Tatjana Srebot Rejec: “TIGR je upravičen samo z etičnega stališča”

srebot rejec 2Ob letošnjem 13. maju, spominu na prvi spopad na Slovenskem po okupaciji leta 1941, smo se pogovarjali z dr. Tatjano Srebot Rejec, upokojeno profesorico angleščine in nemščine. Gospa živi v Ljubljani, pred kratkim je praznovala visok življenjski jubilej. Poročena je bila z Albertom Rejcem (1899–1976), političnim voditeljem primorske protifašistične organizacije TIGR. Po moževi smrti je doktorirala iz fonetike na Univerzi v Celovcu ter do upokojitve poučevala na ljubljanski univerzi in Pedagoški akademiji.

Gospa Tatjana pred desetimi leti ste napisali odmevno knjigo “Partija in tigrovci”, ki jo je izdala Slovenska matica. Ste tudi avtorica vrste zapisov o Tigru in tigrovcih. Kako to, da se vi kot rojena Ljubljančanka ukvarjate s temi temami?
Ne Albertu Rejcu ne meni se ni sanjalo, da bom nekoč “morala” poročati o njem in o njegovem delu. Usoda me je pač postavila v tak čas in na tako mesto in v tak odnos z njim.
Po izobrazbi sem jezikoslovka. Zaradi znanja tujih jezikov sem bila kot mlado dekle v letih 1949–1956 zaposlena kot dokumentalistka na Primorskem oddelku Inštituta za narodnostna vprašanja, ki je tedaj deloval pri Univerzi v Ljubljani. TIGR sem doživljala posredno, ker sem se sedem let ukvarjala s primorsko problematiko in sedem let poslušala razgovore dveh primorskih domoljubov, dr. Lava Čermelja in Alberta Rejca. Oba sta bila med obema vojnama, vsak na svoj način, intimno vpletena v narodnoobrambni boj Primorcev.
Kasneje sem kot Rejčeva žena marsikaj izvedela iz razgovorov z možem in z drugimi tigrovci. Prepričana sem, da na podlagi tega lahko v glavnem tudi presojam verodostojnost tega, kar je moj mož izpovedal Udbi. Dobro je namreč znano, da Albert Rejec, zame Berti, kot eden od ustanoviteljev organizacije TIGR v času svojega življenja ni smel pisati o tem. Vse, kar je o Tigru zapustil tiskanega, je ponatisnjeno na sedmih straneh Rejčevega Zbornika (Zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca, GMD, Gorica 1998 – op. RP).

Katere sile so nastopile proti raznarodovanju Primorcev v času fašizma?
Boj Primorcev za priključitev k matičnemu narodu je – nekoliko shematizirano – sestavljen iz treh komponent.
1. Wilfanov (in Besednjakov) boj v okviru Kongresa evropskih narodnosti za splošno uveljavljeno manjšinsko zakonodajo. Ta boj je legalen v svetovnem merilu in neodvisen od podpore Primorcev. Treba ga je razumeti kot prvo stopnjo tega boja, saj se (še) ne bori za priključitev.
2. Zveza jugoslovanskih emigrantskih združenj v Beogradu z odvetnikom dr. Ivanom M. Čokom na čelu pomeni legalen boj v okviru Kraljevine Jugoslavije. Odvisen je od podpore jugoslovanskih oblasti in od podpore primorskih emigrantov. Ta boj je bil najbolj na očeh javnosti.
3. TIGR bije povsem ilegalen boj. Upravičen je samo z etičnega stališča. Nastal je zaradi genocidne politike fašistične Italije. Za legalne cilje se bori z ilegalnimi sredstvi, ker legalnih ni bilo več. Izvršilni odbor Tigra je bil v Jugoslaviji prisoten le fizično. Je povsem odvisen od podpore primorskih ljudi in ne potrebuje aktivne podpore jugoslovanskih oblasti. Vse, kar tigrovci želijo od jugoslovanskih oblasti, je, da jih pustijo pri miru, pasivno podporo torej, da lahko delujejo prek državne meje po svojih zamislih. Enako kot duhovščini jim je šlo na terenu predvsem za to, da se v ljudstvu ohrani in krepi zavest narodne identitete; da deluje med njimi organizacija, ki brani ljudstvo in ga po potrebi maščuje, v čemer presega cilje duhovščine. V svojih metodah fizičnega boja, notranjepolitičnih prijemih in ideološko je Tigr povsem neodvisen od 1. in 2. komponente, v političnih zvezah s tujino ni stalne koordinacije, je pa medsebojna obveščenost med 2. in 3. komponento. Tigrovski boj sestavljata torej dva enako pomembna elementa, smotrno nasilje in abstraktna politična koncepcija.

