Tajništvo sinode znova v napadu

88
509
Foto: osv.com.
Foto: osv.com.

Vsi se gotovo še spominjamo dogodkov okrog oktobrske izredne sinode o družini. Nepozaben je bil zlasti trenutek, ko je 13. oktobra (ki je mimogrede dan zadnjega prikazanja Device Marije v Fatimi), episkopat zbran v sinodalni dvorani tako rekoč en bloc zavrnilo t.i. vmesno poročilo (Relatio post disceptationem). Ta zavrnitev je dokumentirana tudi v poročilih pogovorov v manjših skupinah, kjer je velika večina le-teh izrazila zavračanje ali vsaj resne pomisleke o vmesnem poročilu. Tako se je izkazalo, da Kasperjeva linija, ki je očitno uživala močno podporo v tajništvu sinode in je zato lahko zmanipulirala vmesno poročilo po svoji meri, nikakor ne uživa želene podpore v episkopatu, pač pa prej solidno nasprotovanje. To se pa kaže v tem, da v zaključnem poročilu (Relatio Synodi) niso dosegli potrebnih 2/3 glasov niti sklepi (§ 52, 53, 55), v katerih je bila samo omenjena razprava o najbolj problematičnih temah v zvezi z obhajilom za ločene in ponovno poročene in v zvezi s pastoralo za ljudi, ki trpijo za istospolnim privlakom.

Smešno bi bilo, če bi ne bili resnično

Vendar kasperjanski del tajništva sinode očitno še ni sprejel poraza, pač pa nas preseneča z novim progresističnim blitzkriegom. Nedavno so namreč izšla Lineamenta za redno sinodo o družini, ki se bo odvijala oktobra 2015 in na katero je bila letošnja sinoda le nekakšna priprava. Gre za navodilo o razpravi po škofijah v zvezi s temami sinode 2014, ki ob ponovni objavi zaključnega poročila te sinode objavlja smernice in vprašanja za razpravo. V smernicah lahko preberemo nekaj poudarkov, ki nedvoumno skušajo nagibati srce epsikopata na kasperjansko stran. Čisto na začetku najdemo denimo priporočilo, ki bi se v prevodu glasilo takole: »Sledeča vprašanja, ki se izrecno navezujejo na prvi del zaključnega poročila, želijo spodbuditi realističen premislek po posameznih škofijah, ki naj se izognejo temu, da bi odgovori bili podani sledeč shemam in vidikom lastnim pastorali, ki meri zgolj na uresničevanje nauka [una pastorale meramente applicativa della dottrina], kar bi ne bilo v skladu s sklepi izredne sinodalne skupščine in kar bi peljalo premislek stran od že začrtane poti«. Podčrtava je moja. Na mestu je verjetno vprašanje ali lahko pastorala počne kaj drugega kot da uresničuje/aplicira nauk Cerkve? Ali naj uresničuje še kakšen drug nauk zraven, ki ni nauk Cerkve? Morda denimo Kasperjev nauk ali Fortejev? Tajništvu je tu očitno ušel nekakšen freudovski lapsus, saj se očitno zaveda, da so kasperjanski predlogi, ki jih samo tako vztrajno in komaj prikrito advocira, nekaj kar nima svojega mesta v nauku Cerkve. Ampak ne glede na ta poveden nesmisel, tajništvo sinode označi tak koncept pastorale za skladen s sklepi sinode in potjo, ki jo je sinoda že začrtala. Kakšni sklepi so tu mišljeni in kakšna začrtana pot, ko je ravno episkopat, kot že rečeno, večinoma zavrnil kasperjanske predloge in se odločil, Bogu hvala, za zvestobo nauku. Zdi se, da se tajništvo nekako pretvarja, kot da vmesno poročilo ni bilo zavrnjeno: ali res misli, da ima episkopat tako kratek spomin?

Permisivna pastorala: še?

