Tanja Fajon & Co., strahopetci se najraje skrivajo za otroci

10
Foto: STA

Razmere v Sloveniji so preresne, da bi nepremišljeno politikantsko geslo, s katerim Tanja Fajon & Co predpostavljajo in posredno obtožujejo vlado prilaščanja otrok, lahko nemarno prezrli. Verjetno gre dejansko za stisko nekaterih mater in manj sredstvo rušenja aktualne oblasti, kjer je vse, kar vodi k cilju, dovoljeno. Predvsem laž in demagogija!

Primerjava števila naših pokojnih zaradi epidemije s tujino je tragična. Prej ali slej bo prišel čas, ko bodo ljudje začeli iskati neposredne krivce za največ umrlih po drugi svetovni vojni. Poizkusite se samo vprašati, kako se počutimo tisti, ki smo zaradi let ali bolezni na vrhu seznama ogroženih. Tudi mi bi radi ne samo še živeli biološko, ampak v skladu z človeško naravo in dostojanstvom preživeli tiste dneve, ki so nam namenjeni. Drugače od vsekakor prizadetih otrok nimamo ne srednjeročne in še manj dolgoročno prihodnost.

Tanja Fajon & Co., politikantska zloraba pandemije se bo obrnila proti vam!

Temeljni problem Slovenije je, da se pandemija pokriva s politiko in ideologijo. Tisti, ki so zaradi strahu pred njo pobegnili z oblasti, bi se je sedaj radi znova polastili. Zato so dolgo časa svetovno tragedijo človeštva ne samo zanikali, ampak očitali političnim nasprotnikom, da so si jo izmislili, da bi in v izkoriščanju višje sile laže vladali slovenskim državljanom. Zato so načrtno spodbujali bojkotiranje vladnih ukrepov, se iz njih norčevali, njihove predlagatelje in utemeljitelje celo fizično ogrožali, da jih je morala zaščititi policija.

Tanja Fajon & Co., velik greh ste si nakopali! Ne bi bil rad v vaši koži.

Zgodovina ni usmiljena: resnica prej ali slej pride na dan. Zlasti o slabih in človeka nevrednih dejanjih. V primerjavi s tem dobro po navadi zbledi. Krivde niste sposobni prevzeti, ampak ste jo prav pobalinsko in politikantsko, skladno z leninistično teorijo in prakso pripisali svojemu političnemu nasprotniku in sedaj se skušate zavzemati za tisto, kar ste dolgo zanikali. Laž in manipulacija, ki ju skrivate pod krinko politične taktike in upravičujete s strategijo, za katero so vsa sredstva upravičena, sta očitno neodpravljiv recidiv najbolj stalinistične regije v Evropi. Komunizem je zanikal individualizem v korist širših družbenih interesov. Gospa Fajon & Co v imenu iste ideologije počnejo ravno obratno. Družbo hočejo uničiti na račun tistih, ki ne morejo v fitnes in podobne inštitucije, to pa skrivajo za skrbjo za normalno šolanje otrok. Perverzno do skrajnosti!

Ko bomo v Sloveniji večinsko priznali grozljivost epidemije in človeško življenje postavili nad ideologijo in oblastiželjnost, se bodo razmere začele izboljševati.

Ministrica Kustec spoštuje in ceni življenje otrok in učiteljev

Zaman so napori strokovnjakov, ki predlagajo vladi ukrepe, ki jih je dolžna sprejemati. Zakaj jim jemljete kredibilnost in mednarodno verificirano znanje? Če bi se vam uspelo vrniti na oblast, pod Marjanom Šarcem je dejansko vladala vaša stranka, boste morali zaradi svojih napak in zamud, ki bodo ob tem nastale, sprejemati neprimerno ostrejše ukrepe.

Ministrici za šolstvo moramo izreči v tem pogledu najgloblje spoštovanje in zahvalo. Seveda dela tudi napake, samo omejeni jih ne, ker so pač žrtev svojega stanja. Spoštuje in ceni življenje otrok in učiteljev. Za njo so tudi oni s posebnimi potrebami najprej ljudje, ki imajo, kljub neznosnim stiskam njihovih staršev, enako pravico do življenja kot drugi. Kdo je pripravljen prevzeti odgovornost za njihovo življenje namesto nje? Gibanje Otrok ne damo? Razmere so težje kot v vojnem času. Bi v njih izpostavljali otroke vojnim nevarnostim? Priznajmo že enkrat tragičnost razmer, v katere smo ne po svoji krivdi zašli, rešimo se obroča smrti, potem pa politizirajte do onemoglosti. Samo živeti nam pustite!

