Sindikat mladih plus je nekaj posebnega, njegova predsednica Tea Jarc pa je ljubljenka prvega in večnega predsednika Republike, vseh drugih levičarskih politikov in seveda tudi večinskih medijev. Njegovo delovanje je vse prej kot transparentno sindikalno delo. Njihov program, ki ga razglaša predsednica in odmeva v javnosti, je: razpihovanje sovraštva, organiziranje političnih, ne sindikalnih shodov, ustvarjanje anarhije.
»Sindikat je prostovoljna množična organizacija zaposlenih (to je delavcev in javnih uslužbencev), katere namen je zaščita zaposlenih, zastopanje njihovih interesov in boj za delavske pravice. Grška beseda sýndìkos (σύνδικος) pomeni skrbnika/zaupnika, kateremu je poverjena skrb za skupne zadeve. Sindikat je torej skupina, ki se poveže oziroma organizira za dosego skupnega interesa. V slovenščini se beseda sindikat nanaša izključno na delavske sindikate.« To o sindikatih lahko preberemo na spletu.
Skoraj vsi slovenski sindikati se predramijo iz mirnega sna, ko je na oblasti desnosredinska vlada
Kako so organizirani slovenski sindikati in kaj je predmet njihovega delovanja, pa je povsem druga zgodba. Nenapisano previlo je, da se skoraj vsi sindikati (predvsem zelo dobro plačana vodstva) predramijo iz mirnega sna, ko je na oblasti desnosredinska vlada. Narava sindikalnega delovanja jim je namreč samo krinka, za katero se skriva levosučna politika. Poteka nezaslišan boj sindikalistov in njihovih podpihovalcev proti osovraženi vladi. Vodilo sindikalistov ni korist članstva, ampak brezobzirno povzročanje težav in škode vladi.
Najpomembnejša naloga sindikatov na državni ravni je odgovorno delovanje v Ekonomsko socialnem svetu (ESS), kjer se srečujejo s predstavniki delodajalcev in vlade. Tvorno sodelovanje v korist delojemalcev se v ESS v času desnosredinskih vlad skrči zgolj na ultimativne zahteve in grožnje s stavko. Kot vemo, ne ostaja samo pri grožnjah. Vstop v ESS imajo le reprezentativni sindikati, to so tisti, ki izkazujejo zaupanje dovolj velikega števila članov. Trenutno naj bi interese delojemalcev ščitilo osem sindikalnih funkcionarjev iz sedmih reprezentativnih sindikatov. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije ima kar dve mesti, ki ju zasedata predsednica in izvršni sekretar te zveze. Predsednica ZSSS Lidija Jerkič je tudi članica kolegija ESS. Med predstavniki delojemalcev je seveda tudi nepogrešljivi Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Jerkičeva in Štrukelj, sindikalna voditelja skrajno levih nazorov, sta kot člana Državnega sveta tudi vplivna politika. To je prevelika koncentracija moči in nevaren vpliv sindikalnega gibanja z levih političnih okopov.
Sindikalistično organiziranje policistov in vojakov nedopustno
V Sloveniji mrgoli tudi majhnih sindikatov, ki se združujejo v konfederacije sindikatov. Prenekateri med njimi je plod spretne politike ustanovitelja ali njegovih botrov za nastavljanje političnih min in uveljavljanje zasebnih interesov. Med drugim sta v tej skupini tudi dva policijska sindikata in en vojaški. Po mnenju uglednega pravnega strokovnjaka Boštjana M. Zupančiča je sindikalistično organiziranje policistov in vojakov nedopustno. Kar pri nas ni izrecno prepovedano, je pač dovoljeno in rezultat tega je včlanjenje policistov v sindikat in z zdravo pametjo skregan sindikalni boj, ki se mu v nezadržni želji po škodovanju vladi pridružuje tudi Ustavno sodišče. Spomenika zblojenosti in spolitiziranosti slovenskega sindikalizma ni postavil nihče drug kot Marjan Šarec, ki se je udeležil kongresa Policijskega sindikata Slovenije. Se je bal, da ga bodo pustili na cedilu – ali – kot bi on duhovičil – na žaru?
Sindikat taksistov je kaj hitro ugasnil
Na slovenski sindikalistični torti sta dve češnji, dva majcena sindikata, ki sta vsak na svoj način povzročila številne medijske odzive. Prva od teh češenj, to je Sindikat taksistov, je bila črviva in je odvržena ter pozabljena. Izkazalo se je, da je bil sindikat skoraj brez članstva in namenjen zgolj interesom predsednika, ki je bil samotni jezdec brez resne politične podpore iz ozadja. Leva politika ga je neuspešno uporabila zoper ministra za infrastrukturo in zavrgla.