Poleg tega je treba reči, da koncept pastorale, ki naj ne bo zgolj uresničevanje nauka je koncept, ki globoko ukoreninjen v pokoncilski teologiji najslabšega, rahnerjanskega tipa in sicer tisti, ki je zavezana t.i. situacijski etiki, o kateri sem že svoj čas pisal. Gre za »etiko« (obsojeno v okrožnici Veritatis splendor), ki ne razrešuje napetosti med konkretno situacijo človeka in etično normo tako (kot bi bilo za etiko edino smiselno), da se človek skuša prilagoditi normi, da skuša človek normo/nauk uresničiti oz. aplicirati nase, pač pa obratno: da se norma prilagodi njegovemu stanju. Da se začne, skratka, popuščati glede norm po logiki nekakšnega permisivizma, za katerega pedagogi in vsi tisti, ki mislimo resno z vzgojo svojih otrok že zdavnaj vemo, da pripelje tja, kjer pač smo: v mama hotel do 40-ega ali 50-leta ter do nefunkcionalnih, vse bolj delikatnih ter vse bolj homoseksualnih moških in, po drugi strani, do ultrafunkcionalnih, kontraceptiranih, vse bolj trdih, prezgodaj »izgorelih« žensk (po možnosti z nekaj splavi za sabo). Rezultat je seveda demografska kriza (ki je izvor ekonomske), ker s takimi moškimi ženske, ki so pri pameti, ne bodo imele kaj več kot enega ali dva otroka, če ne bodo prej še one ‘zavile v Sodomo’. A zdi se, da tajništvo sinode teh problemov ne zaznava, ali vsaj ne zaznava njihove tesne povezave s konceptom permisivne, situacijske pastorale, ki je bil morda aktualen in svež v šestdesetih, sedaj pa je glede na omenjene sadove malce za časom.

Še o kovanju lesenega železa

Vendar bi morda kdo rekel, da se navedeni odlomek iz Lineamenta nanaša le na prvi del zaključnega poročila in ne na tretjega, kjer se nahajajo (do neprepoznavnosti okleščeni, kot že rečeno) ostanki najbolj nesprejemljivih sklepov vmesnega poročila. Ampak tudi v navodilih k vprašanjem v zvezi s tretjim sklopom najdemo besedilo istega tipa. Začenja se takole: »Ob poglabljanju v tretji del zaključnega poročila je pomembno, da se pustimo voditi pastoralnemu preobratu, ki ga je izredna sinoda nakazala, napajajoč se iz II. vatikanskega koncila in učiteljstva papeža Frančiška«. Zdi se, da je mišljen isti pastoralni preobrat [svolta pastorale], o katerem je govora zgoraj: tisto leseno železo, ki se mu reče pastorala, ki ne uresničuje (zgolj) nauka Cerkve. In tak nesmisel naj bi oznanjal II. vatikanski koncil in učiteljstvo papeža Frančiška… Lepo vidna je v tej izjavi tudi od papeža Benedikta XVI. tako kritizirana hermenevtika diskontinuitete, ki je očitno globoko v mišljenju tajništva sinode, ki stalno išče epohalne preobrate in le-te ne utemeljuje v večnem nauku Cerkve, pač pa ta nauk razume kot zavezujoč le od II. Vatikanuma ali pa celo od Frančiškovega papeževanja dalje. Toda tajništvo sinode vztrajno kuje dalje svoje leseno železo: voščimo mu vso srečo! Čudno se mi zdi le, vsaj sodeč po okrogli mizi, ki sem se je na temo sinode nedavno udeležil v Novem mestu, da je kar nekaj pomembnih predstavnikov Cerkve na Slovenskem, ki meni, da ne smemo biti a priori kritični do takega kovanja. Da se moramo pustiti presenetiti, je bilo rečeno: češ, morda ga pa bodo le skovali… No, kujejo ga že več kot petdeset let in iskreno povedano imamo tega kovanja dovolj. Dovolj imam teh psevdoteologov in psevdopastirjev a la Walter Kasper, ki vse svoje (pretežno salonske) napore usmerjajo le v pospeševanje nadaljnjega propada naše vere in naše vsestransko propadajoče civilizacije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


