Tamara Griesser-Pečar: Totalitarni režimi

20
1361

Današnja Slovenija kljub ustreznim zakonom še ni pravna država, ker zakoni ne veljajo za vse povsem enako in ker je država še pod močnim vplivom ljudi prejšnjega sistema in mišljenja, ki delujejo iz ozadja. Vrstili so se procesi, ki bi jim lahko dali pridevek »montirani«, preganja pa se tudi novinarje, kar je eklatantna kršitev svobode govora ter ter medijske svobode. Izredno zaskrbljeni moramo biti, če spremljajo to, kar se dogaja v zadnjih dneh okoli intervjuja dr. Jožeta Možino z dr. Jožetom Dežmanom. Vodstvo RTV ni ustrezno zaščitilo svojega novinarja, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV pa očitno uporablja dvojna merila.  Pravkar je tudi prisegla nova vlada, ki je sklenila sporazum s skrajno Levico in vse kaže na to, da bo Levica dobila možnost, da izsiljuje ukrepe in zakone, ki bodo ne samo gospodarsko opustošili Slovenijo, temveč tudi omejevali svobodo ljudi. Levica namreč simpatizira s sistemom v Venezueli, ki povzroča vedno večjo bedo v državi in jo zato njeni državljani, če le morejo, zapuščajo, goji pa tudi nostalgijo do prejšnje, totalitarne države. Prav zato je ustrezno, da se ponovno vprašamo, kaj je bistvo demokracije in kako se ta razlikuje od totalitarnih režimov, ki so bili na oblasti v Jugoslaviji, v Sovjetski zvezi in v vzhodni Evropi in še danes obvladujejo Kitajsko, Severno Korejo…

Kaj pomeni pojem »totalitarizem«?

Totalitarna oblast pričakuje nenehno mobilizacijo v masovnih organizacijah, posameznik ne pomeni nič, skupnost vse. Bistveni element tega, kar v zgodovinski znanosti, pa tudi v resni politiki ustaljenih demokracij, označujemo kot „totalitarizem” – in brez tega o „totalitarizmu” sploh ne moremo govoriti –, je ustrahovanje in uveljavitev fizičnega nasilja. Totalitarna oblast izključuje vse, kar se njenim oblastnim aspiracijam zoperstavi – in sicer z vsemi sredstvi, ki so na razpolago, vse do psihične in fizične likvidacije, prosto po motu, da cilj posvečuje sredstva. Totalitarizem diametralno nasprotuje demokraciji, ki svojo oblast gradi na pravu in v ustavi napisanih človekovih pravicah, in, to je bistveno, ki kršitve tudi kaznuje.

Tukaj je potrebno poudariti, da so Evropo v dvajsetem stoletju ogrožali kar trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem – in vsi trije imajo svoje korenine v socializmu. Pojem »totalitarizem« je prvi uporabil 12. maja 1923 italijanski liberalni poslanec in časnikar Giovanni Amendola, ki je v članku z naslovom »Maggioranza e minoranza« [Večina in manjšina] v časopisu Il Mondo označil Mussolinijev sistem v Italiji kot »sistema totalitario« [totalitarni sistem], ki stremi po absolutni in nekontrolirani oblasti. Kljub temu, da je bil Amedola njegov oster nasprotnik, umrl je v izgnanstvu v Cannesu leta 1924, potem ko so ga fašisti pretepli, je Mussolini povzel njegov izraz. Od začetka tridesetih let prejšnjega stoletja se pojem »totalitarizem« uporablja tudi za sovjetski režim in od srede tridesetih let za nacionalsocialistični režim.

Vsak totalitarizem je diktatura, ni pa vsaka diktatura totalitarna. V nasprotju z avtoritarno diktaturo, ki se zadovoljuje s statusom quo in dopušča, da ljudje živijo zasebno življenje, če se ne vmešavajo v politiko, totalitarna država tega ne dopušča. Totalitarna oblast posega namreč v vse pore družbenega in človeškega življenja in zahteva aktivno udejstvovanje po diktatu določene ideologije.

