Kaj reči po vsem tem, kar se je zgodilo v Bruslju? No, spraviti se (ponovno) na Alenko Bratušek bi bilo nesmiselno. Prelahko. Celotno dogajanje na relaciji Bruselj – Ljubljana pa si zasluži poglobljen razmislek. Tokrat Slovenija ni dobila samo prijaznega opozorila. Tokrat je šlo za krepko zaušnico. Tisto, katere odmev se sliši po sobi in zaradi katere vsi prisotni obmolknejo in se spogledujejo v zadregi.
Nobenega Konrada, Kantorjev pa na pretek
To, kar se je zgodilo v Bruslju, daleč presega samo Alenko Bratušek in njene (ne) sposobnosti vodenja energetske politike na evropski ravni. Žalostna je slika današnje Slovenije. Naj bom čim bolj jasen: Slovenija je preslikava povprečnega prevaranta in spletkarja (to, čemur v italijanščini pravimo “faccendiere”), ki misli, da se v njegovi osebi združujeta duh Konrada Adenauerja in Stevea Jobsa s pridihom svetosti papeža Frančiška. Zase misli, da je “Sveta Trojica en sam Bog”. To je tranzicijska miselnost, ki sta jo razvili aroganca in samooklicana vsevednost večine ljudi, ki so v različnih obdobjih pridobivali moč. In to na vseh področjih. To je prototip podjetnika, ki je brez ficka v žepu v novem sistemu tržnega gospodarstva najel kredit, ne za to da bi investiral v podjetje, ampak za to da bi si kupil novi mercedes in vilo v Dalmaciji. Socialistična miselnost, v kateri so se izgube vedno družbeno porazdeljevale, presajena v nov sistem tržnega gospodarstva, v katerem je zasebni kapital in kjer socializacije izgub niso predvidene. Če pridelaš izgubo, moraš za to sam odgovarjati: to je nauk tržnega gospodarstva. Odgovornost, to je ključna beseda, ki jo je sistem slovenskega modusa operandi povsem izbil iz splošne zavesti.
Ne, krivec ni tržno gospodarstvo!
In ne, za katastrofalno stanje Slovenije ni krivo tržno gospodarsto, kot se danes v “naprednih levičarskih krogih” marsikje poudarja: zahodni tip tržnega gospodarstva je po drugi svetovni vojni dvignil celotno zahodno Evropo skozi Marshallov plan, ki sta mu sledili dve desetletji neverjetnega gospodarskega napredka v petdesetih in šestdesetih. Ne, kriv ni nehumani kapitalizem, krivi sta oholost in aroganca dežurnih Kantorjev, in to v politiki, gospodarstvu, sodstvu, pogosto tudi v kulturi. V tem je bistvena razlika: medtem ko so Evropo po 2. svetovni vojni vodili Monnet, Adenauer, De Gasperi in njim podobni, vodijo Slovenijo Kantorji.
Polom velikih gradbincev, polom mariborske nadškofije, polom Stožic, stečajni postopki velikih vitezov Kučanovega Foruma, 21, 5 milijard evrov velika luknja v slovenskem bančnem sistemu. In politika: zaostrovanje za vsako ceno, ko je na eni strani edini cilj ta, da se Janša – “razredni sovražnik” spravi iz igre, medtem ko druga stran noče niti vzeti v poštev (ali pa ni sposobna), da bi po več kot 20 letih “svojemu edinemu vodji”, Janezu Janši, našla neko alternativo. In sodstvo: blamaža s primerom Lipa – Zavašnik, blamaža s primerom Balkanski bojevnik in seveda blamaža z načinom vodenja primera Patria.
V kontekst evropske zaušnice Sloveniji spadata afera “trenirkarji” in afera “drugorazredne teme”, spadata pomladanski kogres Pozitivne Slovenije z Jankovićevo “vrnitvijo” in rušenje vlade Alenke Bratušek, spadata samovšečnost Bratuškove pri samokandidaturi in izgradnja danes vladajoče SMC v samih šestih tednih (strici so v podobno kratkem času zgradili tudi Pozitivno Slovenijo in še prej Zares).
Violeta Bulc: star sistem za novo imenovanje
Stara prilika o oblasti, ki izčrpava tiste, ki je nimajo, še kako drži. A Slovenija je s svojo dvajsetletno tranzicijsko izkušnjo rek nadgradila z ugotovitvijo, da oblast naredi iz povprečneža, ki je na oblasti, arogantnega povprečneža. V to zanko se je po debaklu Bratuškove v Bruslju ujel tudi Miro Cerar: postopek imenovanja nove kandidatke za komisarsko mesto se ni spremenil in je na las podoben vsem političnim imenovanjem, ki jih je Slovenija doslej izvajala. Ne govorim o sposobnostih Violete Bulc: želim si, da bi se izkazala kot dobra komisarka (no, vsaj angleščino obvlada precej bolje od Bratuškove). Način njene izbire pa je že spet tisti po stranpoteh. Bulčeva je bila izbrana na dopisni seji (!) vlade, ministri se pred izborom dejansko niso soočili in niso predstavili svojih stališč. Odločili so se samo za glasovanje. 6 jih je Bulčevo podprlo, 2 nista glasovala, 7 jih je glasovalo proti: zaradi težko razumljivega pravilnika, ki določa, da se odsotna glasova prištejeta k glasovom “za”, je Bulčeva prestala “notranji izpit”. A realno gledano: kolikšna je legitimnost takega kandidata pred Evropo? Kandidata, ki ga je predlagal manjšinski del ministrske ekipe. Ker je Bratuškova v prvem krogu do Bruslja prišla mimo Cerarjevega blagoslova, se je predsednik vlade, vse tako kaže, odločil vrniti udarec. Kam pa nas to pripelje? Pojasnila niso potrebna. Ostajajo pa blamaže, zaradi katerih po Ljubljani vse bolj odmeva razočarani in v usodo vdani “sic transit gloria mundi”*!
* Tako mine slava sveta
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