Kako pa je deloval TIGR?
TIGR stremi za čim večjim številom sodelavcev – tigrovcev na Primorskem, ne pa v tedanji Jugoslaviji. Ker šteje le peščico ljudi v izvršilnem odboru v Jugoslaviji, so organizaciji omogočena popolna konspiracija in homogenost, usklajenost vodstva in akcij. Za posamezne vidike svojega delovanja pa potrebuje pomoč simpatizerjev, ki jih tigrovci izbirajo po svoji presoji. Simpatizerji nimajo vpliva na njihove odločitve in nimajo pregleda nad njihovim delovanjem, spoštujejo njihovo konspirativnost in so jim pripravljeni ustreči po svojih močeh. Italijanska tajna služba OVRA, nemški Gestapo in kasneje jugoslovanska OZNA oz. UDBA kasneje v svojih ocenah pogosto ne razlikujejo med 2. in 3. komponento, saj je bila organizacija TIGR tako globoko konspirativna. Podobno tudi mnogi proučevalci II. svetovne vojne, tako kot Nemci in Italijani med vojno, še danes ne razlikujejo med raznimi odporniškimi gibanji na Slovenskem.

Zakaj je pravzaprav nastal TIGR?
TIGR je nastal med primorskimi ljudmi spontano, ker so ostali brez osnovnih človekovih dobrin, ki so se v stoletjih razvile v evropski civilizaciji: ukinili so jim vse šole, vse kulturne, gospodarske in politične ustanove ter tisk. Številnim primorskim Slovencem so vzeli njihova izvirna imena, s katerim so izražali svojo identiteto. Če povzamemo, ni šlo toliko za fizično likvidacijo, nad slovenskim narodom se je izvajal načrten etnocid.
Italijanski državni aparat je razpolagal z vsemi sredstvi, da je lahko v celoti uresničeval svoje namere. Nobena notranja niti zunanja sila mu ni uspela nasprotovati. Zato je logično, da je bilo primorsko ljudstvo v celoti, ne glede na versko in politično prepričanje, proti temu genocidu. TIGR, organiziran načrten upor, je tako naravno zajel ljudi vseh slojev in političnih prepričanj in je bil narodno-obrambna in ne politična organizacija.

Kaj je bil glavni cilj tigrovcev?
Njihov edini cilj je bila priključitev Primorske k domovini, tedanji Kraljevini Jugoslaviji. TIGR je iskal zaveznike med vsemi nasprotniki fašizma, ne glede na politično prepričanje; tako s KP Italije kot z opozicijsko organizacijo Giustizia e Libertà s sedežem v Parizu; tako z Italijani ali Francozi ali Britanci.

Med vodilne tigrovce je sodil tudi Albert Rejec, vaš mož. Kaj nam lahko poveste o njem in ustanovitvi Tigra?
Zaradi izrecne prošnje, da spregovorim predvsem o svojem možu Bertiju, ne bom omenjala drugih vodilnih tigrovcev, brez katerih on zagotovo ne bi mogel delovati.
Tako kot moj mož se tudi jaz dobro zavedam, da brez stalne protifašistične atmosfere, ki je na Primorskem že prehajala v protiitalijanstvo, in brez popolne predanosti drugih vodilnih tigrovcev, Berti sploh ne bi mogel delovati.
Organizacijo TIGR so na Goriškem formalno, seveda brez zapisnika, ustanovili poleti 1927 v zgornji sobi gostilne “Pri Maksu”. Prisotni so bili: Zorko Jelinčič, Albert Rejec, Avgust Sfiligoj in Josip Gruden, čeprav so že prej delovali sprva na pol legalno. Toda počasi so, zaradi vedno hujšega italijanskega pritiska, lezli v vedno večjo ilegalo. Neke nedelje v zgodnji jeseni istega leta sta se oba Goričana, Jelinčič in Rejec, sestala s tržaškimi uporniki in z zastopnikom za območje Pivke na vrhu Nanosa, v samoti na travniku, oddaljenem kakšne četrt ure od koče. Želeli so izdelati načrt in koordinirati delo, svoje skupne organizacije, ki so jo poimenovali TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Navadno so jo v pogovorih preprosti imenovali kar “Organizacija”.

