Teharje, potopljeno taborišče mučenja in smrti

9
Teharje, taborišče mučenja in smrti, predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali.

Teharje, potopljeno taborišče mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo imeli za zaveznike, je bila predana slovenska vojska, izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt. Oktobra 2013 je bila v Teharjah slovesnost, na kateri je bil govornik Ivan Korošec, eden od preživelih ubežnikov iz teharskega taborišča. Tekst njegovega govora objavljamo v celoti, lahko pa prisluhnete tudi video posnetku njegovega govora.

»Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali

Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da nam je ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihard – Ice. Partizani so se zapodili vanj kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga podpirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!«

Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi bukovžlanski cesti skozi mesto in naprej v smeri za Teharje. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.

Ko so nas prignali do vrat taborišča Teharje, smo morali odložiti prtljago, denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« – mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.

Teharje: pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali

Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in pornoorgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan,« je klicala svojega fanta, »pomagaj.« Milan pa je visel obešen na kavljih.

Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čela so bila zabuhla in nepokrita. Stali so na vročem soncu do popoldneva, nato pa so jih odvedli za barako. – Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

»Tovarišice, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Blizu vrat civilne barake je pripeljal par konj voz diro, kmalu za njim pa se je primajal star velik osebni avto in se ustavil pred civilno barako. Iz njega so izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišice, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Ukazovalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina. Nato so partizani s »tovarišicami« vdrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke. Hotele bi jih skriti, toda kam. Klici otrok in jok mater so šli do kosti. »Mamica! Mamica!« so se otroci stegovali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcami – ko so napolnili avto, so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Ti so jokali in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke v »dečji dom«, smo ugibali. Za barako pa je voz obstal in dojenčke so zmetali z voza kot naročena drva. – Dovolj – dragi moji – predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali. –

A vendar … še nekaj, prijatelji!

Zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi ločeno polagali vence in prižigali svečke na njih grobove v breznih in rudniških jaških. Ob spominu na vse trpljenje vseh naših mrtvih bratov prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju dosežemo med nami sodelovanje v iskrenosti in bratskem prijateljstvu. – Za Slovenijo … tako nam Bog pomagaj!

9 KOMENTARJI

  1. Grozno.

    Zakaj ni izpričana strašna resnica Teharij bolj znana? Prvič jo berem in poslušam.

    Znani so le otroci iz Petrička.

    • Ker je šele zdaj nastopil čas zanjo.
      Morda nas bo šele resnica o Teharjah spremenila, da postanemo boljši!

  2. Oh,znana je,že dolgo je znana vsa ta grozota naših mučenih! Že davno tega so pričevali zanjo izgnanci v Črnih bukvah.
    Mi,ki smo jih brali-in še druga nič manj strašna pričevanja pa smo upali, da le ni vse čisto res. Pa je bilo in je! Vse te in še mnoge druge in še hujše strahote so! Ostajajo!
    Da le ne bi bilo vse to res tako strašno, smo si želeli in,da nam le ne bi bilo treba vedeti…
    Da bi si le lahko zatisnili oči in se skrili daleč, daleč v temo, da bi le-tega ne bilo.
    Sam pekel se je razdivjal nad mojimi ljudmi, Bog pa jih je, nas je zapustil,se je zdelo in se še kar kdaj zdi…
    Doklej,Gospod?
    Ali nam bodo rešitev pred Bogom in Kristusom izprosili naši mučenci ali pa …se bo pekel nadaljeval.

    • Oni že prosijo za nas. Vprašanje pa je zakaj njihove prošnje še niso bile uslišani. Odgovori je: zaradi nas.

  3. Pravo in pravico na svetu poznamo za to, da se v takih primerih razisce, kdo so bili ljudje, ki so ta zverinstva v Teharjah poceli in kdo je za to dajal povelja? Ime in priimki storilcev!

    Zakaj bi za Teharje obstajalo drugacno pravo in pravica kot za Auschwitz ali Buchenwald? Po svetu, v Nemciji in Izraelu se vedno tecejo zadnja sojenja krvnikom nacisticne ideologije. Zakaj v Sloveniji koncno ni sojeno vsaj enemu komunisticnemu krvniku?! Vsaj enemu!

    In posledicno, kako je mozno, da po taksnih informacijah se kdorkoli javno nastopa v imenu teh istih komunisticnih simbolov kot krvniki iz Teharij, Kocevskega roga, Crngroba itd? Tisoci na ljubljanskih ulicah v petkih npr….

  4. “Zakaj v Sloveniji končno ni sojeno vsaj enemu komunističnemu krvniku?!”

    Ker imamo komunizem oz. socializem za dobro. Saj smo vendar zadnjemu komunističnemu glavarju dali papeževo priznanje, da je dober dečko! Ne verjamete? Berimo:

    Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II.
    http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

    Ko bo papež naredil red, ali pa vsaj SLO škof, potem šele lahko pričakujemo izboljšanje. 😟

Comments are closed.