Politično zlorabljanje take strašne epidemije je hujši zločin kot vojno dobičkarstvo, ki je doslej veljalo za neprekosljivo. Kakorkoli stvari obračate, je zločin. Žal tiste vrste, ki ni nikoli kaznovan, ker je preveč množičen, predvsem pa izrazito ideološki in v kazenskem zakonu neopredeljen. »Nullum crimen, nulla poena sine lege scripta. (Brez napisanega zakona ni zločina ne kazni.)« Hvala Bogu, imamo moralna načela in zakone. Za lastno vest. Nekateri je pač nimajo, ker je v fitnesih ne morejo najti.

Stiska otrok in staršev obstaja tudi zaradi učiteljev, ki dela ne opravljajo s srcem

Stiska staršev in otrok, ne glede na vse politične, ideološke in celo sindikalne(!) zlorabe, vseeno obstaja. Razkriva mnogo pomanjkljivosti in napačnih rešitev v našem šolstvu. Od prevlade socialnih razlik do prenatrpanosti in nesmislov v šolskih učnih načrtih. Prvo je nerešljivo, šola bi jih morala zmanjšati na minimum. Drugo bi bilo vredno poizkusiti, kljub prevladi vpliva veščinarjev v zbornicah in medijih, ki mislijo, da se svet začne in konča v fitnesih. Učitelji tujih jezikov so dokazali, da je s pametnim in mednarodno preizkušenim pristopom možno veliko doseči. Kolikšna je razlika v znanju med mojo in njihovo generacijo! Zakaj ne bi česa takega poizkusili pri naravoslovnih predmetih, ki so poligon za izživljanje frustriranih znanstvenikov.

Zakaj ne bi patriotičnih predmetov, kot so slovenski jezik, zgodovina in še kateri, postali od najbolj osovraženih in težkih najljubši.

Priznam, da nisem nikoli spremenil mnenja, da bi bila matematika, kjer je treba samo razumeti in misliti, ne pa se guliti, najprijetnejši predmet, če ne bi bilo nesrečnih učiteljev, ki predmeta ne obvladajo, ne ljubijo učencev, predvsem pa čutijo stalno potrebo, da se nad njimi izživljajo in dokazujejo svojo večvrednost.

Tanja Fajon & Co., strahopetci se najraje skrivajo za otroci

Izkoristimo naravno katastrofo za izboljšanje družbenih razmer. Najprej šolstva, ki je najbolj v rokah ideologije in politike, neuspešnih znanstvenikov, nedokazljivih samooklicanih genijev, predvsem pa ljudi, ki premalo cenijo in spoštujejo človeka, ki se začne z otrokom. S koliko talenti se rodijo in kako hitro jim jih v šoli zatrejo. Prav ti večinsko najbolj vpijejo: »Naših otrok ne damo!«, ker bi se radi v imenu družbene odgovornosti rešili starševske, ki je primarna. Rešitev je v boljši in človeka vrednejši prihodnosti, ne pa družbeni razklanosti in ideološki polarizaciji, za kar mnogi zlorabljajo nesrečne šolske razmere. V imenu otrok seveda. Znano je, da se strahopetci najraje skrivajo za njimi.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

10 KOMENTARJI

  1. V vsem dam prav Grandi razen glede solanja otrok. Najbrz vlada ni mislila, ko je solarje poslala oktobra domov ( sama ministrica danes prizna, da prezgodaj!), da jih se januarja ne bo nazaj v sole. Osnovne, srednje, fakultete. Da se situacija kljub strogim omejevalnim ukrepom ne bo skoraj nic popravila. Od novembra do srede januarja.

    Tudi jaz sem povsem preprican, da v tem zosu nismo zaradi vlade. In da je velik del odgovornosti na opoziciji in protivladnih medijih, ki ne eni ne drugi niso voljni delati za skupno dobro. Da premagamo epidemijo.

    Prevec Slovencev ne razume situacije, del pa namerno nagaja. Vplivni ljudje namerno nagajajo, namesto da bi pomagali. Skoda pa se meri v zivljenjih, bolezni, tudi psihosocialni in tezkih milijardah evrov.