Kako ste spoznali Alberta Rejca?
Poznala sem ga 27 let, od njegovega petdesetega leta dalje. Prvih sedem let najinega poznanstva (1949–1956) sva si delila veliko sobo na Primorskem oddelku Inštituta za narodnostna vprašanja. Albert Rejec je bil pomočnik načelnika oddelka dr. Lava Čermelja. Sama sem bila po končanem študiju jezikoslovja na Filozofski fakulteti novopečena profesorica angleščine in nemščine, znala pa sem pasivno tudi francosko in italijansko, sicer pa v življenju do takrat še nepopisan list. Berti je kot dober psiholog in diplomat v pogovorih z mano kmalu ugotovil, da nisem imela zvez z Udbo in je zagotovo o tem obvestil tudi dr. Čermelja.
Slednji je bil po izobrazbi fizik, znan javni, kulturni in politični delavec v Trstu, ki je zaradi fašizma zbežal v Jugoslavijo, ko mu je bilo onemogočeno vsako nadaljnje javno delovanje. V zgodovino se je vpisal kot avtor odmevne knjige “Life and death struggle of a National Minority. The Yugoslavs in Italy”. V njej je znanstveno prikazal in seznanil svetovno javnost s krivicami, ki so jih doživljali primorski Slovenci in Hrvati pod Italijo. Ko so Italijani l. 1941 zasedli Ljubljano, so ga na II. tržaškem procesu obsodili na smrt, predvsem zaradi omenjene knjige. V zadnjem trenutku so smrtno obsodbo spremenili v dosmrtno ječo, dve leti je preživel v zaporu na otoku Elba. Rejec je bil mnenja, da ga je rešilo posredovanje Vatikana, predvsem s pomočjo Janka Kralja (odvetnik v Gorici in pomemben krščansko-socialni politik – op. RP).

Kakšen človek je bil Albert Rejec?
Ko sem Rejca spoznala, ni bil več član Tigra, a se v osnovnih potezah svojega značaja zagotovo ni spremenil. Name je napravil vtis zrelega, stvarnega, v svet odprtega in humanega človeka. Vse njegove druge lastnosti so nekako izvirale iz te njegove drže do ljudi in sveta. Bil je človek močnega intelekta in močnih čustev. Razum je sicer kontroliral čustva, ni pa jih zatrl. Razmišljal je logično, pri tem je upošteval tudi dimenzijo srca in čustev. Kot izvrsten psiholog je znal oceniti dogodke, situacije in ljudi. Zato je tudi zelo zgodaj ocenil fašizem in dojel vse posledice, ki iz te ocene izhajajo. Dobro je poznal svet in ljudi, zato je živel brez iluzij. Ljudi in dogodke je zaznaval ter analiziral trezno, tako pozitivne kot negativne. Do nikogar ni bil grob in nikogar ni žalil. Z vsakim se je znal pogovoriti na njegovem nivoju, v skladu z njegovim obzorjem. Zato je enako dobro komuniciral s preprostim človekom, kot z intelektualcem.
Berti je imel povsod prste vmes, a se je vedno držal v ozadju. Zanj je bila važna ideja, naloga, da se izvrši, ne človek. Bil je brez osebne ambicioznosti. Vem, da je pri svojem ilegalnem delu posebej pazil na to, da ni izstopal med svojimi sodelavci. Šlo mu je za stvar in nič drugega. V Organizaciji se je vse dogajalo na prostovoljni ravni, nikomur ni mogel nič ukazovati, ampak le predlagati, utemeljiti in tako prepričati.

Kaj vam je sploh povedal o svojem delovanju?
Kot tipičen ilegalec mi je o svojem preteklem delovanju redko govoril, ponavadi v glavnih linijah, duhovni tok dogodkov. V tem pa sem vedela, da je objektiven, točen in širok. Mislim v tem smislu, da je vsakomur priznal, kar mu gre. V letih najinega trinajstletnega zakona pa sem kljub temu ob raznih priložnostih izvedela marsikatero podrobnost iz njegovega življenja; od njegovih sester, prijateljev in tudi od njega samega. Slednjega bi seveda lahko bilo še mnogo več.
V svojem javnem delovanju je bil spravljiv in znal je pozabiti. Ni bil to, kar je sam imenoval “zlopamtilo”. Znal je biti širok in toleranten, nikoli ni bil malenkosten.

Foto: scnr.si.
Foto: scnr.si.

Kakšno je vaše mnenje, zakaj se je Rejec sploh odločil za sodelovanje v aktivnem odporu proti fašizmu?
Čeprav nisem imela navade vrtati v svojega moža, sem to nekoč le storila, ker sem hotela na vsak način izvedeti, pod vplivom katerih ljudi, knjig ali idej je začel svoj neizprosni boj proti fašizmu. Pa mi je brez pomisleka preprosto in jasno odgovoril, da zaradi krivic, ki so se godile Slovencem pod fašizmom in je odločno zanikal vsak drug vpliv. Ko se nisem zadovoljila s tem odgovorom, mi je rekel, da če že govorimo o kakšnem vplivu, je nanj vplival duhovnik Virgilij Šček. Logično sem potem vprašala moža, ali je imel Šček kaj opraviti z njihovo ilegalno dejavnostjo, ali je Šček sploh vedel zanjo. Berti mi je odgovoril, da je Šček verjetno kaj slutil, da pa se onadva o tem nista nikdar pogovarjala.