»Končni cilj totalitarne ideologije«, tako Hannah Arendt, »ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu. /…/ Totalitarna oblast odreka ljudem, ne samo njihovo sposobnost, da delujejo, temveč prav nasprotno, jih z neizpogibno posledico, kot da bi bili vsi en sam individuum (človek), naredi za sokrivce vseh ukrepov in storjenih zločinov, ki jih totalitarni režim povzroči.« ( Hanna Arendt, The Origins of Totalitarianism )

Nacistični režim zamenja komunistični

Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 prave svobode na slovenskem prostoru ni bilo, ker je nacistični režim zamenjal komunistični, ki je gradil svojo oblast že med vojno. Prava svoboda namreč predpostavlja določene pogoje: večstrankarski sistem, svobodne in tajne volitve, dosledno ločitev oblasti, svobodo mišljenja oz. govora itd. Odrešitev od strašnih režimov okupatorjev bi samo takrat vodila do resnične osvoboditve, če bi nova oblast temeljila na demokratičnih vrednotah, kar pomeni, da bi bila v duhu kodeksa človekovih pravic. Za takšno opredelitev ni odločilno niti število žrtev niti način zločina, pač pa načelna pripravljenost vladajočih uveljaviti svojo oblast tudi z nasiljem.

Seveda ne zadostuje, da so človekove pravice – enakost državljanov ne glede na spol, narodnost, raso in religijo, svobodo vesti, izvrševanja veroizpovedi,  mišljenja, tiska, zbiranja in demonstriranja ter nedotakljivost osebe in stanovanja –, napisane v ustavi, če se v praksi ne upoštevajo, kot je to bilo v komunističnih državah, tudi v Jugoslaviji. Že leta 1946 je jugoslovanska ustava vsebovala odločbo, da so se človekove pravice lahko odvzele kadar so se „zlorabile” za spodkopavanje ustavnega reda in v antidemokratične namene. S to določbo so se v skladu s potrebami Komunistične partije kršile temeljne človekove pravice.

Bilanca totalitarnega nasilja v Sloveniji

Prav je tudi, da si pogledamo bilanco nasilja, ki so ga povzročili vsi trije totalitarni režimi na slovenskih tleh. To še toliko bolj, ker predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tit Turnšek ne zahteva samo cenzure na javni televiziji, temveč celo odstranitev novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možino, ker je v njegovi oddaji intervjuvanec, zgodovinar dr. Jože Dežman, nanizal nekaj že zdavnaj znanih zgodovinskih dejstev. Žal Turnška RTV ni zavrnila in se postavila jasno na stran svojega sodelavca.

Kot je razložila Vida Deželak-Barič na simpoziju novembra 2012 na podlagi projekta »Smrtne žrtve na vojne in revolucije«, ki ga je izvajal Inštitut za novejšo zgodovino, je bilo od leta 1941 pa do konec januarja 1946 skupaj 97.744 (medtem se je število ugotovljenih žrtev povečalo na 99.865 (sistory.si)) smrtnih žrtev med Slovenci. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, namreč najmanj 31.054, sledi revolucionarni tabor s 24.135 in potem italijanski okupator s 6.073. Protirevolucionarni tabor je odgovoren za 4.128 žrtev. Sledijo potem še drugi povzročitelji, za več kot 20.000 pa je povzročitelj neugotovljen. Žrtev državljanske vojne, ki so jo povzročili komunisti, ker so hoteli prevzeti oblast, je bilo med vojno skupaj 13.200, od teh 4.752 civilnih žrtev. Daleč največji civilnih žrtev je povzročila revolucionarna stran, namreč 4.149. Po vojni je tim. »ljudska oblast« umorila še najmanj 14.700 civilnih oseb in vojnih ujetnikov ter okoli 100.000 pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Če primerjamo slovenske žrtve taborišč, ugotovimo, da je bilo v nemških taboriščih Ausschwitz, Dachau, Mauthausen, Ravensbruck skupaj 4511 slovenskih žrtev, v italijanskih taboriščih Rab, Gonars, Treviso-Monigo 1359, na Madžarskem (Sàrvàr) 52 in v Jasenovacu 198.

To pa še zdaleč ni celotna bilanca. Upoštevati moramo še politične zapornike in obsojence, izgone prebivalstva, begunce, razlastitve itd. Milko Mikola v svoji knjigi Rdeče nasilje navaja, da je bilo vseh žrtev revolucionarnega nasilja prebivalcev Slovenije nekaj več kot 100.000, k temu pa moramo prišteti še enkrat toliko pobitih prebivalcev iz drugih republik. K tem številkam moramo dodati še družinske člane in sorodnike žrtev, pa še vse tiste, ki se niso mogli šolati, kariere so bile omejene in, ki se niso mogli razvijati, kot so si želeli. Pravzaprav pa so žrtve vsi, ki so podlegli indoktrinaciji in propagandi. Prav tako so žrtve fašističnega in nacionalsocialističnega režima tudi vsi, ki so preživeli taborišča, zapore, prisilno mobilizacijo ter njihovi bližnji, pravzaprav pa celotno prebivalstvo okupiranega slovenskega ozemlja.