    A bojo se naprej nagajali tudi glede cepljenja? Cepivo je treba cimprej v zadostni meri pridobiti in ljudi pripraviti do tega, da se cepijo. Ce se ne bojo cepili, se bo katastrofa nadaljevala in tudi naslednja jesen in zima ne bosta drugacni od letosnje.

    Blaznost, avtodestruktivna zaslepljenost in patoloska brezbriznost je, da se ljudje nocejo cepiti proti covidu19. Menda vecina prebivalcev. Ampak to je treba spremeniti. Vsak dobronameren Slovenec bo prispeval, kar more, da se Slovenija do jeseni precepi in da se prekine ta mora!

    • Berem, da bavarski ministrski predsednik Soeder CSU predlaga obvezno cepljenje za zaposlene, ki delajo z ogrozenimi. Med drugimi za vse zaposlene v domovih starostnikov. Absolutno se strinjam. Sicer bi morali sami zaposleni razumeti, da je to njihova moralna dolznost. Ampak ce ne razumejo…

  2. Drugace sem pa tu jasno napisal ze davno, kar je pred dnevi izjavil vodilni epidemiolog Fafangel: sola mora biti med zadnjimi, ki se zapre in med prvimi, ki se spet odpre!

    Epidemijo zenejo neodgovorna nekontrolirana druzenja, predvsem izven delovnega casa. Pa tudi na delovnem mestu. Sole ne bojo glavni vir prenosa, ce se uposteva vsa navodila z maskami vred. Seveda ne gre povsem brez prenosov. Ampak tako pac je. Ce so v drugih poklicih ljudje izpostavljeni dolocenemu tveganju, bojo pac prenesli to tudi v solstvu. V zdravstvu in DSOjih je tveganje zanesljivo vecje.

    Nasi otroci so v glavnem iz sole ves cas od marca 20 naprej. V glavnem non stop doma za racunalniki. To pac ne more biti dobro za njih, njihovo psiho in osebnostni razvoj.

    Drzave s primerljivo slabo situacijo soloobveznih v glavnem ne drzijo otrok toliko casa doma. Skoraj ze celo leto. Kontinuirano pa 3 mesece. Irska, Spanija, Francija, vse hudo prizadete v epidemiji, recimo tega ne pocnejo.

    Sem za to, da je slovenska vlada bolj pogumna pri vracanju osnovnosolcev in srednjesolcev v sole. To je v njihovo dobrobit. Ce bomo cakali na varne stevilke, bo solsko leto naokoli. Izgubljeno leto, ali celo slabse -zavozeno solsko leto!

    • Vračanje osnovnošolcev ni zgolj stvar poguma! Tako jaz mislim. Lahko si pogumen pri jurišanju – obenem pa zavedajoč se velike verjetnosti, da je ne boš ‘poceni odnesel’, če jo boš sploh odnesel … (Še posebej ‘pogumno’ je, ko v prve vrste jurišnikov pošlješ druge – ne sebe.) Očitno vlada potrebuje zvrhano mero poguma, da med scilo in karibdo brezplačnih nasvetov in zahtev krmari v zavesti, da lahko zelo hitro prestopimo točko, ko bo treba odločati, koga sprejeti na zdravljenje in za komu ga zaradi prostorske in kadrovske stiske odreči.
      Hipotetično: mar se res (znatno) ne poveča možnost okužb, če iz našega družinskega ‘mehurčka’ po sili razmer (ker nekateri izsilijo prezgodnje in ne-varno vračanje otrok v šolo) izpustimo samo štiri (osnovnošolske) otroke? Vsak izmed njih se dnevno srečuje in preživi nekaj ur s cca 18 osebami (otroci in učiteljem), od katerih vsak prihaja iz gospodinjstva s cca 4 osebami. Pa predpostavljajmo, da samo vsaka druga oseba iz teh gospodinjstev odhaja ‘izven domačega mehurčka’ ter se nato vanj vrača po srečevanjih z drugimi osebami … Matematiki bi znali izračunati razliko v številu interakcij in povečanje tveganja v primerjavi s situacijo, ko vsako izmed teh 18 gospodinjstev živi ločeno od drugih, brez medsebojnih srečevanj – jaz se zanašam bolj na ‘občutek’, da smo bolj varni, če je manj ‘mešanja ljudi’.