88 KOMENTARJI

  1. (Ne vem, če je vse v kontekstu, pa vendarle …)

    Zelo neresno bi se mi zdelo trditi, da nekaj, kar je do včeraj veljalo za nesprejemljivo in grešno, od danes dalje ni več tako. Ni v tem nekaj relativizma: vse je dobro, vseeno je, kako živiš, vse je opravičljivo? Potem ne bi bilo treba zgolj uresničevati nauka (Cerkve), temveč ga v dobršni meri tudi spremeniti in prilagoditi – za začetek bi bilo najbolje kar odpraviti pojem greha, saj nam ta preveč komplicira življenje … Ko bomo greh (pojem greha, seveda) dokončno odpravili, potem ne bo več problemov … Potem odpade tudi vsakršno žuganje s peklom – nebesa pa bo vsak imel »po svoji meri« že na zemlji.

    Ne vem, če je Jezus tako mislil, ko je svaril pred grehom (pa hkrati bil usmiljen do grešnika). Jn 4.17-18: Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Pohvala velja njenemu priznanju, ne pa njenemu stanju (in jaz razumem, da tu ne gre za Jezusovo odobravanje njenega prakticiranja).

    Se bojim, da pod videzom »sočutja, usmiljenja, razumevanja« do ljudi, ki so se (tudi ne po svoji primarni »zaslugi«) znašli v situaciji, ki jim ne dovoljuje polnega zakramentalnega življenja, zanemarjamo širši vidik: s tem, ko (z)relativiziramo vsa stanja, ne odpravljamo vzrokov takih stanj, ampak na široko odpiramo vrata dodatnemu razmahu takih pojavov (v smislu: ‘kar je dovoljeno, je v redu in prav in dobro.’).
    Boljši bi se mi zdel analitski pristop, ki z definiranjem vzroka privede do iskanja »zdravil«: kaj se je v zadnjih desetletjih zgodilo, da je družina (v ‘razvitem’ svetu) prišla do točke, ko je ‘družina’ praktično vsaka skupnost dveh (ali več?) oseb, ki imajo skupni interes zgolj nekje v bližini ležišča – ko se tam ohladi, pa si ‘toplino’ poiščejo drugje?
    Trdim, da se je velik preobrat v mišljenju zgodil z odhodom žensk(e) od doma, iz družine. To je za sabo povleklo nepredvidljiv (??) val mnogih »pridobitev, pravic in svoboščin«. Kdo ve, če ga je moč ustaviti in preusmeriti tok? (Krščanska družina pa ne živi v getu, ampak je močno podvržena miselnim tokovom okolja, v katerem živi. Prav tako so miselnosti tega sveta izpostavljeni in včasih še bolj nekritično naivni »posvečeni«.)
    Ne morem si kaj, da ne bi ponovno zapisala: še enkrat je človek hotel Bogu dokazati, da se je zmotil, ko je postavljal naravni red in njegove zakonitosti: Jaz (= človek) vem, da zmorem drugače, bolje in Boga sploh ne potrebujem. Pravzaprav mi je Bog nadležen in moteč, ker mi včasih vendarle vzbuja slabo vest – toda tudi to lahko dokaj elegantno popravim in preprečim: spremenim ali sprejmem zakone, v katerih piše, da je vse, kar počnem, zakonito in v redu …
    Tolažba pa vendarle ostaja: tudi ko mislimo, da smo »šefi«, ima vendarle Bog vse niti v svojih rokah – in tudi naše zablode so vključene v Njegov odrešenjski načrt. Le da On ve, kako se bo vse skupaj končalo – mi pa ne.

  2. Ste prepričani, da beseda “aplicitati” tu pomeni “uresničevati”?

    Ne bi navedeni stavek bolj vsebinsko pravilno prevedli: “pastorala, ki zgolj prepisuje to, kar pravi nauk”?