Značilnosti totalitarnih sistemov

Totalitarne sisteme in pojave moramo ocenjevato po enakih kriterijih. Značilnosti totalitarnih sistemov so: prevladujoča ideologija, osebni kult diktatorja, odreditev posameznika skupnosti, polastitev celotnega prebivalstva, enotnost vej oblasti, enostrankarski sistem, nesvobodne volitve, permanentne kršitve temeljnih državljanskih in človekovih pravic, popolno obvladovanje medijev, umetnosti in znanosti, indoktrinacija od zibelke do krste, politična policija, tajni zapori in tajni uradni listi, koncentracijska in delovna taborišča, militarizacija družbe in privlegiji določene skupine oz. stranke, ki jo je za komunistični jugoslovanski režim, Milovan Đilas imenoval »novi razred«.

Hočemo, da se vse to ponovi? Hočemo živeti v državi, v kateri se neprestano kršijo človekove pravice?

20 KOMENTARJI

  1. To je to ! To je značilnost in resnica jugoslovanskega komunističnega totalitarizma.

    Človek se sprašuje: Kako je mogoče, da slovenski državljani tako slabo poznajo in slabo razumejo bistvo in nečlovekoljubnost jugoslovanskega totalitarizma.
    Kako je mogoče, da sedanja slovenska levica lahko poveličuje totalitarne simbole, totalitarne kršitve človekovih pravic in nespoštovanje človekovega dostojanstva?!!!

    Kako je mogoče, da slovenska levica in slovenske nevladne organizacije vse to spregledajo, so pa tankočutne do ilegalnih, to je nezakonitih migrantov?!!!

  2. Kako je mogoče, da ima levica in nevladne organizacije dvojna merila:
    – za slovenske državljane in slovensko skupnost se ne zavzamejo, ko gre za kršitev človekovih pravic in osebnega dostojanstva
    – za ilegalne, to je nezakonite migrante pa se zavzamejo.

    Zakaj jim bližnji človek pomeni manj kot tujec?!
    Zakaj pozabljajo na civilizacijsko normo: Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe!?

  3. Razklanosti slovenske skupnosti ne bi bilo, če bi se vsi zavzeli za spoštovanje slovenske ustavne kulture, ki jo omogoča slovenska ustava!

    Slovenska ustava, ki je tankočutna za človeka in slovensko skupnost – tudi za slovensko kulturno dediščino!

  4. Pri tem uveljavljanju pa vidim problem.

    Desnica je premalo vešča, da bi znala na argumentiran in prepričevalen način, ki se bo dotaknil duše slovenskega volivca, pojasniti pomen slovenske ustavne kulture in posledice njenih krđitev.za razvoj slovenske skupnosti in posameznika v njej.

    Levica jo s svojo spretnostjo prekaša, zato ji velik del javnosti oprosti njene kršitve in mimohode.

  5. In končno vprašanje in samoizpraševanje:

    Zakaj je tako težko uveljaviti temeljno držo- to je ustavno držo?!

    Zakaj je tako težko uveljaviti vrednotne cilje in najtehtnejše argumente, ki izhajajo iz slovenske ustavne kulture?!

    Zakaj smo tako brezciljni, nevrednotni, plehki, skorumpirani?!!!

    Ne čakajmo na druge, da se prebudijo! Pokažimo vsem našo prebujenost!!!

  6. Zakaj politika temelji le na:

    – za in protimigranststvu , za varnost in proti njej
    – za družino in proti njej
    – za človekove pravice in proti njim
    – za dobro gospodarjenje in proti njemu?!

    Zakaj puščamo pri tem vnemar slovenske ustavne temelje, ki so konkretni in zahtevajo od nas vnaprej znano držo in ravnanje!?!

  7. Manj se ukvarjamo z drugimi in mnogo več z uveljavitvijo vrednotne slovenske ustavne kulture.

    Potem ne bo odločilno, kdo je za Janšo in kdo za Kučana, ampak kdo je za slovensko ustavno kulturo in kdo ne!

