Tegobe medijev, razcvet bedakov

11
294
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Oprostite, če si bom tokrat privoščil nekoliko daljši uvod.

Internet in v prvi vrsti socialna omrežja so v medijsko krajino prinesli pravo revolucijo. To vidimo dan za dnem. Ažurnost ni več stvar ur, niti stvar minut. Postaja vse bolj stvar sekund. Agencijske novice v svoji najosnovnejši vlogi ažurnosti izpodriva twitter, ki za novinarje postaja vse pomembnejši vir informacij. Njegovo “takojšnost” je skorajda že nemogoče prekositi. Morda bi lahko še za odtenek hitrejše postalo najnovejše socialno omrežje, ki si šele utira pot. Govorimo o aplikaciji z imenom “Periscope”, ki omogoča uporabniku predvajanje v živo na svojem profilu. Gre za neke vrste youtube, po katerem uporabniki videoposnetkov ne nalagajo, temveč jih predvajajo v živo. To bi lahko bil novodobni twitter z videoposnetki.

Hkrati pa bi si pri opredeljevanju vloge socialnih omrežij v medijskem svetu rad izposodil misel Umberta Eca ob nedavni podelitvi častnega doktorskega naziva na univerzi v Turinu. Ob ugotovitvi, da so socialna omrežja močno razširila pretok informacij po celem svetu, je še dejal: “Twitter omogoča javno izražanje mnenja legijam bedakov, ki so pred tem govorili kvečjemu po dveh ali treh kozarcih vina v gostilni”. Eca so zaradi te misli številni napadli, a v njej je veliko resnice.

Tisk – številke nezadržnega padanja

V uvodu sem izbral dvojnost, ki jo socialna omrežja prinašajo v medije, ker se v tej dvojnosti zrcali tudi realnost slovenskih medijev. Youtube, facebook in twitter so močno spremenili medijsko krajino. In mediji se temu ne znajo prilagoditi. Če pogojuje gledanje televizije še vedno železna srajca navade povprečnega slovenskega državljana in se odtok gledalcev manj občuti, pa je stanje tiska (predvsem dnevnega) katastrofalno. Že prejšnji teden smo omenili padec naklade Dela, ki je leta 2005 bila še v višini 82 tisoč dnevnih izvodov, v prvem trimesečju letos pa (samo še) 32 tisoč. Podobno je z Dnevnikom in Večerom. Dnevnik je sredi leta 2005 prodajal 47 tisoč izvodov, v prvem trimesečju letos je prodane naklade bilo le še 24 tisoč. Večerova naklada leta 2005 je bila malenkost manjša od 49 tisoč izvodov, danes prodajajo samo še 23 tisoč (vse podatke smo črpali iz podatkovne baze oglaševalske zbornice).

V razloge za vrtoglave padce naklade bi se lahko poglabljali na dolgo in široko. Lahko bi vzeli pod drobnogled izbire posameznih uredniških politik, ki so najbrž tudi prispevale svoje k temu. A za to bi morali imeti precej več prostora. Poglejmo tiste skupne vzroke. Potrebno je ugotoviti, da so dnevniki z navalom interneta izgubili svojo osnovno funkcijo posredovanja novic. Pred 20 leti je povprečen bralec kroniko in novice prvič videl ob 19.00 na televiziji in jih nato naslednje jutro v miru prebral v dnevniku. Danes novice lahko zastonj preberemo skoraj sočasno, ko se zgodijo, na vsakem pametnem telefonu. Dnevniki te funkcije nimajo več. Morali bi se temeljito preobraziti in iti na pot tednikov: to pomeni več raziskovalnih zgodb, manj kronike, več reportaž in poglobljenih intervjujev, pa tudi grafično kompleksnejša zasnova. Čeprav so slovenski tiskani mediji skušali v to smer iti z grafičnimi in vsebinskimi spremembami (uspehi teh poskusov niso bili vselej tako izjemni), se očitno med bralstvom zadeva ni tako prijela.