    Poglejte v SSKJ:

    aplicírati -am dov. in nedov. (ȋ)

    1. prenesti na kaj, prilagoditi kaj čemu: avtor aplicira svoje teorije na politiko; marsikako predavateljevo misel lahko aplicirate nase; aplicirati pravilo na konkreten primer; tuje izkušnje so aplicirali na domače razmere
    2. uporabiti, uveljaviti: rešitev hočejo aplicirati kot splošno načelo; aplicirati znanje v praksi
    3. obl. našiti, nalepiti okrasek, zlasti na tkanino ali na usnje: aplicirati čipke na obleko

    • A ste vi slavist? Sprašujem zato, ker je med njimi razširjeno mnenje, da se pri SSKJ vse začne in konča.
      Jaz sem pri prevajanju upošteval še Aristotla in Gadamerja. Če že hočete, bi od navedenih bil najbolj ustrezen prevod “uveljaviti”.

      Vendar tudi med prevodi, ki jih ponuja SSKJ ne najdem “prepisovanja”, od kod ste pa to pobrali? To se mi pa res zdi izven konteksta. A sodnik npr. ki aplicira zakon na posamezen primer ga “prepisuje”?
      To se mi zdi preprosto slabšalen, tendenciozen, pomensko nevzdržen prevod.

      • Poglejte v SSKJ:

        aplicírati -am dov. in nedov. (ȋ)

        3. obl. našiti, nalepiti okrasek, zlasti na tkanino ali na usnje: aplicirati čipke na obleko

        V prenesenem pomenu ni lahko rekli: “pastorala, ki zgolj nalepi nase to, kar pravi nauk”. Od tu “pastorala, ki zgolj prepisuje to, kar pravi nauk”.

        Mislim, da to vsebinsko ustreza temu, kar je mišljeno v izvirniku. Vaš prevod pa je bolj vaša interpretacija, ki mislim, da vsebinsko slabo ustreza izvirniku.

        • Ampak v besedilu, o katerem govorimo, gre za aplikacijo norme in ne našitka. Ali se lahko norma aplicira kot nek našitek? Kaj bi naj to sploh pomenilo?
          Poleg tega, da je kontekst evidentno drugačen od tistega kar vi pravite in meri na epikijo, t.j. na odmik od uveljavitve norme, na “popuščanje”, o katerem govori Kasper.

          • Kaj bi naj to sploh pomenilo “pastorala, ki zgolj prepisuje to, kar pravi nauk”?

            Jaz si to predstavljam npr. takole:
            Mož zapusti ženo s 3 otroki, ta si najde drugega moškega, ker ne zmore ostati sama, ima z njim še enega otroka. Tej ženski “pastorala, ki zgolj prepisuje to, kar pravi nauk” samo citira iz Katekizma.

  3. Sicer pa me je to govorjenje o tem, da naj se “človek skuša prilagoditi normi”, da naj “skuša človek normo/nauk uresničiti oz. aplicirati nase”, spomnilo na Jezusovo vprašanje farizejem, ali je človek zaradi sobote ali obratno.

    • Tam “človek” ni mišljen kot “slehernik” (kot se to običajno danes razlaga), ampak kot “Sin človekov”, ki je nad soboto, ker je Vir vsakega zakona. On (edini) lahko dopolni postavo. Kar poglejte si komentar odlomka v SSP.

      • Tudi če to drži, je Jezus farizeje tudi vprašal: “Kdo izmed vas, ki bi imel eno samo ovco in bi mu v soboto padla v jamo, je ne bi prijel in izvlekel?”

