Tatovi normalnosti

74

genderNaše družbeno življenje je zaznamovano tudi s pravo »križarsko vojno« proti normalnosti. Ta brezkompromisna vojna gre tako daleč, da že uspevajo uveljavljati »tretji človeški spol«. Zdaj naj bi med nami ne bilo več le moških ali ženskih človeških bitij, ampak so tudi »ono«… Norosti očitno še ni videti konca. Po tolikih desetletjih sistematičnega proti normalnega delovanja pa je mogoče opaziti, da se je vse začelo s tem, da se ukine pojem »normalno«.

Nič ne sme biti več normalno

Temeljni kamen ideološkega nasilja, ki smo mu ta čas podvrženi, je ukinitev »normalnosti«. Normalnost je namreč težko opisati in utemeljiti, vedno pa jo je mogoče prepoznati. Težava z »normalnostjo« je, da ne pomeni samo »običajnost« ali »večinskost« ipd. temveč sloni ta pojem na spoznanju, da je normalna stvar skladna s tem kar je in kar naj bi bila. Normalnost ni nekaj, kar izhaja iz norme ali predpisa, ampak se zrcali v normi, predpisu in zakonu. Normalnost je nekaj, kar more človek (človeštvo, družba) prepoznati in podpreti s svojimi pozitivnimi zakoni, ker jih normalnost utemeljuje in nekaj, kar človek (človeštvo, družba) določa s svojimi pozitivnimi zakoni, navadami ali tradicijo. Tako je »ne ubijaj« normalno preden katerikoli zakon ali družba to sprejme v svoj kazenski zakonik. Četudi bi večina držav sprejela zakon, ki omogoča ubijanje nerojenih, ostaja to dejanje nenormalno in torej zločin. Doslej je bilo tako. Zdaj pa smo prišli tako daleč, da hočemo tudi to mejo, mejo med moralnim dobrim in zlim, izbrisati. K temu pa najbolj pripomore izbris pojma normalnosti iz družbene zavesti.

Ni res, da mi nič ne vzamejo

Normalnost je težko izbrisati iz človeške zavesti. Naša pamet nam pravi, da smo sposobni dojemati stvari take kot so. Človek je po naravi realist in bolj, ko je povezan z naravo, bolj ko je moralno zdrav, toliko bolj je tudi realist. Zato morajo nasprotniki dejstev pravzaprav človeka in družbo najprej spriditi. Naša visoka tehnična družba in naša oddaljenost od narave sta lahek plen sovražnikov normalnosti, posebno še, če so osvojili trdnjave ustvarjalcev javnega mnenja (šolski sistem, univerze, medije in naše plansko gospodarstvo) pri čemer se očitno najbolj veselijo monopola, ki ga imajo pri govoru in ustvarjanju novih in novih »človekovih pravic«. Kdo si bo pa upal govoriti proti človekovim pravicam? Kdo si bo upal zagovarjati normalnost, če je ne sme biti? In če si kdo upa, potem iz rokava vzamejo as usmiljenja in pravijo npr. »priznanje istospolnih porok ne jemlje nikomur nič«. Trezen premislek pa odkrije, da je to le še ena velika laž v dolgi vrsti zavajanj, sprenevedanj, in diskvalifikacij, ki jih zagovorniki uničevanja normalnosti uporabijo, da pridejo do svojih ciljev.

Trditev iz primera je lažniva, ker uničuje pojem zakona in družine. Ni namreč normalno (ni skladno s tem, kar bi moralo biti), da imenujemo družina skupnost kjer ni poročenega moža in žene. Zato je skupnost koruznikov navidezna družina, ki se sicer zelo približa pravi družinski skupnosti, vendar še vedno ostaja brez temelja, ki ga daje zakonska zveza. In prav tako ni družina skupnost kjer dva odrasla moška prebivata skupaj z otroki, ki sta jih pripeljala od drugih zvez. Kakšen nered nastane šele tedaj, ko uspejo posvojiti otroka in kakšen nered vnašajo v družbo zaradi svojega nasilnega vedenja, saj dejansko posilijo zakonodajo, da pridejo do svoje sebične želje: imeti otroka. In »imeti« moramo razumeti kot pravo posedovanje, kakor se poseduje sužnja in ne ima človeka, otroka ali zakonskega druga.

Morda ste do sem že uvideli kje je problem izsiljevanja s stavkom »nič ne izgubimo, če…«. V resnici kot družba in posamezniki veliko izgubimo in posledice popuščanja nenormalnim zahtevam nosi naša družba do te mere, da je nered na področju zakonskih zvez tako velik, da je čas, da obrnemo voz ali pa zdrvimo v prepad. Po nekaj desetletjih protežiranja mater samohranilk, nezakonskih otrok, izven zakonskih skupnosti, istospolnih privilegirancev, ipd. smo prišli v paradoksalno situacijo, ko je diskriminacija poročenih tako velika, da se nikomur več ne splača poročiti. Poročeni namreč plačujejo večje davke, višje šolnine, imajo daljše vrste za vrtce pa še kaj bi se našlo. Čas bi bil, da poročeni začno tožiti državo, ker jih protiustavno in sistemsko diskriminira. Naša družba pa je v teku tega procesa izgubila smisel in občutek za normalno in urejeno, pravno urejeno, zakonsko skupnost. Nered, ki ga moramo zaradi tega prenašati je prevelik, da bi molčali, in jasno osvetli kako sprevržena je argumentacija, ki sloni na uničevanju normalnosti ali pa na usmiljenju navideznega »ne vzame ničesar« ali »nič en izgubite«, če »nam daste«…

