultatih dela vlade na naslednjih volitvah seže tudi na levo stran, če pa bo ostalo po starem, bodo sanje o 50+ ali celo samo 30+ ostale samo sanje.
Ali je morda dober obet Janšev “no comment” ob odhodu s ponedeljkovega sojenja v zadevi Patria?
Vir fotografije: vecer.com
