V ponedeljek, 23. julija, smo obhajali god sv. Brigite Švedske, ki jo je papež Janez Pavel II. razglasil za sozavetnico Evrope. Sv. Brigita je v naši zavesti precej zapostavljena, zato želim predstaviti ženo, ki je zelo močno zaznamovala 14. stol.
Ime Brigita izhaja iz irskega imena Birgita, in pomeni »močna«, »krepostna«. Rodila se je leta 1302/03 v plemiški družini blizu Upsale. Ko ji je bilo 11 let, ji je umrla mama, od tedaj pa do poroke je živela pri teti. Še zelo mladi se ji je v sanjah prikazal križani Kristus. Podoba Križanega ji je neizbrisno ostala v spominu in je odločilno usmerjala vse nadaljnje življenje. Pri šestnajstih letih se je poročila in rodila osem otrok, med njimi Katarino, ki je uresničila njeno zamisel o ustanovitvi samostana.
Na bogatem posestvu je Brigita vodila gospodinjstvo, kar ni bilo preprosto, saj je skrbela za osem otrok, moža in veliko število poslov, ljudi, ki so delali na polju in v gozdovih. Bila je radodarna in gostoljubna, saj je vsak dan postregla okoli dvajset revežev. Ustanavljala je bolnišnice, podpirala samostane, gradila šole in cerkve.
Leta 1335 jo je njen bratranec Magnus II. Erikson, švedski kralj, poklical na dvor, da bi vodila upravo. Mlademu kralju je očitala razuzdanost in nezmernost. Večkrat ji je prisluhnil, vendar svojega življenja ni spremenil, zato je Brigita kraljevski dvor zapustila. S svojim možem se je odpravila na božjo pot v Santiago de Compostela. Na poti sta obiskala več mest, kjer so delovali svetniki, med drugim Assisi, rojstni kraj sv. Frančiška. Na povratku iz Compostele je njen mož hudo zbolel in umrl v cistercijanskem samostanu Alvastra v Španiji.
Bog je Brigito obdaril z globokimi notranjimi spoznanji in vizijami. Božji glas jo je vodil nazaj na švedski dvor. Z velikim pogumom je obsojala razsipnost velikašev, roparsko početje vitezov, krutost upravnikov, ki so izterjevali davke, nenravno življenje bogatih itd. Ker jo je Bog obdaril s preroškim darom, je na kralja in na druge velikaše naredila močan vtis. Kralj je v marsičem spremenil svoje ravnanje, med drugim je znižal davke. Ko je že kazalo, da bo Brigita postopoma povsem preobrazila obnašanje in vladanje švedskega plemstva in kralja, se je kralj Magnus zapletel v vojno z Rusijo, ki ji je Brigita odločno nasprotovala. Rusi so Eriksona sramotno porazili. Brigita je napovedala kugo, ki je izbruhnila leta 1348 in pustošila po vsej Evropi. Toda kralj tudi v največji stiski svojega ljudstva Brigiti ni hotel prisluhniti; izbruhnila je še državljanska vojna, v kateri je kralj izgubil prestol, sedem let preživel v ječi in naposled utonil pred norveško obalo. Ženo so mu zastrupili.
V zamaknjenju je Brigita leta 1346 dobila naročilo, naj ustanovi novo redovno skupnost. Redovno vodilo ji je bilo razodeto. Prvi samostan je ustanovila v Vadsteni in tudi sama hotela postati redovnica. Toda Bog je Brigiti izbral drugačno pot. Kot svojo poslanko jo je poslal v Rim. Zadnjih štiriindvajset let življenja je preživela daleč od doma in domovine. Kot pripadnica visokega plemstva je lahko prihajala v stik s kronanimi glavami po vsej stari celini. S svojo karizmo in pogumom je posegala v politično in cerkveno dogajanje tedanje Evrope. Pri vsem svojem delu se ni opirala na svetovalce, ampak na mistična videnja. V tem vidimo njeno podobnost z Ivano Orleansko (1412–1431), ki je posegla v stoletno vojno med Anglijo in Francijo (1337–1453). Temeljni duhovni cilj sv. Brigite je bil – zveličanje duš. Prizadevala si je za mir med narodi, za edinost med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo ter za spravo med papežem in cesarjem.
Brigitini posegi v politično dogajanje tedanje Evrope so sovpadali s t. i. avignonskim suženjstvom, ko je bilo sedem papežev v obdobju od leta 1309–1377 podrejenih francoskim kraljem. Nikogar se ni bala. Njeni nastopi so bili preroško drzni. Z resnico je razorožila vse. Ob vsem tem delu pa se je nekaj ur na dan posvečala strežbi bolnikom in revežem. Veliko časa je bila z njo tudi hči Karin, ki jo Cerkev slavi kot sv. Katarino Švedsko.