Primerov na to temo bi lahko navedli še in še. Niso novi. Lahko bi se ustavili pri prazniku v preteklem tednu, ki ga povsem napačno in nesmiselno imenujejo »dan mrtvih« namesto »vsi sveti«. Jasno je, da protikatoliški vladarji, ki so toliko let spreminjali naš narodni katoliški značaj v sedanjega internacionalistično ateističnega, ne bi mogli sprejeti poimenovanja, ki spominja na večno srečo in je torej praznik, ampak ostajajo zvesti svoji antipatiji ali sovraštvu do krščanstva in rajši prisegajo na smrt. Kaj potem delajo prav taisti ljudje prav v času molitev na pokopališču v zbrani množici ni jasno, vendar pa tipično slovensko.

Tatovi normalnosti

Vsak, ki čuti, da je nekaj narobe z ideologijo istospolnih pravic ali gender ideologijo o samo-ustvarjanju in določanju spolnosti, naj ve, da ima prav. Vztrajati moramo in tudi zagovarjati, širiti in utemeljevati zahtevo, da je družbo potrebno graditi na normalnosti, t.j. na prepričanju, da so tudi v demokraciji nedotakljive stvari, ki uhajajo človekovi oblasti. Naša družbena in politična ureditev mora biti skladna s tem, kar stvari so in kar naj bi bile. Kar sicer je pa ne bi smelo biti, npr. homoseksualnost ali splav ali ločitev ali istospolna skupnost pod isto streho, ne sme pridobiti statusa »normalnosti« temveč morajo zakoni urejati področje tako, da bodo delovali omejevalno, da bodo ustvarjali pravi red in vendar omogočili rešitve, ki odpirajo vrata k mirnemu sožitju. To pa nikakor ne pomeni, da bomo vrata zakonodaje, ki pod pritiskom skritih lobijev in ideološko ustrahovanih medijev, uravnavali po tem, česar ne bi smelo biti. To pomeni, da si bomo upali reči »ne, taka stvar jim ne pripada« in »nimajo pravice zahtevati česa takega«, četudi nas bodo potem lobijsko in medijsko linčali.

Kdor bi želel zastopati tako stališče naj se zaveda, da ga bodo vlačili pred sodišča (npr. pozivi, naj se črnogorskega vladiko toži, ker je pridigal proti paradi »ponosa«), ga diskvalificirali po medijih (npr. ga poklicno onemogočali kakor Rocco Buttiglioneja, ki ni smel postati evropski komisar, ker je katoličan) in gospodarsko uničili (npr. proizvajalca testenin, ker je rekel, da si ne predstavlja reklame z istospolnimi)… Moč uničevalcev normalnosti je že presegla raven kraje. Niso več tatovi, zdaj so že pravi roparji, ki zlorabljajo državne institucije (predvsem pravosodje), svojo lobistično moč in svojo medijsko premoč, da vsiljujejo družbi in preprostemu človeku svoje zablode.

Tatovi normalnosti ne počivajo. Sprevračajo zdrav, moder in razumski red, ter vnašajo nered, ki je del kulture smrti. Zato danes tudi praznujejo smrt in ne življenja.

Normalnost zmaga

Tatovi normalnosti so prepuščeni lastni zaslepljenosti. Preprosto nočejo videti, da se dejstva vedno izkažejo za močnejši princip. Vse, kar človek naredi in je skregano z razumnostjo stvari same na sebi propade. Če se družba ne odlepi od fatamorgane, ki jo ponujajo ustvarjalci megle, potem propade skupaj z njenimi voditelji. Če se Zahod ne bo odrekel sužnjosti ideologije gender in se ne bo vrnil k realizmu razuma, ki priznava stvarnosti primat, potem bo propadel. Dve stvari podpirata to tezo. Prva je demografski zaton Zahoda, ki ga spremlja gospodarsko zaostajanje razvajenih in bogatih družb in čedalje večje neskladje pozitivne zakonodaje z normalnostjo. Drugi pa je čedalje večja razdrobljenost družbe, ki nima več nobene kohezivne sile v sebi. Ostaja le individuum nasproti vsemogočni državi, ki jo obvladujejo omenjeni lobiji. Bolj in bolj ščitimo male skupine z tkim. »pozitivno diskriminacijo« in jim dajemo privilegij za privilegijem, toliko bolj zatiramo preprosto večino, ki vedno ostaja zvesta normalnosti. A neravtožje je preveliko, krivice, ki jih trpi večina so že nevzdržne, zato prihaja čas, ko se bo večina zbudila in zahtevala red. Upati je le, da ne bo tega reda uvajala kakšna nova KPS ali kakšen nov Hitler ali Tito, temveč nam bodo dani demokratični, pokončni voditelji, ki bodo vztrajno in s podporo volivcev popravili desetletja povojnih zablod.

 




74 KOMENTARJI

  1. Normalno je vse, kar je v skladu z naravnimi, to je stvarstvenimi zakonitostmi.

    Te mora človek spoštovati, če hoče sebi dobro, sicer si reže vejo na kateri sedi.

  2. Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
    (Ivan Cankar)

  3. Sramota, da spletna stran, na kateri so ponavadi zanimivi in aktualni članki objavi takšno sovržano skrupucalo. Da pisec s prstom pokaže na nezakonske otroke, koruznike, geje in transeksualce in trdi, da so oni krivi za razkroj družbe in diskriminacijo poročenih je višek neumnosti. Enako tudi opazke o “križarski vojni” in “posiljevanju zakona”.
    Občutek ostaja, da je pisec navaden nestrpnež, ki si daje absolutno pravico razsojati, kaj je normalno in kaj ne.

  4. “Naša pamet nam pravi, da smo sposobni dojemati stvari take kot so. Človek je po naravi realist in bolj, ko je povezan z naravo, bolj ko je moralno zdrav, toliko bolj je tudi realist.”

    Kje je potem problem? Meni se zdi da predvsem vi ne vidite sveta takega kot je. Sploh pa, kaj je normalnost? Je lahko normalno tudi to, kar bi rajsi videl da ni pa vseeno je?

    Eko vam primat stvarnosti:
    http://en.wikipedia.org/wiki/Intersex
    http://en.wikipedia.org/wiki/Third_gender

  5. Pojem križarske vojne je tu povsem neumesten. Sicer pa ima avtor prav. Nezakonski otroci, koruzniki in geji so dediščina uspešnosti razkroja družbe. Spoštovanje moža in žene je temelj družbe. Zakon je temelj enakopravnosti med spoloma. Tega se ne ruši kar tako. Nikjer v sekularnem svetu ni oblast proti Cerkvi, razen v totalno ateističnih sistemih, Kitajska, Koreja… Mi smo tisoč let pred drugimi na zahodu.

      • Jaz pa sem bil prepričan, da je izenačitev pravic nezakonskih otrok z zakonskimi velik civilizacijski dosežek. Sploh po stoletjih stigmatizacije in čisto direktne brutalnosti. Podobno velja za pravice konkubin oz. avtomatične uveljavitve izvenzakonske skupnosti.

        Še dobro da ste mi odprli oči, bom skupaj z vami naslednjič obrcal prekletega pankrta!

        • Kakšna izenačitev pravic? Odnekdaj je bilo tako. Ničesar nismo izboljšali.
          Glede pravic konkubin pa vas res ne zastopim. Totalna bedarija je izvenzakonsko imenovati zakonsko. Že po besedi ne gre skupaj. Da gre za prevaro iz lahkomiselnosti pa je povsem jasno. Nekaj kar je stvar morale in s tem nad zakonom, je postalo stvar zakona. To ni noben civilizacijski dosežek, ampak dekadenca.

          Seveda pa komunisti to prodajajo kot civilizacijski dosežek. Zanimivo, spet smo najbolj napredni na svetu.

          • Zadnjič sem tu prebral do sedaj še najboljšo utemeljitev nasprotovanju splavu, g. Peter Lah je zapisal, da ste kristjani vedno na strani šibkejših.

            Seveda to ne velja več v trenutku, ko nekdo na smrt bolan izrazi željo, da želi umreti. Ali pa v vašem primeru, ko si otrok ne zasluži zakonske zaščite, predvidevam zaradi nekakšnega (ne preveč originalnega) greha staršev.

            Potem ste pa užaljeni, ko se tovrstno delovanje označuje za dvolično.

          • Še enkrat, kakšne zakonske zaščite? Kaj si izmišljaš in se delaš da te skrbi za tuje otroke?! Takšnih lažnivcev ne rabimo.

          • Tvoja lahkomiselnost je pa res velika. V tem članku je kritika tedanje družbe, medtem ko o “zakonski zaščiti” otrok ni nobene razlike. Tako da, če boš ti brcal pankrte je to tvoja stvar. Nezakonski otrok nima nobenih dodatnih pravic kot zakonski. Niti nobenih pravic manj. Nakladaš nekaj o morali, nič drugega.

          • No pa prosim povej kaj torej pomeni “od nekdaj je bilo tako”.

            V večjem delu Evrope ženske nekje do prve svetovne vojne moškega niso mogle tožiti za očetovstvo. Moški, ki pa je nezakonsko očetovstvo morda celo priznal pa je imel samo ponekod obveznost plačevanja preživnine. Dedovanje nezakonskih otrok je bilo praktično neobstoječe. Nezakonskih otrok pa je bilo recimo na Koroškem več, kot jih je danes.

          • Alojz, vi ste gotovo največji strokovnjak za to, kaj kdo ve in česa ne ve in nasploh izvrsten telediagnostik.

            Seveda to ni vredno moderiranja, moderiranje pa je nujno, če zapišem:

            Andrej M. Poznič ni normalen.

  6. Gospod A. P. bi lahko, preden se razbeseni v zgornjem članku, najprej zajel sapo in se pozanimal za kaj pravzaprav gre pri X spolu in v katerih primerih se ga, mislim da v Nemčiji, dodeljuje. Gre za medicinski in ne ideološki problem (ter problem staršev, otroka in medicinske stroke z etiko vred): resnica je, da se rojevajo tudi hermafroditi in gre stvarstvo včasih pač po svoje, četudi se še tako s tem ne strinjamo …
    Ja, hudirja, svet je zapleten.

    • Bejž no! Res se menda dohajajo izjeme, silno redke izjeme, in ne mi rečt, da moramo zaradi tega zakone spreminjat… Jasno je da bo to zlorabljeno za gender ideologijo, po kateri sam sebi “izbereš” spol.

    • Ja, hudirja, pa še to, medicinsko gledano, gre za abnormalnost spolnih kromosomov! Tako, da Tina, ne bit glih telebanka.

        • Seveda ne. Zato pa je na sliki lep zdrav fantek. Slike dvospolnikov seveda nimajo. Pa toliko jih je. Kako je to Nemcem ratalo in zakaj sploh gre očitno ne bomo izvedeli zlepa, ša najmanj na rtvslo.

          • Ma, tole vse skupaj mi je naravnost smešno. V primeru, ki ga navajam, in sklepam, da je (posredno?)navdihnil pisca, v nobenem pogledu ne vidim nič drugega kot pravno reševanje zapletenih primerov po nemško, pač zato da ljudi ne spravljajo v (kasnejšo) zagato: oseba pred črko zakona. Izjeme potrjujejo pravilo (m ali ž), tako ni čudno, da take rešitve, kot piše v nadaljevanju, “gender ideologom” niso všeč. Ljubiteljem črk pred osebo očitno tudi ne.

    • Spreminjati zakone zaradi majhne peščice ljudi, ki se rodijo zaradi določenih anomalij, je nesmiselno.

      Pripiše se jim en spol in da možnost, da se kasneje določi tisti spol, ki pri osebi prevlada.

  7. “A neravnotežje je preveliko, krivice, ki jih trpi večina so že nevzdržne, zato prihaja čas, ko se bo večina zbudila in zahtevala red. Upati je le, da ne bo tega reda uvajala kakšna nova KPS ali kakšen nov Hitler ali Tito, temveč nam bodo dani demokratični, pokončni voditelji, ki bodo vztrajno in s podporo volivcev popravili desetletja povojnih zablod”.

    Tu je moralni teolog in zupnik Poznic v svojem brutalno lucidnem in logicnem clanku, katerega stil me nekoliko spominja na stil JJ in se koga, koncal kot prerok, ki svari in razburja vse po spisku pred bodoco katastrofo. Znano je, da ta-pravi, “bozji” preroki v stari in novi zavezi nikoli niso bili zazeljeni in da so jih preganjali ali celo lincali. Tudi moderni raziskovalci javnega menja in anketarji, ki se prevec upajo, niso zazeljeni in se morajo paziti, da jih prikrajsana stran ne zacopati. To se se zmerom dogaja v diktaturah vseh vrst.
    Da se g. Poznic upa tako brez strahu udariti desno in levo, lahko samo obcudujem. No za mnoge povprecneze je pa lahko celo abnormalno. Zato so nekateri “maziljeni” komentatorji skocili po konci in klicali celo administratorja, ki naj bi naucil moralnega teologa kozjih molitivic.
    Kar se mene tice Poznica resnicno obcudujem in mu zelim , da nas se mnogokrat razburi s takimi clanki, ki bi bili v cast celo pokojnemu slovenskemu filozofu in teologu dr. Janezu Janzekovicu, ki je tudi znal dobesedno “skalpirati” resnico iz pollazi,(Postruska) da je zabolelo.
    Ce bi vsi nasi avtorji zmogli tako pisat kot Stuhec in Poznic, bi v slovenski javnosti kmalu prislo do duhovne prenove.

  8. “kakšne konkretne ukrepe si pod duhovno prenovo zamišljate. Veliko namreč slišim o potrebi po njej”.

    Morda nekaj slicnega kot “kulturne tabore” katere so organizirali svoj cas “Mladoslovenci in Staroslovenci”. Ce bi to funkcioniralo pa ne vem. Ce bi to prevzele levicarske stranke, ki imajo denar in moznosti, bi verjetno samo politizirale.
    Na cerkveni ravni bi na podezelju lahko organizirali znane “Misijone”, predavanja in koncerte, ki bi trajali teden dni skupaj. Zakljucili bi se z javno spovedjo. To je kat. cerkev preje dosti prakticirala, sedaj pa to delajo v glavnem evangelikalne locine in so s tem precej uspesne.

    • Tudi standard moderiranja komentarjev je podobno napredoval kot kakovost vsebine prispevkov Andreja M. Pozniča.

      Pod tem prispevkom so mi en komentar pobrisali, ker sem trdil, da g. Poznič v današnji kulturi ni več normalen, njegovemu prizadevanju za povrnitev “normalnosti” v brk. Celo ponudil sem, da to pokažem ne glede na izbrano definicijo ali pogled na normalnost. No ta komentar pa je bil celo popravljen, brez da bi vsaj označili, da je bil spremenjen s strani moderatorja.

      • Hvala za tako ponudbo! Normalnost nima definicije, pravi avtor. Ti pa ponujaš kako boš pokazal njegovo nenormalnost po katerikoli izbrani definiciji?! Samo dokazuješ svojo travestirano pamet.

        • Dobro definirana je vsaj normalna porazdelitev, pri tem pa marsikje stališča g. Pozniča za najmanj standardno deviacijo ali dve odstopajo od sredine. Je to normalno?

          • Seveda je, ker normalna porazdelitev nima ničesar skupnega z normalnostjo v družbenem smislu, o katerem je tu govor.
            Dobro so to v naši šoli poskrbeli, da ljudje ne razumejo osnovnih stvari, čeprav vedo vse, celo take stvari kot je normalna porazdelitev. Normalna porazdelitev je normalna v matematičnem smislu (ortogonalna, …). In ne v “naravnem” ali celo družbenem.

          • Edina alternativa definiciji normalnosti je, da je normalno tisto, za kar jaz (oz. g. Poznič) trdi, da je normalno.

            Božidar Bernardo Gui bo znal tu povedati, da pa je to pa že čisto odvezano, on bi sicer zapisal absolutno, mislim da absoluta tu vendarle ne bi polagal g. Pozniču v roke, bi mu pa brez problema pripisal zvestobo absolutu oz. z drugo besedo absolutizem. 😉

          • Ti ne znaš nehat. Če Poznič sam pravi da definicije normalnosti ni, potem tudi on sam ne more biti definicija normalnosti. Ti ne moreš brez definicije, ker ti razumevanje sveta ne sega prek tega. Ker si izgubljen brez morja definicij o vsem mogočem. Medtem ko “normalni” ljudje lahko vidijo lepoto, ljubezen, pravičnost, svobodo in kup drugih stvari po samem razumevanju, brez definicij.

          • V moji okolici obstaja oseba, ki se včasih pohvali, da je najbolj normalna na tem svetu.

            Če je to to, potem hvala bogu, da nisem normalen.

          • Če pri normalnosti ne pridemo do Pozničevega absolutizma, pa potem nujno pridemo do neke druge posledice:

            Trditev, da Andrej M. Poznič ni normalen, ne more biti neprimerna ali žaljiva, da bi jo bilo potrebno naprimer moderirati.

  9. V Časniku seveda ne more biti prostora za dolge znanstvene analize. To je navsezadnjem časopis. Vendar se je avtor v tem (po lastnem občutku) dobro odmerjenem prostoru zelo dobro spopadel s problemom. Najprej je šel v njegove korenine in zatem je pokazal na sad.

    Tudi sam mislim, da so razni transseksualci, biseksualci, metroseksualci, sadisti, mazohisti pravzaprav norčevalci iz zdrave pameti (in normalnosti). Sami se naj imajo za tisto, kar si želijo. Nihče jih pri tem ne ovira, saj demokrati spoštujemo svobodno voljo.

    Poseganje v božje zakone, kar zakon med moškim in žensko je, ter iz tega delati karikaturo, pa postaja nekaj nevzdržnega, saj gre za očitno zavestno norčevanje iz življenja (če ga razumemo kot dar). Na tej točki si je potrebno postaviti ne super filozofska, dovolj je kakšno kmečko vprašanje: zakaj dva moška ali dve ženski potrebujejo pravi zakon? Čista logika je, da zato, ker hočejo v to skupnost vsrkati otroke in jih izoblikovati po svoji zmedeni “podobi”. Zlo, če ga poosebimo, se dobro zaveda, kje je človeška skupnost – kot do skrajnosti občutljiva živa tvorba – najbolj ranljiva – pri otrokih. Zato so glavni cilj Zla vedno otroci, saj na tej točki prav nihče ne more ostati ravnodušen. V bistvu je večni cilj, da se čim bolj prepiramo in drug drugega uničujemo.

    Pri tem seveda ne mislim, da so transseksuačci ali biseksualci zli. So pa najbolj pripraven posrednik peklenskega hotenja, ki je.

    • “Poseganje v božje zakone, kar zakon med moškim in žensko je, …”
      Tak status ima zakonska zveza samo v rimokatoliški veri. Kako je v pravoslavju nisem dovolj poučen, vsekakor pred razkolom niso poznali cerkvene poroke. Zahodno krščanstvo je poroko uvrstilo med zakramente šele sredi srednjega veka, protestantizem pa je to spet opustil. Do takrat je bila zakonska zveza sklenjena kot pogodba pred pričami, tako kot je še danes v večini sveta. Do 13. stoletja se je obred poroke odvijal izven cerkve, tudi če je mladoporočenca blagoslovil duhovnik. Teologi so novo ustanovljen zakrament prikazali tako, da danes katoliški verniki mislijo, da gre za božji zakon, ki velja že od stvarjenja sveta naprej. Poznajo pa ga samo katoliki in še ti šele zadnjih 700 let.

      • Tone, tebe bo en dan pobralo od samega formalizma. Si zelo očiten sovražnik katoliške vere in vsaka dlaka ti v tem smislu pride prav.
        Mar ni Sveto pismo (zlasti v teoloških razlagah)prav tako nastajalo skozi stoletja?
        Te stvari so odraz dozorevanja človeka iz “otroške dobe” v “odraslost”. Skratka, to kar je božje preprosto prepoznaš tako, ker se je bodisi prekalilo (in preživelo) ali ugonobilo v ognju zgodovine. Razne prakse (sprevržene spolne prakse) so se seveda ohranile, vendar nikoli niso prinesle nič dobrega.

        Tvoji komentarji niso dobronamerni.

      • Tonček, kakšne neumnosti pa ti spet pišeš.

        Zakonska zveza ima v vseh abrahamovskih religijah isti status – le ločitev ni mogoča v katoliški.

        Podoben status imajo pa vsa ljudstva.

        • Pa povej še, zakaj v katoliški ni mogoča ločitev. Zato ker je poroka povzdignjena v zakrament, ki jo na vekomaj zapečati sam vsevišnji bog. Vsi ostali in v vseh časih pa poznajo le pogodbo pred pričami.

          • Tonček, točno to se dogaja, kar ti je očital že Lucijan.

            Načrtno daješ poudarek na nepomembnih detajlih.

            Princip zakona, kot ga pozna Katoliška Cerkev, poznajo praktično povsod. V večini primerov gre za monogamne zveze, ki trajajo tradicionalno do konca življenja. Poligamija je izjema, ki je nastala večinoma zaradi pomanjkanja moških – ki so pomrli v kakšnih bitkah. Ločitev je tudi bolj izjema kot pravilo…

            Naš zahodni svet gre pa v drugo skrajnost.

          • Lojzek, pokaži najine tekste kakemu strokovnjaku, pa ti bo povedal kdo daje poudarek nepomembnim detajlom.

            Princip zakona, kot ga pozna Katoliška Cerkev, ne pozna nihče drug. 100% preverljivo.

          • Tvoje izmikanje Tonček, ne bo spremenilo bistva. Tudi tvoje skrivanje za namišljenimi strokovnjaki tega ne bo naredilo.

            Ti daješ poudarek na nepomembnih detajlih, da bi odvrnil od bistva – ker veš, da nimaš prav.

            Če bi ti imel podporo kakega strokovnjaka, bi to že pokazal.

      • Jaz nič ne govorim o Svetem pismu. Biblijski očaki so pa itak prakticirali mnogoženstvo. Jaz sem vas samo informiral, da več kot tisoč let kristjani niso poznali cerkvene poroke, ampak samo civilno pogodbo, kar zanesljivo niste vedeli. Ali je za vas to sovraštvo do cerkve? Ta sprememba je bila pozitivna, ni pa se zgodila zaradi kakega razvoja svetopisemskih razlag, ampak so s tem želeli preprečevati nakupe nevest, mnogoženstvo, poroke v sorodstvu, kar vse je bila takrat pogosta praksa. Ženske so pridobile na dostojanstvu. Približno v tistem času se tudi pojavi trubadurska poezija, ki opeva ljubezen do ženske, česar do takrat niso poznali.

        Moji komentarji so izključno dobronamerni.

        • …ni pa se zgodila zaradi kakega razvoja svetopisemskih razlag…
          ========
          To je tvoje mnenje. Kakor tudi trditev, da so tvoji komentarji dobronamerni. Kakor tudi lopov trdi da ni nič ukradel.

          • Zakaj pa je treba to poudarjati, saj vsako tele lahko vidi, da gre za moja mnenja, razen podatka, da cerkvene poroke do 13. stoletja niso poznali.

        • Ljudje v Bibliji večinoma niso prakticirali mnogoženstva, ampak le redki. Večina vez je bila čisto navadnih monogamnih.

          Ti nas pa zavajaš, kar se tiče cerkvenih porok. Ti poskušaš neke formalne postopke, ki so se jasno spreminjali skozi čas, prikazati kot nekaj, kar niso.

          • Ne Tone, ne navajaš zgodovinskih dejstev.

            Ti kot dejstva predstaviš tisto, kar je le plod tvoje bolne domišljije.

            Kot glista na žerjavici se zvijaš ti, ko te dejansko z dejstvi in realnostjo demantiram.

          • Lucijan, mi je zelo žal, ampak jaz v polemikah navajam samo dejstva, večinoma taka, ki bi jih moral poznati vsak srednješolsko izobražen človek. Kresanje mnenj brez poznavanja dejstev je brez veze. O vsaki stvari bi lahko, teoretično, imeli 6 milijard mnenj, in kaj naj z njimi?

            Recimo: tvoja trditev, da zahodna civilizacija temelji na krščanstvu in katolištvu enostavno ne drži. Temelji tudi na grški filozofiji (omenjaš Sokrata in Platona, še bolj pomemben pa je Aristotel in ideja demokracije), na rimskem pravu in arabski matematiki. Moderna kapitalistična družba pa več dolguje protestantizmu kot katolištvu.
            Če hočemo razumeti nesrečnike v čolnih, ki jih omenjaš. Je treba vedeti od kod prihajajo in zakaj. Povsod boš našel uničene in izropane dežele, roparji pa so iz krščanske Evrope in Amerike, bodisi da ropajo direktno in pri belem dnevu, bodisi, da so povezani z lokalnimi mafijami, ali pa države podpirajo lokalne diktatorje, da dobijo koncesije za izkoriščanje. Ko boš naslednjič dal v usta košček čokolade, se spomni, da je za to moral od lakote umreti vsaj en otrok, ker je njegova mati morala delati na plantaži ves dan skoraj zastonj.
            Če hoče človek karkoli razumeti, je treba tudi kaj vedeti, ni dovolj, da samo verjame, kaj mu plozajo ljudje, ki jim zaupa. Do znanja se mora človek dokopati sam.

            Pojdi se še malo poštenjaka, pa naštej vsaj enega kriminalca, ki je pribežal iz zahoda v komunistični raj in tukaj dobil azil. Če se ti nekaj zdi logično, ni nujno tudi res. Če si starejši od 40 let, si slep pri zdravih očeh.

          • Tone, pravijo, lastna hvala, cena mala.

            Tisto, čemur ti praviš dejstva, ki bi jih moral znati vsak srednješolec, niso dejstva, ampak tvoje prepričanje, kjer obstajajo izhodiščna napačna prepričanja, ki pa se jih ne sme spreminjati. Ena od teh je, da je krščanstvo nekaj slabega, komunizem pa dober.

            Trditi, da zahodna civilizacija ne temelji na nečem, s čimer je prežeta, je neumnost.

            Iščeš izgovore, da bi lahko izločil krščanstvo, če ti to ne rata, pa vsaj katolištvo.

            In ko zmanjka argumentov, začneš moralizirati, da zaradi naše čokolade ljudje umirajo. A če pa njegova mati ne bi delala na plantaži za nekaj denarja, s katerim se preživlja, bi pa živela v raju? Ne bi. Še slabše bi bilo.

            Ti očitaš slepoto drugim, v resnici si pa najbolj slep sam. Imaš komunistično oprane možgane do te mere, da nisi sposoben niti za milimeter premakniti svoje fiksne ideje o slabi RKC in dobrem komunizmu.

            Oziroma, če že moraš pod težo neizpodbitnih dokazov priznati, da komunizem le ni tako fajn, mora vsaj RKC ostati na vsak način slabša.

        • Tone, ti svoje polemike zastavljaš tako, da bi bile potrebne neverjetne primerjalne analize, ki bi pokazale, kaj se je v vseh časih dogajalo v drugih civilizacijah na svetu. Kako se pravzaprav lahko gremo tako velike igre, kot jo, vselej ko si stisnjen v kot, izsiljuješ? Zahodna civilizacija, ki temelji na krščanstvu in katolištvu, ima seveda veliko slabosti, ampak je ne bi zamenjal za nobeno drugo. Poglej, v času komunizma, ki je hotel izničiti zahodno civilizavijo, so ljudje množično bežali na zahod, nihče pa v komunistični raj (razen kriminalcev, ki so tukaj dobili azil). In kako je danes? Ladje in ladje, prenatovorjene z ljudmi (kot bi bila živina) prihajajo iz drugih “civilizacij” iskati košček sreče, ker so doma obupali. Zakaj se to dogaja? Zakaj hočejo vsi sem? Ker gre za urejen svet, kjer se ponujajo življenjske priložnosti. Ta urejen svet (ki ima, ponavljam, zaradi človeškega egoizma mnoge slabosti) je zgrajen na nauku Svetega pisma, zlasti Nove zaveze, ki je vnesla v naše življenje veliko svobode in pretanjenega (ne biorokratskega) občutka za pravičnost. Spoštovanje božjih zakonov prinaša harmonijo in srečo. Nespoštovanje teh zakonov, ali bonedaj norčevanje iz božjih zakonov pa prinaša kaos. Na najbolj preprost način sem ti povedal,da si s svojim iskanjem dlak v jajcu v globalni zmoti (pomoti). Človek se razvija in uči na napakah. Ne moreš ti od otroka v pleničkah pričakovati, da bo nadgrajeval Sokrata in Platona. Vesel si, ko prvič reče mama. Tako je s človekom in njegovim razvojem. Božji zakoni so od vsega začetka enaki. Vse drugače je, kako jih je skozi čas razumel človek in kako jih razume zdaj. Recimo evropska ustava in zakoni globlno vsi temeljijo na vrednotah, ki so se prekalile – naj bom malo pesniški – v ognju novih in novih spoznanj.

          Polemika o takšnih stvareh je vselej lahko le načelna. Če pa se hočemo iti statistiko (k čemur ti siliš) bo potrebno pripraviti verodostojne analize (beri debele knjige).

  10. Dobro. Tekst je sicer, kot so nekateri opozorili, oster, ampak mislim, da je končno potrebno izstopiti iz okvira vsiljene politične “korektnosti” s tega področja.
    Levica je s pomočjo prisvojitve medijev in finančnih virov na celem Zahodu zadnjih 30 let NAČRTNO rušila ravnotežje, ki je na tem področju vlatalo vrsto let. In nasprotnike take politike potisnila ob zid.
    Le-ti so se po mojem mnenju predolgo časa zapirali v mlačnosti, upirati pa so se tudi začeli prepozno.
    Edina rešitev je, da v svojih lastnih vzporednih inštitucijah s svojimi lastnimi sredstvi načrtno dolgoročno popravljajo zadeve.
    Če se je prej sesuvalo 30 let, bo sedaj za popravilo situacije potrebne najmanj naslednjih 30 let. Delovati bo torej potrebno dolgoročno.

  11. “Trditev, da Andrej M. Poznič ni normalen, ne more biti neprimerna ali žaljiva, da bi jo bilo potrebno naprimer moderirati”.

    BP-ja skrbi za Poznica, da ni normalen. Naj skrbi raje za sebe in moli za zdravo pamet.
    Jaz mislim, da je Poznic genijalen in zraven se preroski, tako da gre lahko komu na zivce.
    Vse kaj drugega bi rekel za Crnigoja. Borbeni Marko strasi z nekimi crnimi, levicarskimi blodnjami, ki tudi lahko gredo komu na zivce. Do sedaj se ni dokazal, da zna tudi drugace.
    Ponavadi smo vsi, ki tu pisemo odprti ljudje in dopuscamo moznost, da so drugi normalni in bi se drug od drugega kaj naucili.
    Pri Crnigoju pa imam obcutek, kot da se je vzel iz nekega drugega sveta, ali da je od neke satanisticne sekte ali pa Univerzalnega zivljenja, ker tisto kar mece na dan ni konstruktivno. S tem ne trdim, da nic ne ve, ali da tu ne bi bil zazeljen.
    Marko si lahko vzame za zgled Toneta, ki je tudi vzvisen ne-verujoci, ampak se je na spletu, tak kot je, ze tako udomacil, da bi bilo skoda, ce bi se spremenil in postal pobozen. Mislim, da nas Bog koncno vse ljubi in prenasa taksne kot smo.

  12. “Princip zakona, kot ga pozna Katoliška Cerkev, ne pozna nihče drug. 100% preverljivo”.(Tone)

    Slicen princip (cerkvenega)zakona, da kar je Bog zdruzil, naj clovek ne razdira, poznajo ne samo vse stare velike krscanske cerkve (katoliske, pravoslavne in protestanske) ampak tudi vecina novodobnih locin, pa se imajo zakon za zakrament ali pa ne.
    Pri pravoslavnih tudi velja za zakrament (sveto stvar), ceprav ga imenujejo tako kot tudi evharistijo “misterij” (sveta tajna). No protestanti so cerkveni zakon kot zakrament ukinili, ces, da ni utemeljen v sv. Pismu, vsaj v SZ ne. Tako je sedmi zakrament v kat. cerkvi resnicno teoloskega izvora, dejanje cerkvenega uciteljstva in koncilov, ki je v 12. in 13. stoletju istocasno teolosko utemeljilo tudi duhovniski in redovniski celibat.
    Dejansko se gre za vzvisene teoloske vzore, prispodove in prapodobe, ki naj bi veljale v nebesih kot na zemlji:
    1. temeljijo na dejstvu, da je clovek ustvarjen po bozji podobi.
    2. Za zakrament zakona,imamo novejso, mesano, teolosko prapodobo Cerkve, katero je Kristus ustanovil, ki je vidna in nevidna, zvelicana v nebesih in bojujoca se na zemlji,(s papezem na celu), katero ljubi kot zenin svojo nevesto.
    3. Potem imamo cisto bozjo prapodobo: Zivljenje v sv. Trojici, Bog Oce+ Bog Sin+ Bog sveti Duh, ki so med sabo v ljubezenski zvezi, kot naj bi bilo med mozem in zeno (in otroci).
    Zato je jasno, da kar je Bog zdruzil (blagoslovil), je najboljse za cloveka in naj bi veljalo za zmeraj.
    Vedno je tudi veljalo, da si ta bozji dar, ker je itak vse bozji dar, podelita moz in zena sama, ko se odlocita za kopuliranje. Cerkev (duhovnik) to lahko samo blagoslovi in tako na javen nacin potrdi.
    Ce sta se moz in zena zaletela in se potem locita kljub temu, da jima je Bog dal otroke, ki rabijo starse, je njuna smola. Kriva sta sama, ker nista izkoristila zakramentov, zakramentalov in molitev, katere jim ponuja cerkvena institucija.
    Zato pa je potrebna dolocena osebna poniznost in priznanje pred sabo in pred Bogom, da sta nepopolna, gresna cloveka in nujno rabita bozjo pomoc.

    • Hvala, Jan za izčrpno informacijo. Z velikim zanimanjem sem prebral. Boš pa priznal, da so vse te utemeljitve in razlage za ljudi, ki niso katoliki ali celo ateisti, nepomembne, razen kot zanimive informacije, kako te stvari razumejo katoliki.

Comments are closed.