Osemdeset let po začetku druge svetovne vojne je 19. septembra evropski parlament sprejel »Resolucijo o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope«, ki so jo na iniciativo baltskih držav in Poljakov predlagali poslanci Evropske ljudske stranke, socialdemokrati, liberalci, evropski konservativci, »ker sta spomin na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ter priznavanje in zavest o skupni evropski dediščini komunističnih, nacističnih in drugih diktatorskih zločinov osrednjega pomena za enotnost Evrope in njenih ljudi ter za krepitev odpornosti Evrope na sodobne zunanje grožnje«. Ta resolucija še nadgrajuje »Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu« z dne 2. aprila 2009, ki obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi. Žal Slovenija na državni ravni še ni premogla toliko moralne moči, da bi obsodila komunizem – sklep vlade Janeza Janše pa ni zavezujoča –, čeprav je ta povzročil več kot 100 miljonov smrtnih žrtev. K temu moramo prišteti še množične kršitve vseh drugih človekovih pravic (med drugim: svoboda govora in veroizpovedi, svoboda medijev, znanosti in umetnosti, enakost pred zakonom, prepoved mučenja, pravno varstvo, svoboda gibanja, nedotakljivost stanovanja, svoboda združevanja in demonstriranja). Državni zbor je resolucijo iz leta 2009 vzel zgolj na znanje, sprejem resolucije pa je že štirikrat zavrnil, kljub temu da so za njo v Evropskem parlamentu glasovali vsi slovenski poslanci.
Za letošnjo septembrsko resolucijo je glasovalo 535 vseh evropskih poslancev, 66 jih je bilo proti, 52 se jih je vzdržalo. Vsi slovenski poslanci so glasovali za, razen novinca v evropskem parlamentu, predstavnika SD Milana Brgleza, ki je svojo zadržanost opravičil s tem, da resolucija ni obsodila fašizma, predvsem pa ga je zmotilo enačenje komunizma in nacizma – in da je v njej poudarjeno nekaj, kar se ne samo v Sloveniji rado zamolči, namreč soodgovornost Sovjetske zveze za drugo svetovno vojno. Spomnimo se, da sta Nemčija in Sovjetska zveza podpisali Hitler-Stalin pakt (oz. pakt Ribbentrop-Molotov) o nenapadanju (23.8.1939), ter Mejni in prijateljski sporazum (28.9.1939). Oba sporazuma pa sta vsebovala še tajna protokola, v katerih sta si državi podpisnici razdelili del Evrope.
Tudi ne drži, da resolucija ne obsoja fašizma. V 10. točki »poziva k skupni kulturi spomina, ki bo zavračala zločine fašističnih, stalinističnih in drugih preteklih totalitarnih in avtoritarnih režimov ter tako spodbujala odpornost zoper sodobne grožnje demokraciji, predvsem med mlajšo generacijo; spodbuja države članice, naj prek večinske kulture podpirajo izobraževanje o raznovrstnosti naše družbe, naši skupni zgodovini, vključno z izobraževanjem o grozotah druge svetovne vojne, kot je holokavst, in o dolgoletnem sistematičnem razčlovečenju njegovih žrtev«. V 20. točki pa »poziva države članice, naj poskrbijo za spoštovanje določb okvirnega sklepa Sveta, tako da ukrepajo zoper organizacije, ki v javnem prostoru in na spletu širijo sovražni govor in nasilje, ter dejansko prepovejo neofašistične in neonacistične skupine ter vse druge ustanove ali združenja, ki slavijo in poveličujejo nacizem in fašizem ali katerekoli drugo obliko totalitarizma, pri čemer je treba spoštovati nacionalni pravni red in sodno oblast.« Resolucija poziva med drugim tudi, da se naj 25. maj razglasi za »mednarodni dan v počastitev junakov boja proti totalitarizmu«. To je obletnica usmrtitve konjeniškega stotnika Witodla Pileckega v Auschwitzu. Ironija je, da je komunistična Jugoslavija na ta dan praznovala Titov rojstni dan.
Spomnimo se na Brglezovo izjavo marca letos, ko je bila »Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu« že četrtič v Državnem zboru z večino zavrnjena: »Zagotavljamo, da se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena narodnoosvobodilnega boja ter na drugi strani poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov. Na tej točki noben kompromis, iz kakršnega se je rodila tudi sama resolucija Evropske parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, za nas ni možen.« Ne samo, da s tem sugerira, da je evropska resolucija sprejeta leta 2009 nek slab kompromis, s to izjavo relativizira zločine, ki so se zgodili med revolucijo v Sloveniji, za katere je odgovorna stran NOB oz. komunisti. Čas bi končno bil, da se vse zločine, ki so se zgodili na slovenskih tleh, obravnava po enakih merilih ne glede na to kateri od treh totalitarnih režimov – fašizem, nacionalsocializem in komunizem –, ki so obvladovali slovenski prostor v dvajsetem stoletju, jih je povzročil.