    • Postavlja pa se mi drugo vprašanje ali kar (zasebna) ugotovitev. Gre res v prvi vrsti za tako gorečo skrb za naše otroke ali se kaže kaj globljega (zavoženega): mar družina ni več sposobna preživeti in vzgajati (svojih) otrok, če odpade ‘državni servis’? Ne znamo več živeti skupaj in nam gredo lastni otroci na živce oz. nam je odveč ukvarjanje z njimi? Čemu zdihujemo in tarnamo, ko imamo (končno!) priložnost, da kot starši opravljamo svojo primarno starševsko dolžnost (ki si jo sicer v veliki meri lasti država oz. smo ji jo prepustili): kot prvi in naravni vzgojitelji skrbeti za celosten otrokov razvoj in ne zgolj v naglici nuditi otrokom prevozne, oskrbovalne in druge (odvečne) storitvene dejavnosti. Stoletja so živeli in preživeli otroci, ki o šoli niti sanjati niso mogli! (Pa ne oporekam napredku na tem področju, samo izpostavljam, da je formalno izobraževanje le del – morda niti ne najpomembnejši – vzgoje za življenje.) Danes pa se nam ‘podre svet’, če ‘moramo’ biti (več) doma in se ukvarjati z (lastnimi!) otroki??

      Potem smo vsaj enkrat na boljšem tisti (tiste!), ki nam je skrb za družino ‘edini poklic’ in so naše družine ‘nadstandardne’ (kar se tiče števila članov): v teh časih ni travme zaradi težav pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja (vedno delam(o) ‘od doma’ :)), plačilo za delo se v primerjavi s ‘predkoronskimi časi’ ni prav nič zmanjšalo (še vedno = 0 = nič 🙂 ), prav takšen je tudi strošek, ki ga ima z nami država (ne obremenjujemo ne sedanjega ne prihodnjih proračunov), otroci pa imajo (za prvo silo) dovolj socialnih stikov in dolgčasa zagotovo ne poznamo. A najpomembnejše: meni je lepo (ja, LEPO), da smo vsi skupaj in celo zelo strpno se že skoraj eno leto prenašamo, čeprav skoraj ‘hodimo drug po drugem’. To seveda ne pomeni, da ni naporno, toda odvisno, kako pogledaš na situacijo: v zadoščenje mi je, ko vidim drobne napredke (npr. osamosvajanje in suvereno ter odgovorno/zavzeto/resno opravljanje šolskih dolžnosti že pri najmlajših). Šolanje se ni zaustavilo: kdor želi napredovati in redno delati, ima vse možnosti za to – prilagodljivost situaciji pa je eno osnovnih gibal razvoja: morda smo se preveč navadili, da nam vse ‘servirajo na pladnju’?

      Morda pa vendarle še kdo (poleg mene) uvidi tudi kakšno pozitivno plat sedanjih omejitev? (Ob vsem zavedanju resnosti situacije.)

      • Podezelje z naravo pred hisnim pragom, vecje stevilo otrok v druzini, ki so si med seboj v vsakrsno podporo in vsaj eden od starsev, po moznosti mama, doma. Ugodni faktorji za soloobveznega otroka v tej covid krizi, gotovo. Ampak mnogi otroci, ce ne vecina, taksnih pogojev, ali celo nobenega od nastetih, nima. Politika in solski sistem mora imeti pred ocmi vse otroke in tiste, ki jim je tezje, toliko bolj.

