Tako ne gre naprej!

Avtor: Ivan Štuhec. Vir: Družina. Zadnji dogodki v Sloveniji kričijo k skrajni budnosti in dejanjem.

Desetletja dolgo tolerirana nerazčiščena kolektivna podzavest buta na površje z vso silo. Samo vprašanje časa je, kje in kdaj bo padla prva človeška žrtev. Norost, gnev, jeza, hudobija, sovraštvo, ki bruhajo iz anonimnih in tudi podpisanih komentarjev na spletnih in drugih straneh vseh medijskih hiš, je grozljiva. Zadnja reakcija protestnega odbora t. i. »vseslovenske ljudske vstaje«, češ da je organiziranje shoda na Kongresnem trgu v Ljubljani s strani Zbora za republiko, 8. februarja ob 11. uri, »napoved državljanske vojne«, in temu sledeč napis neznancev na Zaloški cesti: »Kristjani: klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013«, bijejo plat zvona. Če se ob vsem tem ne mislimo resno zdrzniti in ukrepati, bo Slovenija Še naprej drsela v brezno samopogube.

Kaj lahko storimo? Odgovor je en sam. Nujno je treba sprožiti procese in postopke sprave na vseh ravneh družbenega življenja in se z nacionalno resolucijo o sožitju v skupni državi zavezati, da se vsi odrekamo verbalnemu, pisnemu in seveda fizičnemu nasilju. Sodobna Evropa, od druge svetovne vojne naprej, živi v miru, blagostanju in prizadevanju za pravičnost, na podlagi sprave med Nemci in Francozi ter Nemci in Poljaki. Spravna dejanja med temi narodi so bila pogoj za graditev skupne evropske politike. V Sloveniji smo se sprave lotili na napačen in nekorekten način. Rokovanje med nekdanjim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom in nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem v Rogu je bila gesta brez posledic. Kdo in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se spravni proces v resnici lahko pričel dogajati?

Slovenski parlament bi moral nemudoma sprejeti evropsko resolucijo o obsodbi vseh totalitarnih sistemov. Na podlagi te resolucije bi morala v državi zavladati ničelna toleranca do simbolov, osebnosti in idej, ki bi na kakršenkoli način propagirale ali oživljale katerega koli od totalitarnih sistemov, katerega žrtev smo bili Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej.

Preživeli protagonisti obrambe pred okupatorjem, revolucije in bratomorne vojne bi se morali srečati na simbolnem kraju zločinov, ki so se dejansko zgodili. Predstavnik Zveze borcev in Nove slovenske zaveze bi morala skupaj položiti venec na kraju, kjer so v bitki padli domobranci in partizani, ter na kraju, kjer so med vojno eni ali drugi zunajsodno koga ubili ali na koncu vojne oziroma po njej bili zunajsodno pobiti.

Obe organizaciji bi se morali zavezati, da bosta pomagali mlajši skupini zgodovinarjev z vsemi razpoložljivimi viri pri pošteni rekonstrukciji vseh ključnih dogodkov. Za pet let bi morali obe organizaciji skleniti moratorij nad proslavami, ki kakorkoli oživljajo polarizacijo, revolucijo in obsojanje enega ali drugega. V tem času pa določiti tiste kraje spomina, ki lahko vse nadaljnje rodove spominjajo na dogodke, katerih žrtev je bil človek kot človek. Končno bi morali priti do spomenika, ki bi združeval vse vidike, ki jih je potrebno upoštevati za celovito razumevanje narodne sprave.

V šolskem sistemu bi bilo potrebno po celotni vertikali slediti zgodovinskim dejstvom in interpretacijam, ki bi izhajale iz stisk slehernega človeka, ki se je znašel v navz­križju totalitarnih idej in njihovih protagonistov. Človeške usode bi morale postati merilo zgodovinskih presoj in ne vprašanje, kdo je zmagal in kdo je izgubil. Izgubili smo in še vedno izgubljamo vsi!

V slovenski politiki, ki je glede na preteklost usodno razklana, je potrebno končati afere in osebne diskreditacije. Država je v resnem in težkem položaju. Politična nestabilnost in pozivanje k odstopom z ulice ne vodijo nikamor. Imamo dve politični eliti. Ena je leva in levosredinska, ta korenini v komunistični preteklosti, ker se po vzoru levosredinskih strank v Evropi ni jasno in glasno distancirala od svoje totalitarne dediščine. Druga izvira iz časa slovenske osamosvojitve, ko se je prvič po drugi svetovni vojni vzpostavil večstrankarski demokratični družbeni red. Prva mora reči odločen »ne« preteklosti, druga odločen »da« političnemu partnerstvu v prihodnosti. Slovenski politični prostor morata obe smeri spremeniti v politično tekmo in ne v permanentno vojno afer in medsebojnih podtikanj ali še slabše: v nadaljevanje državljanske vojne. V sedanji politični situaciji bi morale vse resne stranke oblikovati zgodovinsko levo–desno koalicijo, ki bi skupaj izpeljala nujne reforme, da državo obdržimo v lastnih rokah (brez evropske trojke) in da dokažemo, da smo jo sposobni sami upravljati.

Predsednik države bi moral sklicati slovenski vrh nacionalne varnosti, miru in sprave, ki bi s stalno skupno refleksijo družbene situacije sproti opozarjal na probleme in nevarnosti, ki se jim je potrebno izogniti, če želimo doseči v državi red, mir, večjo pravičnost in spoštovanje ter strpnost v različnosti.

Predstavniki vseh cerkva in verskih skupnosti bi morali skupaj povabiti k spravnemu bogoslužju, ki bi bilo v naslednjih mesecih ali letih vsak mesec na drugem kraju, končno pa vsako leto pred spomenikom narodne sprave.

Vir: Družina