Kako to, da sta se kljub veliki starostni razliki poročila?
Ja ja, to lahko razložim, saj ni nobena skrivnost in se je zgodilo na tipično slovenski način.
Rejec je bil normalen moški in bi se bil v Gorici pri 27-ih letih poročil, če ne bi bil vmes TIGR, kateremu je posvečal vse svoje misli in čustva. Ta boj na življenje in smrt slovenske manjšine je posrkal vso njegovo življenjsko energijo. Hkrati se je močno zavedal, da bi si bilo pri njegovem nevarnem poslu neodgovorno ustvariti družino.
Na inštitutu je Rejec napravil name vtis nadpovprečno inteligentnega, razgledanega, izkušenega in zrelega človeka. Po daljšem času sem tudi dojela, da je v življenju doživel razne skrajne situacije, ki jih je preživel, ker ni bil paničen in izgubil živcev. Seveda je imel tudi kanček sreče. Dr. Čermelj je bil predvsem fizik, znanstvenik. Jaz sem bila kljub skromni službi, slabi plači, varno spravljena v kulturnem okolju. Ko so se razmere v državi toliko normalizirale, da je bilo tudi navadnim zemljanom možno s potnim listom potovati v tujino, sem si zapičila v glavo, da grem za eno leto v Anglijo študirat fonetiko. Izsilila sem enoletni dopust, ker bi drugače morala odpovedati službo. Konec leta 1954 sem tako odpotovala v London, obiskovala in opravila tečaj iz angleške fonetike in hkrati delala kot postrežnica. Po vrnitvi sem ostala še eno leto na inštitutu, nakar sem dobila službo profesorice angleščine na gimnaziji v Ljubljani.
Enkrat v zadnjih mesecih moje službe na inštitutu sem se zmenila s kolegico na Koroškem oddelku, da greva v nedeljo na skupen izlet. Ona pa je bila zadržana in mi je to povedala. Na poti je v avtobusu v nedeljo zjutraj slučajno srečala Bertija in mu predlagala, naj gre on z mano namesto nje. In tako sva šla na prvi skupni izlet. Na koncu izleta mi je rekel, naj ne pričakujem, da bo vsako nedeljo hodil z mano naokoli. Jaz sem seveda to z vsem razumevanjem vzela na znanje. Res ga ni bilo nekaj časa. Potem se je spet pojavil in nato vsako nedeljo. Oba sva pri tem modro molčala o tistem, da mi je rekel, da ne bo hodil z mano vsako nedeljo na izlet. Oba sva bila pametna, razumska človeka. Po nekaj letih sva ugotovila, da to ne pelje nikamor. On kot moder človek in diplomat je molčal. Pričakoval je namreč mojo odločitev, ali naj se poročiva ali naj greva narazen. Globoko se je zavedal, da zaradi starostne razlike ni primeren zame. Po drugi strani je kot velik svobodoljub dobro vedel, da zakonski stan nujno omejuje človekovo svobodo. Ne nazadnje pa se je tako navadil name, me je imel tako rad, da se je prav tako dobro zavedal, da bi se mi bilo neumno odpovedati. In tako sva se poročila in srečno živela 13 let, dokler naju ni smrt ločila.

Alberta Rejca ste nedvomno dobro poznali. Kakšno pa je bilo njegovo delovanje po vojni? Ga je Udba zasliševala?
Zanimiva so predvsem beograjska zaslišanja iz let 1945–46. Zasliševalce so zanimale predvsem zveze Tigra s Francijo in Britanijo ter politično delovanje dr. Ivana M. Čoka, predsednika Zveze jugoslovanskih emigrantskih društev v Beogradu. Glavnina teh pričevanj je sicer že izšla leta 1995 pri Slovenski matici.
Zaradi njegove šibke kooperativnosti so v času dachavskih procesov konec maja 1948 že imeli načrt za njegovo ugrabitev in likvidacijo, kar sem objavila že v svoji knjigi pred desetimi leti. Takrat se je rešil tako, da je menjal službo.
S svojimi zasliševanji so ga udbovci ničkolikokrat gnjavili vse do julija 1958, po tisti znameniti seji slovenskega CK-ja, kjer je bila glavna tema TIGR in Rejec. V svojih komentarjih in zaznamkih so se udbovci stalno pritoževali, da Rejec noče sodelovati. Še v enem zadnjih, 28. junija 1958, med drugim piše: “… smo opustili z njim stike, ker je bil neiskren v sodelovanju z nami, in uvedli nad njim kontrolo”.
So ga pa – kot tudi sami priznajo – ves čas do konca življenja nadzirali. To delo je opravljal njegov dolgoletni znanec Filip Kosec, orjunaš in ne tigrovec, za kar se je po osamosvojitvi izdajal.