          • “Christianity spreads trough the joy of disciples who KNOW they are loved and saved” – tako papež Frančišek danes. Nič o tem, da so ti rešenci (saved) ” nase nanesli” oziroma “aplicirali” kakšno veleumno normo. No, za vas je to najbrž vseeno. Pa ni. Nekaj aplicirati in nekaj biti sta dve različni zadevi. Za primer vam lahko povem primer svoje znanke: ko se je pred leti spreobrnila, je nase aplicirala ortokatoliško normo o številni družini, imela osem otrok drugega za drugim. Ob tem doživljala tudi zelo krute travme in stiske. Ker je očitno mislila, da bo vse uredil Bog ali cerkveni nauk kar sam po sebi – saj je vendar ja živela tako zelo katoliško – težav v resnici ni reševala. Na koncu je, čeprav dobra mama, le strahovito razočarana, besna, ter tako strupeno proticerkvena, če ne protikrščanska, da je njena družba skrajno mučna in jo še njen prijazni mož težko kroti. Taki znajo biti sadovi “aplikacije”. Zato se zelo bojim zagovornikov “apliciranja zdravega nauka”. Utemeljeno jih sumim nasila, zmot in herezije.

          • G. Tina, dregnili ste v moje “kurje oko”: ko se kdo obregne ob številno družino, zastrižem z ušesi …
            Mislite, da so naše babice in prababice doživljale zelo krute travne in stiske zaradi številne družine, ki je bila nekaj povsem običajnega? So bile vse depresivne? Kaj pa njihovi otroci, ki znajo povedati, da je bilo kljub revščini lepo, da so imeli lepo otroštvo, občutili ljubezen staršev in prejeli dobro popotnico za življenje? Kot da mamice z enim ali dvema otrokoma ne doživljajo stisk!
            Tudi zase ne morem trditi, da bi mi jih družina povzročala (nekaj drugega je seveda nered v hiši, ki je pogosto na meji obvladljivega – tega so bile babice obvarovane, ker niso imeli toliko “šare”). Nasprotno pa večkrat doživljam nerazumevanje s strani širše skupnosti (tudi cerkvene) za nas, ki “odstopamo od norme” in ne moremo (včasih pa tudi nočemo) slediti in sprejemati vseh vzorcev in zahtev, ki se jih predpostavlja od “normirane” družine.
            Iz vašega primera bi bilo moč razbrati, da bi se »morala« čutiti in okrog sebe raztresati apatičnost, zagrenjenost, obup. Toda: jaz se čutim obdarovano, blagoslovljeno – in seveda odgovorno, da to, kar mi je zaupano, po svojih močeh kar najbolje opravim – česar ne zmorem, pa preložim v Božje varstvo. Kako drugi gledajo name oz. na nas, je pač njihov problem.
            In: nisem agresivna samo med štirimi stenami, ampak svoje zmote (če se tako reče mojemu pogledu na stvari) širim celo po Časniku …

            Glede ” ljubljenih in rešenih ” ne bom komentirala papeževe izjave, ker je ne grem iskat v celoti. Je pa mnogokrat slišati (tudi od oltarja), da se nam ni treba nič bati (in sledi logični sklep: zato tudi ne preveč truditi): s krstom smo že odrešeni. Meni tole močno diši po protestantizmu. Potem so odveč vse norme: Jezus nas je odrešil, delajmo, kar hočemo in kar se nam zazdi. (?)

        • Jezus je govoril o konkretni ovci, ki je v soboto padla v konkretno jamo, vprašanje pa je, ali bi jo konkretni lastnik ne bi prijel in izvlekel ter s tem kršil zapoved sobotnega počitka.

      • pardon, prejle nisem videl, da je nekdo že pisal podobno.

        je to ta opomba?

        //

        Po mnenju nekaterih razlagalcev je »človek« tukaj vse človeštvo, po prepričanju drugih pa je mišljen kolektivni Sin človekov (prim. Dan 7), ki pomeni Izrael in »novi Izrael«, Cerkev. Podobno pojmovanje mesta sobote v hierarhiji vrednot srečamo tudi v judovstvu Jezusovega časa. Prim. 1 Mkb 2,39–41 in mehilta k 2 Mz 31,14: »Sobota vam je bila izročena, vi pa niste bili izročeni soboti. Kajti Božje zapovedi so bile dane človeku, da bi po njih živel in ne da bi po njih umrl.«

        //

        prvo pomeni, da lahko o soboti debatira vsak, drugo, da lahko cerkev. v čem je torej problem, če debatira sinoda?

