Te dni bomo sklenili liturgični čas adventa, priprave na božič. Na četrto adventno nedeljo v Evangeliju premišljujemo o srečanju dveh žena, sorodnic – Marije in Elizabete. Določeni razlagalci v njiju vidijo podobo srečanja Stare in Nove zaveze, Elizabeta nosi Janeza Krstnika, Marija Jezusa.
Priprave
Evangelist Luka nas po nadnaraven spočetju Jezusa skupaj z Devico Marijo v naglici pelje v gore k Elizabeti, ki se pripravlja na rojstvo svojega edinega otroka. Elizabeta je bila v letih, Sveto pismo pravi celo, da sta bila oba z možem »zelo v letih« (prim. Lk 1,7). Čudež Božji je, da sta z Zaharijem sploh bila po mnogih letih prošenj uslišana in rodovitna. Na drugem mestu v istem Evangeliju piše, da je Zaharija prišel na vrsto, da po judovskem duhovniškem običaju zažiga kadilo v svetišču. Tam, na samem z Bogom, je doživel nenavadno srečanje z nadangelom Gabrielom, ki mu je povedal, kako bo. Zaharija je dvomil, da bo možno, a angel mu je zagotovil, da bo Elizabeta spočela, in mu naročil, naj otroku da ime Janez. Ker je Zaharija dvomil o Božji obljubi, je postal nem. Do dečkovega rojstva ni spregovoril, morda za opomin, da Božje obljube niso šala.
Verni pa se te dni ne pripravljamo na rojstvo Janeza Krstnika, ampak premišljujemo in v srcih budimo hrepenenje po učlovečenem Odrešeniku, ki je bil, je in bo Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru (Iz 9,5), Bog z nami (Mt 1,23). V Stari zavezi, v prvem berilu 4. adventne nedelje je bilo že preroku Miheju dano dojeti, da bo iz Betlehema, neznatnega mesteca, prišel Odrešenik, blago in vsakdanje bo nastopil, do končnih krajev zemlje – povsod bo vsem odprtega srca prinesel mir. Ta obljuba je lepota naše vere. Jožef je bil iz Davidovega rodu, zato se je moral na ukaz svetnega vladarja Heroda iti popisat tja. Tam je Marija rodila Jezusa. Preroške napovedi so se uresničile: Odrešenik je bil rojen v Betlehemu.
Rešeni bomo
Kako prihaja to naše rešenje? Tako kot na več mestih izpričuje Stara zaveza. Nova zaveza dopolnjuje Staro, da bi to laže razumeli. V drugem berilu iz pisma Hebrejcem, kjer pisec opiše pogovor med Bogom Očetom in Bogom Sinom, beremo:
»Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,5–7). Gre za dobeseden navedek iz Ps 40,8.
Naša vera ni pravljica, ni iluzija. Poglabljanje, motrenje, molitev Božje besede nam odpira vsebino Resnice, smisel našega življenja. Naši (ne)smisli, odgovori na razne zakaje se tako na dnevni, tedenski, letni ravni, za čas življenja enega človeka ali celotnega človeštva rešijo v veri v Odrešenika Jezusa Kristusa in v izročilo Cerkve. Vso to iskreno iskanje Boga ne le mene osebno, tudi mojih prednikov in vseh prihodnjih generacij ima svoj smisel v razodetju Boga, ko beremo Božjo besedo, hodimo k bogoslužju in priznavamo, da Bog obstaja in nas ljubi. Tako praktično, preprosto dopuščamo, da se nam Bog daje razumeti in da lahko svoje življenje beremo v Njegovi luči. Tako prihaja med nas rešenje, Božje kraljestvo miru in veselja.
Srečanje
Te dni bomo sklenili liturgični čas adventa, priprave na božič. Na četrto adventno nedeljo v Evangeliju premišljujemo o srečanju dveh žena, sorodnic – Marije in Elizabete. Določeni razlagalci v njiju vidijo podobo srečanja Stare in Nove zaveze, Elizabeta nosi Janeza Krstnika, Marija Jezusa. V judovsko krščanski tradiciji se srečata pričakovanje in Pričakovani, ostarela Elizabeta, ki predstavlja Izrael, ki pričakuje Odrešenika, in mlada Marija, ki v sebi nosi izpolnitev tega pričakovanja za vse človeštvo (povzeto po misli Benedikta XVI.). Da sta obe zanosili, se je zgodil neverjeten Božji poseg po angelu Gabrielu, ki je dal dojeti Zahariju in Elizabeti ter Mariji in Jožefu, za kaj gre. Marija je odhitela do Elizabete, da bi ji lahko pomagala. Nenavadno je, ko evangelist Luka na začetku srečanja zapiše, da je bila Elizabeta polna Svetega Duha.
Do Binkošti (to je 50 dni po Veliki noči; na Veliko noč je Jezus trpel, umrl in vstal za odrešenje človeštva, da bi pokazal zelo konkretno pot nazaj v odnos s seboj in Očetom v Svetem Duhu) so zelo, zelo redki prebliski, da v nekom deluje Sveti Duh, da doživi razodetje Resnice, Boga. Elizabeta je to doživela, saj je ob srečanju z Marijo (in Jezusom – Odrešenikom) vzkliknila:
»Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,42–45)
Elizabeta začne oznanjati Mesija, ki ga njen sin Janez pred Jezusovim javnim delovanjem potem jasno oznanja do konca svojega življenja. Elizabeta blagruje Marijino vero in nam je zgled verovanja, potrpežljivosti in predanosti. V srečanjih z Bogom ne zamudimo priložnosti, da ga slavimo in se mu priporočamo za vse, kar nam daje po ljudeh, znamenjih, domovini, okoliščinah, ki jih doživljamo.
Naš Bog (božič)
Želim nam vsem, da bi se srečali z našim Bogom, ki deluje tiho, v neznatnih, običajnih znamenjih. Ko pogledamo globlje, lahko večkrat obnemimo, kako dobro se izide in kako srečni smo zaradi vsega, kar imamo. V teh običajnih, vsakdanjih stvareh se razodeva veličastni, ves čas delujoči Bog, kateremu smo mi, bitja, ljubi in Njegova posebna skrb. On je in nas čaka, da pomislimo Nanj, da Mu odpremo srce. Za to našo srečo se je takrat davno nemočen rodil, a je živi Bog tudi naših današnjih dni.
Dostikrat iščemo srečo v blišču, hrupu, presežkih, kdaj lahko nevede tudi na račun trpljenja drugih ljudi. Pogled Nanj pa nas spomni na skromnost, s katero prihaja k nam, v naše življenje, da bi nas odrešil bremen. On vsem daje vse in vse se k Njemu skrivnostno vrača. Verujem, da je nekako bolj uglašeno, če Ga priznavamo in se Nanj obračamo; laže nam je, lepše, bolj polno; z vsem, kar smo, lahko ob premišljevanju doživljamo srečo, hvaležnost, tolažbo v preizkušnjah in trpljenju.
Božični prazniki so edinstveni in za vse človeštvo. Želim vam blagoslovljene. Želim vam veselja, miru v srcu, blagosti v besedah, samoobvladanja, zvestobe danim besedam, tolažbe v trpljenju, upanja v obupu. To nam prinaša Bog z nami, ki je zvest. Odprimo Mu svoja srca, da nas nagovori.
S. Andreja Perc, Katoliška mladina