Drugi dejavnik pri tem je izkoriščanje interneta. Časopisi imajo danes svojo spletno stran, svoj facebook in twitter račun, pa tudi profil na youtube. Težava pa je tukaj drugje. Internet ni dobičkonosen. Od spletnih vsebin medij ne živi. Poglejmo številke. Po podatkih agencije Mediana je v letu 2013 delež interneta na slovenskem oglaševalskem trgu znašal 3,7 odstotka oziroma 28 milijonov evrov (v lanskem letu je sicer doživel precejšnjo rast, za skoraj 50 odstotkov glede na leto 2013). Tisk je v letu 2013 (za 2014 še ni podatkov) razpolagal s 128 milijoni evrov oglasov oz. 16,8 odstotki celotnega oglaševalskega zneska. Skupaj sta torej splet in tisk leta 2013 dobila približno 20 odstotkov vseh oglaševalskih sredstev. Gre torej za zelo nedobičkonosno kombinacijo, ki s padanjem prodane naklade ima za tisk potencialno uničujoče posledice. Internet in socialna omrežja so tako finančno težo tiska pri oglaševalcih močno zmanjšali, hkrati pa spletnim vsebinam prav pri oglaševalcih še ni uspelo narediti odločilnega preboja.
Med vrsticami: kar 73 odstotkov vseh oglaševalskih sredstev (555 milijonov evrov) še vedno gre za televizijske oglase. Tudi ta podatek je zelo zgovoren in kaže na “tradicionalno naravnanost” slovenske publike pri izbiri medijev.

Ecovi bedaki na twitterju

Eco je twitter opredelil kot forum, ki nudi možnost javnega izražanja mnenj “legijam bedakov”. Zaradi tega je bil deležen številnih kritik. Kljub temu da je Umberto Eco. Njegova kritična ost, naperjena proti možnostim, ki jih internet ponuja bedakom, pa je vseeno na mestu. Zelo na mestu. Morda ne velja v prvi vrsti za twitter, a nedvomno velja to za spletne komentarje, ki jih ima vsak medij vključene pod čisto vsakim člankom. Tovrstni komentarji so pogosto na zelo nizkem, žaljivem in vulgarnem nivoju. Za Slovenijo to še kako velja.

Tudi zaradi tega in kot posledica zadnje medijske spletne afere – samomor mariborskega ravnatelja – v Sloveniji ravno sedaj poteka javna debata o novem medijskem zakonu. Eno izmed tistih določil, ki so najbolj na udaru, predvideva odgovornost urednikov za vsebino spletnih komentarjev: neprimerne bo treba umakniti v najkrajšem možnem času. Spet gre tukaj za dvorezen meč. Že res, da je nivo mnogih komentarjev tak, da ne bi smeli biti objavljeni. Problem, ki se postavlja, pa je v tem primeru čisto praktične narave: kako lahko urednik (oziroma medij) skrbi za čiščenje komentarjev? Kvečjemu bi to šlo pri velikih hišah, kjer je več zaposlenih. “Cenzorja” neprimernih spletnih komentarjev bi si lahko privoščili samo največji mediji, nikakor ne pri manjših medijih. Komentarji se lahko pojavijo pod čisto vsakim člankom, vse dokler je zapis na spletu. Nemogoče je zato spremljati vse, kar zapisujejo bralci, saj lahko gre tudi za stotine oziroma tisoče komentarjev.

Sistem bi seveda obstajal. Gre za izključitev možnosti spletnega komentiranja. S tem pa se izključi tudi možnost interakcije med bralci in medijem, kar je danes bistvena značilnost (spletnih) medijev in pomembna pridobitev za javnost. Prelaganje odgovornosti na urednike ni prava rešitev. V tem primeru bi moral konkretnejšo in strukturnejšo rešitev predlagati zakonodajalec. Težko si je namreč zamišljati, da bi leta 2015 mediji ukinjali možnost komentiranja na spletnih straneh. To je ne samo v nasprotju z njihovimi interesi, temveč tudi korak nazaj glede na razvoj sodobnih medijev. Seveda, regulacija bi lahko šla v smeri omejevanja anonimnih komentarjev, za katerimi se največkrat skrivajo bedaki. A ta okvir bi morala določiti država oziroma kak regulacijski organ, odgovornost bi se ne smela prevaliti na vsakega urednika posebej.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

11 KOMENTARJI

  1. Tako bom rekel. Obstajajo ljudje, ki se pač radi grejo elitizem, ampak po drugi strani, kdo pa je odgovoren za stanje v svetu, ki je prej kot rožnato? Verjetno ne tisti bedaki za šankom, a ne? 🙂

    Tako da po moje je Eco v tem primeru tudi sam izpadel bedak, ker je pač njegova izjava izrazito ozkogledna, kar je verjetno tudi poseldica tega, da interneta sploh ne pozna ali razume.