    • Jaz bi pa tu malo branil normo. Sobota je zaradi človeka, seveda. Vendar je do tega spoznanja treba priti skozi ljubezen do Boga. Do takrat pa naj bo človek zaradi sobote, če poenostavim.
      Normo je potrebno uveljavljati, čeprav je Kristus normo pribili na križ, da bi mi bili svobodni. Toda do te svobode mora vsak sam priti. In do nje pride samo prek Kristusa, prek križa.

      Kakor je v vse položena tudi dvoumnost pa je tako tudi tu. Kaj pa je norma? Ali je celotni nauk norma? Mislim, da ni.
      Zakaj torej ni obhajila za ponovno poročene: zato, ker velja da prešuštvujejo. Pa ni dovolj sam greh. Za ta greh namreč ne morejo dobiti odveze. Za prešuštvovanje pri spovedi ne dobiš odveze. Zato ne morejo k obhajilu, medtem ko to ne velja za druge grehe.

      • Mislim, da je tudi prešuštvovanje odpustljiv greh. Toda tako kot za ostale grehe se za veljavnost spovedi (in odvezo) predpostavlja kesanje (obžalovanje grehov) in trdni sklep za poboljšanje (t.j. opustitev grešnega življenja).

        • Ne, kolikor vem za prešuštvo ni odveze, razen v smrtni nevarnosti, oz. pred smrtjo.
          Predpostavko o trdoti sklepov, pa sploh ne vem, odkod so jo potegnili. Nekaj povsem kar tako, moram reči. Kr neki, bi rekli v mladinskem žargonu.
          Mar bi se resno pogovarjali pri spovedi, ne pa da “krivdo” obrnejo nazaj na vernika, tako da ja župnik ne bi bil kaj kriv, slučajno.

          • Kje si slišal ali prebral, da za to ni odveze? Zanimivo, da je mnogi niti ne iščejo. Res misliš, da k obhajilni mizi pristopajo le tisti, ki nikoli v življenju niso prešuštvovali? Ali pa- res misliš, da so med delilci obhajil le tisti, ki se nikoli v življenju niso pregrešili čez spolno čistost? Malo več realizma ne bo škodilo. Nenazadnje o tem obstajajo strokovno pridobljeni podatki in statistike.

          • Za to ni odveze. To pa ne pomeni, da ljudje ne prešuštvujejo. Ne vem kakšni argumenti so to?
            Ker odveza ni možna, tudi obhajilo ne morejo dobiti. Sicer bi ga lahko prejemali. Kot vsi drugi grešniki.
            Sploh ne znam odgvoriti na neumne argumente.

          • Ti skratka nekaj trdiš, ne da bi tistim, ki v tvojo trditev več kot dvomijo, predložil nek dokaz. Moj argument, po tvojem neumen, seveda ni neposreden, ampak le posreden in se tega zavedam. Ampak ti ne daš niti tega. Razpravljaš kot da si Bog.

          • Za božjo voljo, kako naj ti dokažem? Vprašaj p. Cestnika, če daje odvezo za prešuštvo. Meni je normalno da je ni, bilo bi smešno če bi jo lahko dobil.
            Tvoj argument je neumen, ker ni mogoče vedeti, kdo od vernikov v vrsti pri obhajilu je prešuštnik, da bi mu lahko odklonili obhajilo. Zato to ni niti posreden argument, ampak neumen. In enako tudi za delilce obhajila in njihovo grešnost.

  4. Svoj čas je bil pomemben del nauka Cerkve “zavedanje”, da je Zemlja ploščata. K sreči je v nasprotju z dotedanjim naukom Cerkve počasi ( bi se dalo pripomniti, da nekoliko prepočasi in ob nekaterih zmotnih zgrešenih ravnanjih) prevladalo stališče, da je okrogla.