Sindikat Mladi plus
Nekaj povsem drugega pa je Sindikat mladih plus. Predsednica tega sindikata je ljubljenka prvega in večnega predsednika Republike, vseh drugih levičarskih politikov in seveda tudi večinskih medijev. Njegovo delovanje je vse prej kot transparentno sindikalno delo. Njihov program, ki ga razglaša predsednica in odmeva v javnosti, je: razpihovanje sovraštva, organiziranje političnih, ne sindikalnih shodov, ustvarjanje anarhije.
Najprej se ustavimo pri članstvu. Kdo so člani in koliko jih je, se iz javno dostopnih podatkov ne da razbrati. Kaj pomeni mladi plus? Član tega sindikata mora biti mlad, to je jasno. Mar plus pomeni, da mora imeti anarhistične težnje, ali kaj drugega? Je članstvo pretežno (ne)zaposleno, samozaposleno in se drenja pri koritu Ministrstva za kulturo? Je pravno vzdržno med članstvo vabiti mladoletne dijake s petnajstim letom? Vprašanja ostajajo brez odgovora.
Naslednji niz vprašanj je finančna slika Sindikata mladi plus. V Erarju se da videti, da je skrivnostni sindikat od leta 2014 do danes pospravil 709.487,90 evra javnega (davkoplačevalskega) denarja. Najradodarnejša sta Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (350.000 evrov) ter njegov Urad za mladino (330.000 evrov). Tudi MO Ljubljana je v tem sindikatu prepoznala pomembnega člana srečne velike družine.
V poročilu Sindikata mladi plus za leta 2017 do 2019 v zvezi s financami lahko vidimo nadvse zanimiv zapis, v katerem ni nikakršnega poročanja: »Finančno upravljanje bo potekalo transparentno.« Bo potekalo, ne je potekalo, predvsem pa: kje so številke!
Naslov Dalmatinova 4 je isti, kot ga ima ZSSS. Oba sindikata imata torej sedež v razkošni zgradbi nekdanjega enovitega komunističnega sindikata, ki ga je podedoval Dušan Semolič. Smemo iz naslova sklepati na sorodstvo in na to, da Tea Jarc kljub polnoletnosti biva v hotelu mama pri Lidiji Jerkič?
Sindikat Mladi plus, ki je bil ustanovljen 2911 v času ministra Svetlika, nima ustanovitelja ne kapitala ne lastnine, ampak pet do devet zaposlenih
Kje ste, neodvisni in nadvse strokovni novinarji? Vas res ne zanima ali pa ne sme zanimati ozadje delovanja skrivnostnega sindikata, ki se zaradi anarhističnih izpadov (in virov financiranja) niti ne bi smel imenovati sindikat. Vas je predsednica Jarčeva povsem očarala s svojimi sovražnimi in žaljivimi izpadi po pravilu: sovražnica mojega sovražnika je moja prijateljica. Koliko časa jo boste še vabili na pogovore, kjer bo Slovencem solila pamet z butalsko soljo? Pogosto smo priča prerekanju o tem, koga in zakaj naj iz evidenc samozaposlenih ali društev briše minister za kulturo.
Če bi merili s približno enakimi vatli, bi moral aktualni minister za delo itd. brisati iz evidence skrivnostni sindikat, ki nima ustanovitelja ne kapitala ne lastnine, ampak pet do devet zaposlenih.
Po zatonu Tomšičevega sindikata je večina sindikatov levih, bolj levih in najbolj levih
Monolitnost sindikalnega gibanja v SFRJ, ki je bilo le kimanje Partiji, je razbil France Tomšič z litostrojskim sindikatom Neodvisnost in odločilno prispeval k demokratizaciji Slovenije. Po razpadu Demosa je na oblasti pretežno levica z novimi in novimi obrazi. Manj je na očeh podobno dogajanje pri sindikatih. Nikakršne izbire ni, saj je od zatona Tomšičevega sindikata večina sindikatov levih, bolj levih in najbolj levih. Levi politiki in sindikalni voditelji delajo z roko v roki in često pozabljajo na pravice delavcev in uslužbencev. V dokaz tej trditvi ni treba veliko besed, ampak le spomniti se na demagogijo, ki jo zganja kapitalist Jankovič na prvomajskih srečanjih na Rožniku.
Politika še vedno išče nove in nove obraze, pri sindikatih pa so zadovoljni kar s starimi: Semolič do upokojitve, Štrukelj verjetno enako. Novi obraz je sicer Tea Jarc, ki še ni rekla zadnje besede, kajti nanjo še kako računa Kučan, kar dokazuje fotografija s petkovih protestov. Tudi od njenega predrznega in primitivnega zmerjanje predsednika vlade ter onečaščanja Triglava si lahko obeta bogato in dolgoletno rento.
