Poslanci bodo danes glasovali o prepovedi referenduma o novem zakonu o zakonski zvezi. Na RTV SLO so si že kar oddahnili in zapisali, da referenduma ne bo. Kakšen blef! Seveda da referendum bo, le da bo odločitev poslancev, ki so se natanko tri leta po referendumu o Družinskem zakoniku odločili povoziti voljo ljudi, demantiralo Ustavno sodišče. Natanko tri leta po referendumu so revanšistično (tisti padec zakona na referendumu jih je moral res prizadeti!) sprejeli novi zakon po hitrem postopku! Brez argumentirane javne razprave! Kot tanki na trgu Nebeškega miru nekoč.
Poslanci bodo torej preprečili, da odločijo ljudje sami, tisti, ki so jih izvolili in jim dali mandate! Pa koga se poslanci bojijo? Volivcev? Glede na parlamentarno večino, ki jo imajo, upam, da že verjamejo, da bodo referendum dobili, vsaj tako močno, kot kaže moč njihove stranke! Kajne? Zakaj torej odločanje o tem, da preprečijo referendum?
Sicer v medijih narašča pritisk na ljudi, ki zbirajo podpise za referendum. Še posebej na vernike, na Cerkev. Tako so objavili pismo vernice, ki poroča, da so nekateri zapustili cerkev, ko je župnik bral pismo slovenskih škofov o tem, zakaj se je treba aktivno vključiti v referendumska opravila. Še več, beremo lahko, da jo je sram, ker pripada Cerkvi, ki izključuje in širi nestrpnost.
Nič se ni treba vznemirjati. Vedno so med nami mlačneži, ki plavajo s tokom. To so tisti, ki se obrnejo takoj, ko je medijski veter dovolj močan. Kristus nikoli ni rekel, da nam bo udobno, da nas bodo ljudje hvalili. Narobe. Rekel je, da nas bodo vlačili pred sodnike in o nas lažnivo govorili (ker se že dolgo dogaja!). Tista torej, ki jo je sram, da pripada Cerkvi, je v svoji notranjosti od nje že davno odstopila. Iskala je le razlog, ki naj njeno odločitev pokrije.
Karkoli si že mislimo o Cerkvi, danes je skoraj edina institucija, ki se organizirano ukvarja z družino. In to drži kot pribito. Znotraj Cerkve delujejo številne zakonske skupine, Cerkev pred poroko zahteva udeležbo na »Pripravi za zakon«, znotraj Cerkve delujejo Družinski inštituti. Se pravi znanja in izkušenj je dovolj za vsakega, ki želi delati na družinskem življenju. Po drugi strani pa država za družinsko življenje ne izobražuje ne v šolah, ne v specializiranih inštitucijah. Še pred civilno poroko ni treba drugega kot plačati prispevek. In nato ti matičar v nekaj stavkih pove, kaj o zakonu pravi zakonodaja. Banalno. Moto države je: »Saj to že vsi znamo!« Ali res? Razpad družine je močno povezan s tem, da nekih veščin veliko ljudi enostavno ne obvlada.
Ne sme nas torej čuditi vsa ta gonja in sramotenje, sklicevanje na človekove pravice (mimogrede, da homoseksualne poroke niso človekova pravica je razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice ESČ!). Upam, da nas bo vse to utrdilo v našem prepričanju. In delovanju! Najslabše bi se bilo sprijazniti s tem, da nam je skupina posameznikov ugrabila državo. Zdaj pa nas uči demokrature!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