        • Prav to sem želela nakazati: da smo spremenili, iznakazili ‘naravne življenjske pogoje in okoliščine’. Zakaj večina otrok nima osnovnega, kar je potrebno? Kdo jim tega ‘ne privošči’? (Pa je tako enostavno – samo odločitev za bistveno zahteva. Je pa to dolgoročna ‘naložba’, ki se ‘obrestuje’ in odtehta materialne primanjkljaje – če sploh lahko govorimo o njih.) Mar živimo v suženjstvu, ko starše z verigo vlečejo od doma/otrok? Ne. Starši tak način (služba na prvem mestu!, čeprav govorijo, da je to družina) izberejo prostovoljno (če odmislimo splošno pranje možganov, ki jih peha v take odločitve). Ravnajo se po nekih nenapisanih ‘pravilih’, normativih in standardih ‘sodobnega (samo)uresničevanja’ na vseh področjih – alternativa kot da ne obstaja (žena za štedilnikom? Saj nismo v starem veku!). In ‘ta-kratko’ potegnejo otroci, ki ob živih in ‘uspešnih’ ter aktivnih starših (p)ostajajo sirote. Bolj čustvene kot materialne.
          In kaj ima to (z)veze z epidemijo? Mogoče je samo v delčku nakazala, da se ‘naravni pogoji’ vsaj kdaj (v kritičnih situacijah) še vedno izkažejo za boljše. Ne delam pa si iluzij, da bi to kakorkoli vplivalo na razmišljanje večine in nadaljnje odločitve za ‘vrnitev k družini’. Namesto da bi kdaj stopili korak nazaj in preverili pot, rinemo v isti smeri naprej in nadgrajujemo zablode. In tako je zdaj en velik problem, da starši, razpeti med službo in družino (zaradi ‘prisilnega varovanja svojih otrok’), ….. so večinsko prepričani, da se jim godi krivica, ko njihovih otrok ne pustijo v gojišča/tržnice virusov, kar predstavlja ‘mešanje’ otrok v šolah. Bolezen pride, tudi če je ne izrecno ‘iščeš’, zakaj bi še dodatno izzivali? Že večkrat se je izkazalo, da se pogled na ‘koronco’ drastično spremeni, ko se ti ali kdo od tvojih bližnjih ‘na štiri oči’ sooči z njo.
          Za svoje otroke si želim, da bi imela možnost izbire: če bo izsiljena prezgodnja (ne-varna) vrnitev v šole), bi želela nadaljevati šolanje od doma, dokler se situacija ne bi stabilizirala. Samo to. Naj v času množičnih okužb starši podajo (ne)soglasje (in prevzamejo odgovornost), da se njihov otrok vrne v šolo. Ne pa, da (glasnejša) skupina prisili vse, tudi nas, skeptike, k ‘obveznemu’ vračanju v šole. Nenazadnje bi po priporočilih NIJZ morali preoblikovati (zmanjšati) oddelke in skupine otrok, tako da ne bi bilo nič narobe, če bi v šolo hodili le tisti, katerih starši se tako odločijo, ostali pa se učili na daljavo. (In, ne, nimamo narave pred pragom. Imamo pa avto in se zapeljemo do izhodišča za potepe v naravi – podobno kot (domnevam) lahko storijo prebivalci slovenskih velemest 🙂 .)

          • “tako da ne bi bilo nič narobe, če bi v šolo hodili le tisti, katerih starši se tako odločijo, ostali pa se učili na daljavo.”

            👏

            Sicer to pomeni prepolovljene oddelke oziroma večje stroške oziroma manj denarja za lopove davkoplačevalskega denarja. Tako da ta možnost verjetno ne dalje od ideje.

  3. Spoštovani gospod profesor, dovolite mi pripombo. V prispevku ste nekajkrat uporabili besedo zloraba. Znano je, da se levičarji zelo pogosto poslužujejo te besede. Praktično vsaka poteza, ki jo naredi Janša, njegova stranka ali vlada, naleti na takšno diskvalifikacijo s strani levičarjev, zato me izredno moti, če jo nekritično uporabi kdo iz demokratičnega političnega kroga. Zlasti pa je neumestno to besedo navajati v zvezi z negativnimi pojavi, kot je epidemija kovida-19. Kako je mogoče zlorabiti nekaj, kar je zlo samo po sebi?

    Pa še tole: pravilno se reče “za otroki”.

  4. “take strašne epidemije”

    Strašne??? No v redu, gospod Granda! Ste se prestrašili, ker ste v skupini ljudi, za katere je korona virus resnično strašna bolezen. Nič zanikati, stara sablja Granda, spremljam vas že od takrat, ko ste majhen nožek bili!

    Za otroke ta bolezen ni nič strašna. S primernimi ukrepi in žrtvovanjem učiteljev, nekateri so resnični psihopati, bi lahko šla šola dalje. Torej! Šola dalje, učitelje … tudi tiste s psihopatskim profilom … pa ščititi z D vitaminom, C vitaminom, cinkom, sprehodi po smrekovem gozdu BREZ MASK, REDUKCIJO TELESNE TEŽE in še kaj bi se našlo. Recimo kratkotrajno lakoto po Aljoši Rojacu.

    Ampak JJ tega noče. Hoče poškodovane ljudi, po psihi. Hoče vzgojitelje otrok, ki jim manjka učenje komunikacije, obraznega stika in podobno. Zato pravi šoli: “NEEEEEEE! Naj živijo zombiji, ki me častijo in volijo!”

Comments are closed.