    Twitter je recimo eno izmed najzaslužnejših orodij za širjenje svobode mišljena na tem svetu. Arabske revolucije verjetno brez twitterja, facebooka ne bi bilo, ipd. Samo vprašati se je treba, zakaj totalitarne države ali voditelji blokirajo dostop do interneta? Verjetno ne zato, ker so bojijo trum bedakov, ki bi po spletu trosili gostilniške kvante, a ne? Ali pa tudi, ker se bojijo, da bi ti “bedaki” morda ugotovili, da se iz bedaki niso, ampak da se iz njih bedake le dela. Tako da sam bi rekel, da je twitter za dobrobit ljudi na svetu zagotovo naredil več kot vse Ecove knjige skupaj. 🙂

    Ampak te dimenzije, torej dimenzije svobode izražanja oz. svobode in osvobajanja nasploh, katerega bistven element je tudi anonimnost, seveda razni pametnjakoviči ne razumejo, kaj šele da bi razumeli njihovo vrednost. Ker če bi v antiki obstajal internet, potem se srednji vek nikoli ne bi zgodil ali pa bi vsaj trajal veliko manj časa. 🙂

    Ta napad na internetno svobodo je tako pričakovan. Internet je dejansko dal ljudem, bedakom gor ali dol, možnost svobode, ki je realni svet nadzora oblasti nikoli ni sposoben nudit oz. je nudit noče. In da gre to marsikomu v nos, je od vsega začetka jasno. Zato je seveda internetne regulacije vedno več.

    Ta zadnja pogruntavščina glede spletnega komentiranja gre seveda v tej isti smeri. Pri tem je žalostno tudi to, da to smer podpira celo ESČP, ki je v nedavnem primeru odločilo ravno to, da je za neprimerne komentarje odgovoren tudi spletni medij kot tak. To pa ne gre toliko na škodo neprimernih komentarjev, ampak svobode izražanja kot take.

    Ker kot je pametni ugotovil pokojni Frank Zappa: “words are just words”.

      • Seveda, če jim to dovoliš sam. 🙂

        Saj je voditelj na začetku lepo povedal, sovražni govor je predvsem v ušesih tistega, ki ga posluša. Če se ti ubiješ zaradi besed, ki jih je nekdo izrekel, potem te niso ubile besede, ampak si se ubil sam.

        Muha tako nikoli ne bo slon, tudi če si nekdo to lahko predstavlja. Muha, bo vedno muha. In besede bojo vedno le besede.

          • Alfe,

            Ja, ampak muhe kot žuželke, ne kot besede. 🙂 Beseda muha ni še nikoli nikogar ubila in ga nikoli ne bo.

            Besede bolijo, kadar jim to ljudje dopustimo. Beseda kot taka bolečine nikoli ne more povzročit, povzroči ga odnos človeka do te besede. Jaz ti lahko izrečem ne vem kakšne žaljive beseda, ampak ti boš umrl šele takrat, ko si boš npr. prerezal žile, ustrelil, obesil ali zastrupil in nič prek. In vse to boš storil ti sam, ne besede.

        • V sloveniji je sovražni govor že, če se ne strinjaš z levaki.

          Na drugi strani lahko pozivaš k pobijanju, pa, če si levak, to ni sovražni govor.

  2. Kar se komentatorjev tiče je velika razlika med spletnimi časopisi. Časnik. si npr. ima dostojne komentarje, skoraj vsi ostasli pa take, da pretežno mejijo na sovražni govor.
    No, jaz jih raje ne berem !

  3. Bistvo je, da kdor vsaj malo razmišlja demokratično, bo odjavil vse edicije, katere tolčejo čez slovenskost, Krščanstvo ali osamosvojitev.

    • Res je in tako bi mortalo biti. Ampak to je pljunek v morje, financiranje gre preko oglasov. Tu je “taglavna” postkomunistična struja, ki lepo koristi državno lastnino in nacionalni interes.

  4. Bistvo je enostavno: z žaljenjem, etiketiranjem … preganjati nezaželjene komentatorje. To si želi vsak oblastnik. Seveda so pa na potezi ljudje, koliko si pustijo vzeti, kakšne oblastnike volijo. In v Sloveniji je zadeva porazna, ljudje volijo večkrat pravnomočno obsojene ljudi za župane …

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite