Naše družbeno življenje je zaznamovano tudi s pravo »križarsko vojno« proti normalnosti. Ta brezkompromisna vojna gre tako daleč, da že uspevajo uveljavljati »tretji človeški spol«. Zdaj naj bi med nami ne bilo več le moških ali ženskih človeških bitij, ampak so tudi »ono«… Norosti očitno še ni videti konca. Po tolikih desetletjih sistematičnega proti normalnega delovanja pa je mogoče opaziti, da se je vse začelo s tem, da se ukine pojem »normalno«.
Nič ne sme biti več normalno
Temeljni kamen ideološkega nasilja, ki smo mu ta čas podvrženi, je ukinitev »normalnosti«. Normalnost je namreč težko opisati in utemeljiti, vedno pa jo je mogoče prepoznati. Težava z »normalnostjo« je, da ne pomeni samo »običajnost« ali »večinskost« ipd. temveč sloni ta pojem na spoznanju, da je normalna stvar skladna s tem kar je in kar naj bi bila. Normalnost ni nekaj, kar izhaja iz norme ali predpisa, ampak se zrcali v normi, predpisu in zakonu. Normalnost je nekaj, kar more človek (človeštvo, družba) prepoznati in podpreti s svojimi pozitivnimi zakoni, ker jih normalnost utemeljuje in nekaj, kar človek (človeštvo, družba) določa s svojimi pozitivnimi zakoni, navadami ali tradicijo. Tako je »ne ubijaj« normalno preden katerikoli zakon ali družba to sprejme v svoj kazenski zakonik. Četudi bi večina držav sprejela zakon, ki omogoča ubijanje nerojenih, ostaja to dejanje nenormalno in torej zločin. Doslej je bilo tako. Zdaj pa smo prišli tako daleč, da hočemo tudi to mejo, mejo med moralnim dobrim in zlim, izbrisati. K temu pa najbolj pripomore izbris pojma normalnosti iz družbene zavesti.
Ni res, da mi nič ne vzamejo
Normalnost je težko izbrisati iz človeške zavesti. Naša pamet nam pravi, da smo sposobni dojemati stvari take kot so. Človek je po naravi realist in bolj, ko je povezan z naravo, bolj ko je moralno zdrav, toliko bolj je tudi realist. Zato morajo nasprotniki dejstev pravzaprav človeka in družbo najprej spriditi. Naša visoka tehnična družba in naša oddaljenost od narave sta lahek plen sovražnikov normalnosti, posebno še, če so osvojili trdnjave ustvarjalcev javnega mnenja (šolski sistem, univerze, medije in naše plansko gospodarstvo) pri čemer se očitno najbolj veselijo monopola, ki ga imajo pri govoru in ustvarjanju novih in novih »človekovih pravic«. Kdo si bo pa upal govoriti proti človekovim pravicam? Kdo si bo upal zagovarjati normalnost, če je ne sme biti? In če si kdo upa, potem iz rokava vzamejo as usmiljenja in pravijo npr. »priznanje istospolnih porok ne jemlje nikomur nič«. Trezen premislek pa odkrije, da je to le še ena velika laž v dolgi vrsti zavajanj, sprenevedanj, in diskvalifikacij, ki jih zagovorniki uničevanja normalnosti uporabijo, da pridejo do svojih ciljev.
Trditev iz primera je lažniva, ker uničuje pojem zakona in družine. Ni namreč normalno (ni skladno s tem, kar bi moralo biti), da imenujemo družina skupnost kjer ni poročenega moža in žene. Zato je skupnost koruznikov navidezna družina, ki se sicer zelo približa pravi družinski skupnosti, vendar še vedno ostaja brez temelja, ki ga daje zakonska zveza. In prav tako ni družina skupnost kjer dva odrasla moška prebivata skupaj z otroki, ki sta jih pripeljala od drugih zvez. Kakšen nered nastane šele tedaj, ko uspejo posvojiti otroka in kakšen nered vnašajo v družbo zaradi svojega nasilnega vedenja, saj dejansko posilijo zakonodajo, da pridejo do svoje sebične želje: imeti otroka. In »imeti« moramo razumeti kot pravo posedovanje, kakor se poseduje sužnja in ne ima človeka, otroka ali zakonskega druga.
Morda ste do sem že uvideli kje je problem izsiljevanja s stavkom »nič ne izgubimo, če…«. V resnici kot družba in posamezniki veliko izgubimo in posledice popuščanja nenormalnim zahtevam nosi naša družba do te mere, da je nered na področju zakonskih zvez tako velik, da je čas, da obrnemo voz ali pa zdrvimo v prepad. Po nekaj desetletjih protežiranja mater samohranilk, nezakonskih otrok, izven zakonskih skupnosti, istospolnih privilegirancev, ipd. smo prišli v paradoksalno situacijo, ko je diskriminacija poročenih tako velika, da se nikomur več ne splača poročiti. Poročeni namreč plačujejo večje davke, višje šolnine, imajo daljše vrste za vrtce pa še kaj bi se našlo. Čas bi bil, da poročeni začno tožiti državo, ker jih protiustavno in sistemsko diskriminira. Naša družba pa je v teku tega procesa izgubila smisel in občutek za normalno in urejeno, pravno urejeno, zakonsko skupnost. Nered, ki ga moramo zaradi tega prenašati je prevelik, da bi molčali, in jasno osvetli kako sprevržena je argumentacija, ki sloni na uničevanju normalnosti ali pa na usmiljenju navideznega »ne vzame ničesar« ali »nič en izgubite«, če »nam daste«…
Primerov na to temo bi lahko navedli še in še. Niso novi. Lahko bi se ustavili pri prazniku v preteklem tednu, ki ga povsem napačno in nesmiselno imenujejo »dan mrtvih« namesto »vsi sveti«. Jasno je, da protikatoliški vladarji, ki so toliko let spreminjali naš narodni katoliški značaj v sedanjega internacionalistično ateističnega, ne bi mogli sprejeti poimenovanja, ki spominja na večno srečo in je torej praznik, ampak ostajajo zvesti svoji antipatiji ali sovraštvu do krščanstva in rajši prisegajo na smrt. Kaj potem delajo prav taisti ljudje prav v času molitev na pokopališču v zbrani množici ni jasno, vendar pa tipično slovensko.
Tatovi normalnosti
Vsak, ki čuti, da je nekaj narobe z ideologijo istospolnih pravic ali gender ideologijo o samo-ustvarjanju in določanju spolnosti, naj ve, da ima prav. Vztrajati moramo in tudi zagovarjati, širiti in utemeljevati zahtevo, da je družbo potrebno graditi na normalnosti, t.j. na prepričanju, da so tudi v demokraciji nedotakljive stvari, ki uhajajo človekovi oblasti. Naša družbena in politična ureditev mora biti skladna s tem, kar stvari so in kar naj bi bile. Kar sicer je pa ne bi smelo biti, npr. homoseksualnost ali splav ali ločitev ali istospolna skupnost pod isto streho, ne sme pridobiti statusa »normalnosti« temveč morajo zakoni urejati področje tako, da bodo delovali omejevalno, da bodo ustvarjali pravi red in vendar omogočili rešitve, ki odpirajo vrata k mirnemu sožitju. To pa nikakor ne pomeni, da bomo vrata zakonodaje, ki pod pritiskom skritih lobijev in ideološko ustrahovanih medijev, uravnavali po tem, česar ne bi smelo biti. To pomeni, da si bomo upali reči »ne, taka stvar jim ne pripada« in »nimajo pravice zahtevati česa takega«, četudi nas bodo potem lobijsko in medijsko linčali.
Kdor bi želel zastopati tako stališče naj se zaveda, da ga bodo vlačili pred sodišča (npr. pozivi, naj se črnogorskega vladiko toži, ker je pridigal proti paradi »ponosa«), ga diskvalificirali po medijih (npr. ga poklicno onemogočali kakor Rocco Buttiglioneja, ki ni smel postati evropski komisar, ker je katoličan) in gospodarsko uničili (npr. proizvajalca testenin, ker je rekel, da si ne predstavlja reklame z istospolnimi)… Moč uničevalcev normalnosti je že presegla raven kraje. Niso več tatovi, zdaj so že pravi roparji, ki zlorabljajo državne institucije (predvsem pravosodje), svojo lobistično moč in svojo medijsko premoč, da vsiljujejo družbi in preprostemu človeku svoje zablode.
Tatovi normalnosti ne počivajo. Sprevračajo zdrav, moder in razumski red, ter vnašajo nered, ki je del kulture smrti. Zato danes tudi praznujejo smrt in ne življenja.
Normalnost zmaga
Tatovi normalnosti so prepuščeni lastni zaslepljenosti. Preprosto nočejo videti, da se dejstva vedno izkažejo za močnejši princip. Vse, kar človek naredi in je skregano z razumnostjo stvari same na sebi propade. Če se družba ne odlepi od fatamorgane, ki jo ponujajo ustvarjalci megle, potem propade skupaj z njenimi voditelji. Če se Zahod ne bo odrekel sužnjosti ideologije gender in se ne bo vrnil k realizmu razuma, ki priznava stvarnosti primat, potem bo propadel. Dve stvari podpirata to tezo. Prva je demografski zaton Zahoda, ki ga spremlja gospodarsko zaostajanje razvajenih in bogatih družb in čedalje večje neskladje pozitivne zakonodaje z normalnostjo. Drugi pa je čedalje večja razdrobljenost družbe, ki nima več nobene kohezivne sile v sebi. Ostaja le individuum nasproti vsemogočni državi, ki jo obvladujejo omenjeni lobiji. Bolj in bolj ščitimo male skupine z tkim. »pozitivno diskriminacijo« in jim dajemo privilegij za privilegijem, toliko bolj zatiramo preprosto večino, ki vedno ostaja zvesta normalnosti. A neravtožje je preveliko, krivice, ki jih trpi večina so že nevzdržne, zato prihaja čas, ko se bo večina zbudila in zahtevala red. Upati je le, da ne bo tega reda uvajala kakšna nova KPS ali kakšen nov Hitler ali Tito, temveč nam bodo dani demokratični, pokončni voditelji, ki bodo vztrajno in s podporo volivcev popravili desetletja povojnih zablod.