Albertov brat, dr. Maks Rejec, se je aktivno boril v partizanih na Primorskem. Poleti 1943 so ga partizani sami ubili. Kaj je Albert vedel o tem?
Berti o Maksu, konkretno v času partizanstva, ni vedel nič, saj je bil med vojno v Srbiji. Kot splošno politično razgledan človek pa je bil prepričan, da je Aleš Bebler kriv za Maksovo smrt, da se brez njega na Primorskem v tistem času ni moglo zgoditi nič. Enako so mislile tudi njune tri sestre. Vedel pa je, da je Maks najmlajšo sestro Vido strašno nahrulil in okregal, ko jo je srečal v partizanih, kaj da ji je prišlo na misel, da je šla v partizane, češ da ne spada sem.

Prva žrtev po okupaciji leta 1941 je bil tigrovec Danilo Zelen, ki je padel v spopadu na Mali gori nad Ribnico. Kaj je Albert Rejec vedel o tem?
Rejec o podrobnostih Danilove smrti ni vedel nič, saj je bil takrat še v Beogradu. Zato mi ni o tem nič povedal.
Vem pa, da ga je njegova smrt zelo prizadela, da je bil Danilo Zelen edini človek, s katerim je delil vse skrivnosti svojega delovanja. Rejec mi je tudi povedal, da je imel velik vpliv na Danila. Just Godnič mi je enkrat dejal, da sta bila Berti in Danilo ena duša v dveh telesih. Ta duša pa je bila duša osem let starejšega Bertija.

Kaj je Albert Rejec počel po vojni?
Dr. Čermelj se je na inštitutu ukvarjal predvsem s Trstom in sploh s pravnimi problemi Slovencev pod Italijo, Rejec pa z Goriško, Kanalsko dolino in z Beneško Slovenijo ter Rezijo v Videmski pokrajini.
Rejec je v slovenskem in italijanskem lokalnem tisku zasledoval vsa področja javnega življenja Slovencev pod Italijo in bral strokovno literaturo o tem. Ob svojih obiskih v Tolminu je ponavadi skočil tudi v Gorico, skratka bil je vedno dobro informiran. Za Oddelek za zamejstvo pri vladi SRS je redno pisal poročila. To je dobro delovalo do nekako leta 1953, ko je bil tam Milo Vižintin, nekdanji tigrovec in potem partijski funkcionar in velik aktivist. Po njegovem odhodu pa se je ta povezava močno zrahljala in sčasoma skoraj zamrla. Ker je v ravnanju z narodno manjšino pri obeh, Čermelju in Rejcu, veljala predvsem narodnost, pri slovenskih komunističnih oblasteh pa politična usmerjenost, so ju oba upokojili čez noč, aprila 1959.

Kakšen je bil njegov odnos do domače Primorske, njenih ljudi in tamkajšnjih sorodnikov?
Oba sva bila velika naravoljuba in sva posebej uživala, ko sva vsako leto načrtno prepešačila del Primorske. Zlasti nama je bil pri srcu Kras. Za 1. maj sva pogosto šla tja; in uživala sem v tem, kako je takoj našel kontakt z ljudmi, ki sva jih srečala na poti, kako prostodušno se je pogovarjal z njimi. Izogibal pa se je nekdanjih tigrovcev, razen redkih osebnih prijateljev, saj so mu po vojni očitali, da jih spet zbira, in mu grozili z zaporom.
Del mojih počitnic sva preživela pri njegovih treh neporočenih sestrah v Tolminu. Po tragični smrti brata Maksa v partizanih je ostal Berti edini moški v njihovem življenju. Željno so ga pričakovale, ko jih je redno enkrat na mesec, od ponedeljka do sobote, obiskoval v Tolminu, v Zalogu, in se veliko pogovarjal z njimi o vsem, kar jih je zanimalo. Po obisku “P’r Kranjcu” na placu v Tolminu je bil tudi poln krajevnih novic in s sestrami je tudi hodil na sprehode.

Gospa Tatjana, hvala za vaše zaupanje in deljenje svojih spominov z nami. Bog vas živi, na mnoga leta!