Teatraličnost

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Nekateri ljudje se v vsakodnevni komunikaciji obnašajo kot slabi igralci. Ne glede na to, o čem se pogovarjajo z drugimi, to delajo preveč naglašeno, pretirano poudarjeno. Njihovi stavki so polni pretiranih in slikovitih besed, oznak in pridevnikov. Včasih preglasno govorijo, ampak vedno sogovorniku dramatično predstavljajo svoj močan čustveni doživljaj, ki spremlja njihovo zgodbo.

Glavni razlog, zakaj nekdo komunicira na tako slikovit in močan način, je v tem, ker želi na sogovornika napraviti vtis, želi ga na neki način impresionirati. Zato se teatralični ljudje v običajni komunikaciji obnašajo kot da bi bili na sceni, na odru, pred publiko – kot v gledališču, zato tudi naziv teatralično. Teatralično obnašanje pomeni, da človeku prikazujejo emocije, ki jih ne doživljajo. Ali pa izražajo svoje šibko doživete emocije, ki jih predstavljajo pretirano ojačane navzven.

Zakaj je takim ljudem tako pomembno, da morajo neprestano delati vtis na druge?

Psihološki problem, ki se pogosto, a ne vedno, skriva v korenu teatraličnosti, je v tem, da oseba sebe in svoje izražanje doživlja kot premalo pomembno drugim ljudem. Zato sklepa, da je sogovornikom nezanimiva in dolgočasna oseba. Zato posledično »okrepi signal«, da bi s tem dosegla pozornost sogovornikov.

Čustev človek običajno ne doživlja stalno, neprekinjeno. Ampak jih doživlja samo v tistih situacijah, ki so človeku zelo pomembne, ki jih ocenjuje sam kot vredne. Zaradi tega sogovorniki različno reagirajo v odvisnosti od tega, ali jim neko informacijo posredujemo umirjeno, brez spremljave čustev. Ali pa informacijo posredujemo z izražanjem emocij. Kadar čustvo spremlja izražanje neke vsebine, takrat sporočamo drugemu, da je ta vsebina nam pomembna, da gre za pomembno stvar.

Ljudje, ki se vedno teatralično izražajo, ki stalno vsem svojim vsebinam komunikacije dodajajo čustva, ki stalno »krepijo svoj signal«, stalno svojim sogovornikom oddajajo informacijo, da se je njim nekaj izredno pomembnega zgodilo ali se jim sedaj »zelo« dogaja. Običajni človek se tipično odzove na tako osebo tako, da poveča pozornost na sporočilo teatralične osebe. Čez čas, ko spozna, da teatralična oseba na zelo čustven način komunicira o popolnoma nepomembnih dogodkih, trivialnih stvareh, tedaj se začne sogovornik počutiti zelo neprijetno, kot da je (bil) od teatralične osebe malo prevaran. Zato se umika iz komunikacije z njo.

Ko oseba, ki teatralično komunicira, zazna, da jo sogovornik manj pozorno posluša in se umika iz komunikacije, tedaj ta oseba še bolj poveča svoj čustven signal, da bi poslušalca še bolj zainteresirala za svojo zgodbo. Če v tem uspe, potem teatralična oseba za kratek čas dobi potrditev svoje osebne vrednosti.

Zaradi tega, ker zelo intenzivno komunicirajo, ker stalno zahtevajo popolno pozornost sogovornika, so teatralni ljudje pogosto doživeti kot naporni, tako, da se jim ljudje običajno izogibajo. To pa samo potrjujejo njihovo nizko samospoštovanje in okrepi njihovo potrebo, da drugo osebo še bolj teatralično impresionirajo.

Izvor teatraličnega obnašanja je tisti » notranji otrok«, ki v otroštvu ni znal ali ni zmogel na boljši način doseči, da bi bilo opažen in sprejet pri očetu, mami, v celi družini in pri svojih vrstnikih. Teatraličen človek se mora naučiti, da pozornost drugih ni enakovredna sprejemanju s strani drugih. Naučiti se mora tudi, da sprejemanje njega ni obvezna, edina potrditev njegove osebne vrednosti, njegovega samospoštovanja. Ko se tega nauči, izgine njegova potreba po teatralnosti.

Vse zgoraj napisano o »slabih igralcih« ne velja za uspešne politike, ki so po pravilu dobri igralci.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.