O tem, v kako ubožnem času je delovala sv. Brigita, je pesnik Francesco Petrarka zapisal: »Svet je onemogel in beden, da si ni mogoče izmisliti nobene nove oblike bede.« Francija in Anglija sta bi zapleteni v stoletno vojno, na vrata Evrope so pritiskali Turki, italijanske mestne državice so bile v nenehnih vojnah, morila je kuga, papeži so bili v Avignonu, Cerkev je bila v hudi notranji krizi. Papežu Klemenu VI. je sv. Brigita leta 1352 pisala ostro pismo in zahtevala, naj se iz Avignona takoj vrne v Rim. Ni bila uspešna. Šele petnajst let pozneje, leta 1367, je njegov naslednik papež Urban V. res prišel v Rim, vendar je zdržal samo tri leta in se nato zaradi nemirov v mestu zopet umaknil nazaj v Avignon. Brigita ga je na poti prestregla in mu zagrozila z božjo kaznijo. Papežu Urbanu V. je očitala, da bolj kot na zveličanje duš misli na svoje udobje. Napovedala mu je, da jih bo po vrnitvi v Avignon dobil po glavi in okoli ušes, tako da mu bodo šklepetali zobje. Toda papež je bil neomajen, a že nekaj tednov po vrnitvi v Avignon je umrl. Vsi so to razumeli kot znamenje, da se Boga ne sme zasmehovati (prim. Leto svetnikov 3, Mohorjeva družba, Celje 2000, str. 202 in dr. Metod Benedik, Papeži, Mihelač, Ljubljana 1996, str. 206–207).
Brigita se ni ustavila. Urbanovemu nasledniku papežu Gregorju XI. (1370–1378) je napisala novo pismo. Očitala mu je mnoge nečednosti in zahtevala, naj se takoj vrne v Rim. Dobila je razodetje, naj od papeža zahteva tudi radikalne reforme v Cerkvi. Januarja 1377 se je končno v Rim vrnila celotna papeška kurija, papež Gregor XI. pa že eno leto prej. Kar ni uspelo Petrarki in Danteju s svarilnimi pismi kardinalom, so dosegle Brigitine navdihnjene poslanice.
Brigita je bila znana po vsej Evropi. Tako jo je v goste povabila tudi neapeljska kraljica Ivana I. Kaj naj bi počela svetnica na pregrešnem dvoru Anžujcev (po francoski kronski grofiji d’Anjou, ki je imela v posesti sicilsko in neapeljsko kraljestvo …), za katerega je Giovanni Boccaccio (1313–1357) napisal svoj Decameron (1353), v katerem opisuje življenje firenške mladine po izbruhu kuge leta 1348. Sv. Brigita je ostro grajala nenasiten pohlep, kraljičino brezbrižnost do Cerkve, njene možitve in nenravnost plemstva.
Dve leti pred smrtjo, leta 1371, je Brigita na poti v Jeruzalem znova obiskala neapeljsko kraljico. Z njo sta bila tudi dva njena sinova. Brigitin sin Karel, čeprav poročen, je ostal pri kraljici. Mater Brigito je to zelo prizadelo. Boga je prosila za pomoč. Sin je dobil vročico in umrl. Naslednje leto je Brigita na poti v Jeruzalem obiskala ciprsko kraljico Eleonoro, nravno razpuščeno žensko, ki je po vrhu vsega slabo izpolnjevala svoje vladarske dolžnosti. Na povratku iz Palestine se je Brigita znova ustavila na Cipru. Pred katedralo je imela dramatičen preroški govor. Meščani, skupaj s kraljico Eleonoro, so se ji posmehovali. A že v naslednjih letih je Ciper podjarmila pomorska velesila Genoa. Podobna usodo je doživela tudi neapeljska kraljica Ivana I., ki se je zapletla v vojno, bila izobčena, odstavljena s prestola in končala v ječi.
Spomladi leta 1373 se je Brigita vrnila z romanja po Sveti deželi. Bila je strta. Takrat še ni videla sadov svojih prizadevanj. Zdelo se je, da prav pri noben svojem velikem posredovanju ni bila uspešna: ne glede stoletne vojne med Francijo in Anglijo, ne na Švedskem, tudi papeži se do takrat še niso vrnili v Rim. Ko je doživljala noč vere in zapuščenost od Boga in ljudi, ji je bilo razodeto: »Vedi, da bodo Božji prijatelji kronani za vsako besedo, ki jo izrečejo zaradi Boga in za poboljšanje ljudi.« Nekaj dni pred smrtjo je prejela tolažilno gotovost, sporočilo, da svetniki zmagujejo, ko odhajajo s tega sveta. Umrla je med sv. mašo, 23. julija 1373. Svojo smrt je združila z Gospodovo daritvijo. Njeno truplo so prepeljali v Vadsteno, ki leži ob velikem jezeru Vättern, na njegovem severnem delu, na pol poti med Göteborgom na JZ Švedske in Stokcholmom na JV Švedske. Njen grob je postal velika Božja pot kraljev in množic iz vse Evrope. Na tem kraju se vsako leto zberejo tudi Slovenci, ki živijo na Švedskem. Še isto leto, ko je umrla sv. Brigita, torej 1373, je Katarina Sienska nadaljevala njeno prizadevanje za vrnitev papežev v Rim ter za mir in edinost v Evropi. Njena hči Karin pa je postala prva predstojnica samostana v Vadsteni in bila razglašena za svetnico.
Brigito, sicer katoličanko, so vzeli za svojo tudi protestantski Švedi. Po njej so poimenovali več bolnišnic, sirotišnic in različnih dobrodelnih ustanov. Brigita je bila, kot pravi eden od njenih življenjepiscev, »sonce in Kristusovo orodje, ki nam sveti in nas uči ter kaže pot h Kristusu.« Za svetnico je bila razglašena že leta 1391, papež Janez Pavel II. pa jo je leta 1999 razglasil za sozavetnico Evrope.