Evropske mreže uradnih institucij, ki skrbijo ta varovanje in raziskovanje arhivskih zapisov nekdanjih političnih policij
Nekaj dni po sprejetju »Resolucije o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope« je potekalo v Bratislavi vsakoletno srečanje predstavnikov »Evropske mreže uradnih institucij, ki skrbijo za varovanje in raziskovanje arhivskih zapisov nekdanjih političnih policij«. Mreža je bila ustanovljena leta 2008. Stalne članice so Bulgarija, Češka, Nemčija, Madžarska, Poljska in Slovaška. Slovenija je s Študijskim centrom za narodno spravo in Arhivom Republike Slovenije zgolj opazovalec, podobno kot baltske države in letos tudi Albanija. Najboljše možnosti za raziskovalno delo in s tem tudi za obveščanje javnosti o delovanju tajnih služb in o kršitvah človekovih pravic, ki so jih te povzročile, imata brez dvoma Nemčija in Poljska, vendar so v večini prejšnjih komunističnih držav pogoji za raziskave veliko boljše kot v Sloveniji, ker njihova zakonodaja ne ščiti storilcev zločinov in nosilcev javnih služb. V nekaterih državah uživajo članice mreže močno podporo države, v drugih pa, kot recimo na Slovaškem, institucije lahko vsaj nemoteno delujejo in raziskujejo prav v smislu ravnokar sprejete resolucije, ki poudarja zakaj je to pomembno, namreč »ker je treba ohraniti spomin na tragično preteklost Evrope, da se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu«.
Slovenski primer
Slovenija je imela kar dober arhivski zakon, ki je bil sprejet 2006, čeprav je potreboval določene spremembe in dopolnitve, npr. take, ki se nanašajo na elektronsko shrambo gradiva. Ni pa potreboval sprememb, ki bi omejevale dostop do arhivskega gradiva in ki bi relativirale storjene zločine. Prav to pa se je zgodilo z novelo arhivskega zakona leta 2014, ki zakonsko predpisuje anonimizacijo občutljivih podatkov, izvzeta je samo politična opredelitev, in ne razlikuje več med žrtvami in storilci, ker uvaja tudi nedostopnost občutljivih podatkov nosilcev javnih funkcij. Občutljivi osebni podatki tistih, ki še živijo, pa tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, oz. katerih podatki o smrti niso znani, novela za javnost zapira za 75 let. S to omejitvijo pa Slovenija dosledno in nenehno onemogoča oz. zavlačuje raziskave kršitev človekovih pravic – in s tem tudi neposredno uveljavljanje demokratičnih pravnih norm. Ironija je, da je Slovenija s tem takrat tudi zaščitila fašistične in nacistične okupatorje, ker še ni potekel rok. Čeprav raziskovalci »lahko« pridobijo dovoljenje arhivske komisije za vpogled v arhivsko gradivo, se tudi v tem primeru njihovo delo s tem zavlačuje.
V primerjavi s Slovenijo je v Nemčiji gradivo tajne policije Stasi odprto za raziskave in storilcev zakon ni nikoli ščitil. Gradivo je shranjeno v posebnem arhivu, na čelu katerega je pooblaščenec za Stasi-dokumentacijo, ki ga imenuje nemški parlament. Trenutno je to Roland Jahn. V ospredju delovanja arhiva je razkrivanje delovanja politične tajne policije Stasi, predvsem kako se je ta vmešavala v življenje ljudi in kako je njihovo življenje uničevala. Po poteku tridesetih let bo arhiv kot posebna enota priključen državnemu arhivu. Če bi se to zgodilo prej, bi bil dostop mogoč šele po tridesetih letih, prav to pa je zakonodajalec od vsega začetka želel preprečiti, ker so prebivalci vzhodne Nemčije ob prevratu preprečili uničevanje gradiva tajne policije.
Seveda pa novela arhivskega zakona ni bila edina omejitev raziskovanja preteklosti v Sloveniji. 15. decembra 2016, malo pred božičem, je bil sprejet še »Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta«. Javnost tega ni registrirala, veljati pa je začel takoj januarja 2017. Zakon zapira zdravstvene podatke kar za 150 let po nastanku, tudi za raziskovalce. Sicer lahko posameznik oz. njegov dedič da soglasje za uporabo lastnih podatkov, resna raziskava na podlagi posamičnih primerov ni mogoča. Nesporno je pri tem, da mora biti zdravstvena dokumentacijo pred javnostjo strogo zaščitena. Arhivska komisija pa za izdajo dovoljenj za uporabo zdravstvene dokumentacije ni pristojna več, kot je bil pred tem zakonom, ko je izdajala dovoljenja za raziskavo zdravstvene dokumentacije predane arhivom v času do 17.maja 1990. Dovoljenje za dokumentacijo pacientov sedaj lahko izda samo komisija za medicinsko-etična vprašanja, če je dostop »utemljen z vidika javnega interesa na področju napredka znanosti, ki prevladuje nad interesom za nedostopnost in če bi se lahko z dostopom dosegel predviden znanstveni cilj, ki ga ni mogoče doseči na drug način.« (Uradni list, št. 85/2016, 28.12.2016)
Ta zakon onemogoča tudi raziskave zlorab medicine s strani okupatorjev. Tako bi bile raziskave žrtve evtanazije v Sloveniji danes nemogoče, če že ne bi bile raziskane. Zdravstvene pole psihiatrične klinike Novo Celje in domov za onemogle bi bile danes nedostopne. Od tam so namreč nacisti med okupacijo odpeljali umsko bolne in onemogle v grad Hartheim (Zgornja Avstrija), kjer so jih usmrtili, delno pa so jih odpeljali v Feldhof na avstrijskem Štajerskem.
Namen zakona je bila seveda preprečevanje raziskav o zlorabah medicine v času komunistične oblasti (1945-1990), predvsem na področju psihiatrije.
