V začetku meseca je predsednik parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb Branko Grims razkril, da je iranski poslovnež približno leto in pol v letih 2009 in 2010 pral denar preko računov, ki jih je za svoja podjetja odprl pri NLB. Celoten znesek vseh transakcij je presegal milijardo ameriških dolarjev. Denar, ki je prihajal iz iranskih bank (v glavnem iz Iranske izvozne banke) je »poslovnež« preko računov odprtih pri NLB nakazal na več kot devet tisoč računov v tujini.
Mednarodni ugled banke?
V normalnem svetu bi se na tako odkritje hitro odzvala banka. Konec koncev sta ugled in zaupanje ključna dejavnika uspešnosti vsake banke. Pojasnili bi, kako je lahko do pranja denarja prišlo, kdo so odgovorni, kako so jih sankcionirali in kaj vse so storili, da se kaj takega ne bi več dogajalo. Če pa je po mnenju vodstva banke takšno poslovanje z Iranom del njihovega normalnega poslovanja, pa bi javnosti lahko pojasnili tudi to. (V tem primeru najverjetneje odgovorni ne bi mogli več potovati v ZDA brez strahu, da jih tam ne aretirajo zaradi pranja denarja in financiranja terorizma).
Banka se do danes ni odzvala. Ker tisti del javnosti, ki meni da je NLB finančna infrastruktura recikliranih komunističnih elit, ne odneha in želi razčistiti okoliščine pranja denarja, poskušajo vplivneži preko svojih medijskih izpostav zadevo zrelativizirati.
Prikrivanje izvora je pranje
Prispevek, za katerega lahko utemeljeno sumimo, da je nastal na osnovi prišepetavanja organizatorjev pranja je prispevek na Siol-u. Argumentacija prispevka gre v smer, da se z afero pretirava in da razkrito pranje denarja ni bilo nezakonito. Na zakonitost posla, avtorji članka in njihovi prišepetovalci namigujejo, ker v času, ko so bile izvrševane transakcije Iranska banka ni bila pod embargom Evropske unije, ker naj v Nemčiji in Italiji kamor je bilo nakazanih le manjši del vseh opranih sredstev niso zasumili, da gre za pranje denarja in ker (ta argument je zmagovalen) po navedbi policije “prejeti podatki (o transakcijah s strani Urada za pranje denarja) niso dosegali ustreznega dokaznega standarda za začetek predkazenskega postopka”.
Povsem možno je, da za slovenske organe pregona in pravosodje omenjene rabote niso kaznivo dejanje. So pa nedvomno pranje denarja. Pranje denarja je vsaka transakcija katere namen je nekomu prikriti izvor denarja. Če »pranja« niso opazili v Nemčiji in Italiji, to še ne pomeni, da je s transakcijami vse v redu, pomeni le, da je bil denar dobro opran. Če izvora denarja ni bilo potrebno skrivati, zakaj potem niso denarja nakazovali kar neposredno iz Irana?
Povsem mogoče je, da v Sloveniji izvajanje transakcij s katerimi se prikriva izvor denarja tujim oblastem (v našem primeru predvsem ameriškim) ni kaznivo dejanje, ampak potem se slovenske institucije ne zlorabljajo le proti slovenskim državljanom (kar vemo že dolgo) ampak tudi v podporo mednarodnemu terorizmu in kriminalu. Če je razkriti posel pri nas zakonit in skladen z bančnimi uzancami, potem lahko sklepamo, da je bilo takih poslov v preteklosti mnogo, in da so bile kakšne tuje stranke slovenskih organizatorjev pranja tudi mnogo bolj sumljivega porekla kot je suverena država v sporu z zahodnim svetom.
Sledite denarju!
»Zagovorniki« iranskega posla so nam postregli še z informacijo, da pri poslu ni bilo provizij, saj je Iranca banka, kot je to v navadi, oprostila plačila provizije pri prilivih. Reduciranje diskusije o provizijah na bančne provizije je žalitev za zdravo pamet.
Protipravna premoženjska korist so provizije, ki jih je dobil vplivni organizator (ali organizatorji) posla na slovenski strani. Ali morda kdo res verjame, da je izjemna ustrežljivost NLB do iranskega »vlagatelja« (banka mu je celo omogočila, da uporablja Pro-klik brez omejitev glede višine zneska pri enkratnem nakazilu) in popolno mirovanje vseh nadzornih organov in medijev v obdobju enega leta in pol (od začetka 2009 do julija 2010) zgolj naključje? Pa saj Iranci niso neumni, da bi se posla lotevali brez zagotovil vplivnežev, da jim denarja slovenske oblasti ne bodo zamrznile in da nadzorni organi ne bodo razkrili izvora denarja mednarodni javnosti.
Provizije, ki bi morale zanimati kriminaliste in FURS gotovo niso bile nakazane na račune pri NLB. Dobili so jih organizatorji transakcij na slovenski strani. Odkriti jih je mogoče, če se pri vseh, ki so imeli vpliv na to, da se zagotovi izjemna ustrežljivost NLB in mirovanje nadzornih organov, preišče izvor premoženja. Rezultati preiskave bi bili mnogo bolj odmevni in za higieno slovenske družbe koristni kot pa brskanje po Janševih položnicah.
Dokaz da so institucije pri nas ugrabljene s strani zakulisnih struktur je razkorak med zagnanostjo pri nabiranju indicev za obtožbo Janše ali Kanglerja ter pasivnostjo nadzornih institucij in organov pregona v konkretnem primeru pranja denarja. Še huje pa je, ker večinski del novinarske srenje tej ugrabitvi asistira.