    Prednost takšne usmeritve je, da ozavešča in daje v ospredje ustavne vrednote, ki jih ni mogoče izničevati z negativnim odnosom do določenega politika.

  8. Letos avgusta sem šel na Camino in doživel nekaj kar moram deliti z vami.
    Ko sem prišel na Alto de perdon-prelaz cca 3 ure hoda iz Pamplone sem prosil mlajšega (cca 30 let) moškega, ki je bil ravno tam, če me slika ob kipih, to je z veseljem naredil in me povprašal iz kje sem. S ponosom sem povedal, da sem iz “Eslovenije” on pa je stopil korak nazaj in rekel: moj ded mi je rekel, da se ni nikoli bal nobenega človeka tako kot “butcherja” iz Slo. Ker sem ga malo čudno gledal kje je našel “butcherja” sem ga prosil če mi malo pojasni in mi je povedal, da je bil njegov dedek v začetku nevtralen v državljanski vojni v Španiji, ko pa je na teritorij njegove družine prišel “butcher-mesar” iz Slo in je poklal nekaj, ne vojakov, ampak simpatizerjev nacionalistov, je on zaradi strahu odšel v vojsko tudi on. Ko sem ga vprašal, če ve kako je bilo ime temu mesarju se ni spomnil imena vedel, pa je da je bil predsednik-na moje vprašanje ali je bil to tito je rekel YES YES – razložil sem mu, da je mesar imel imel samo mamo Slovenko, ampak on je vztrajal, da mu je ded rekel da je bil eslovenec-in da ded ni mogel še leta po vojni normalno spati zaradi strahu pred mesarjem-eslovencem.
    Potem mi je razkazal še spomenik postavljen žrtvam nacionalistov in se poslovil z besedami, da je srečen, da je srečal Slovenca, ki je videti normalen in ne psihopat in da od sedaj naprej ne bo Eslovence imel za barbarian nation(barbarsko narod).
    Ker sem izpoved mladega Španca “predelal” šele v nadaljnji uri-dveh hoje ga nisem povprašal niti po imenu, naslovu, niti nisem naredil slike mi je nad vso lepoto Camina ostala črna packa, da nisem dokumentiral povedanega in bi tako imeli še en dokument o krvoločnosti “častitljivega španskega borca”.

  9. Zakaj Levica in njene lovke podpirajo tujce in anarhizem, zakaj se pa borijo proti Slovencem? Ker so del zarote proti Evropi in njenim vrednotam. Vsaka evropska država ima zametek tega raka, ki razžira njeno in skupno tkivo. Cilj Zla je razpad, omogoča ga pa klavrna nesamozavest in neznanje. Nikjer se tako dobro ne živi kot v Evropi in Zlo tega na prenese.

    • Le malo ljudi vidi, da Zlo na veliko lomasti po Evropi. Saj še za papeža nismo prepričani, slovenski škofje so trgovali s pornografijo, utišali so besede svojega kolega o ilegalnih ekonomskih prebežnikih … Pa bi zamerili levici, da razžira Slovenijo?

  10. “Kako je mogoče, da slovenski državljani tako slabo poznajo in slabo razumejo bistvo in nečlovekoljubnost jugoslovanskega totalitarizma?” No ja, namesto nečlovekoljubnost recimo raje zločinskost. To pa res ni nič kompliciranega. Slovenci pojma nimajo o ničemer, ker imajo šolstvo v rokah komunisti že od leta 1945. Odrasle pa s svojim hujskaštvom vzgaja Zveza združenj norcev, samo pomislite na vsakoletne Lažgoše.

  11. Jaz bi z veseljem zamenjal temo “totalitarizem” s temo “tiranija”. Kot je ugotovila že avtorica sama, niso vse tiranije totalitarne. Takšno subtilno preusmerjanje pripadnosti bralcev k tiraniji mi ni všeč. Navsezadnje naj bo demokracija še tako šibka je ne gre menjat s tiranijo.

  12. Pa zanima me tudi natančneje katere enote se naj bi štele v protirevolucionarni tabor in katere v nemški. Če bi se namreč tudi Domobranci šteli k protirevolucionarnem taboru, potem se mi zdi namreč številka 4.128 žrtev protirevolucionarnega tabora precej nizka.. Se ne sklada z vtisom, kot se razlaga v člankih raznih piscev za častnik.si, ki sem ga do sedaj dobil o poteku druge svetovne vojne na naših tleh.

Prijava

Za komentiranje se prijavite