    Alternativa bi bila, da bi se pri nauku, da je ploščata, ker je to nauk Cerkve, kar vztrajalo in vztrajalo do danes. Verjetno bi tudi takšno pozicijo Cerkev do danes za silo preživela. Skoraj ne dvomim, da bi bila v tem primeru nekakšno združenje lunatikov.

  5. Pri omenjenih sporih gre po mojem v veliki meri za dilemo, komu je Cerkev, če želi slediti Jezusovemu zgledu ( poudarjam predvsem Jezusovemu zgledu, ne prvenstveno lastnemu nauku), namenjena, da prihaja nasproti z besedo in dejanjem. Komu naj služi.

    Jezus je bil jasen, da je pastir, ki je prišel najprej zaradi izgubljenih ovac. Zaradi grešnikov. Ljudje, ki se v ponižnosti zavedajo svoje grešnosti, napak in zmot so v resnici edini, ki imajo potencial stopiti naprej v luči vere.

    Pravoverneži so sami sebi dovolj. Oni ne potrebujejo Božje pomoči in usmiljenja. Oni si Boga samo hočejo lastiti. Vsa tisočletja, vse od farizejev naprej.

    • Jezus je sprejemal grešnike, toda nikjer ni zapisano, da bi koga spodbujal in potrjeval v njegovem stanju, pač pa je večkrat zapisano njegovo priporočilo: “Pojdi in ne greši več!” Ni dovolj zavedanje grešnosti (to je pogoj, začetek), ampak je potrebno spreobrnjenje (vsekakor: trud za čim manj grešnosti). Tudi največji “pravoverneži” in “pravičniki” in “farizeji” se tega zavedajo/mo. Iz življenja svetnikov vemo, da so se prav oni najbolj globoko zavedali svoje grešnosti (pa je bil zanje že mali greh veliko zlo in potreben takojšnjega kesanja).

      Komu naj Cerkev služi? Pri verouku smo se učili, da je Jezus ustanovil Cerkev, da bi nas vodila v nebesa. (To menda ni isto, kot da naj zadovoljuje vse naše potrebe in želje?)

    • Gospod IF, dovolj bi bilo nekaj klikov po internetu, da bi videli, da so govorice o tem, da je Cerkev kdaj kot resnico razglasila ploščatost Zemlje, popolna neummost. Večina cerkvenih dostojanstvenikov je pač sledila aristotelovski predstavi o svetu, ki je bila vse do preboja astronomije v 16. stol. vsesplošno priznana med izobraženci.

      Nasploh pa naloga Cerkve nikoli ni bila podajati naravoslovne resnice, temveč voditi ljudi k Bogu. V kontekst tega spada tudi učenje o grehu, skratka o stvareh, ki nas od Njega oddaljujejo. Žal imam tak vtis, da bi vi ta pojem najraje kar odpravili.. Ali je zanikanje te žalostne, a še kako resnične stvarnosti dober način izkazovanja ljubezni do bližnjega pa je drugo vprašanje. Mogoče si lahko kaj več o tem preberete pri Chestertonu, v prvem poglavju njegove Pravovernosti.
      Sicer pa je na vse že izčrpno odgovorila ga. marta, tako da se ne bom ponavljal.

  6. Mogoče se motim, toda prepričana sem, da “ploščatost Zemlje” nikoli ni bila Cerkvena dogma, ampak splošno “zavedanje”: tako so trdili vsi, približno tako, kot danes vsi govorimo o “okroglosti Zemlje”. Nezmotnost Cerkve in njenega učiteljstva se vendarle kaže glede verskih (in ne znanstvenih) resnic. Da znanost in religija nista “skregani”, pa tudi ni več novica. Skladno z razvojem znanosti in novimi spoznanji glede teoloških osnov se obe veji razvijata dalje.
    Toda nekatere osnove so “zacementirane”: tako kot npr. za zakon gravitacije v naravi velja tudi za Božje/naravne zakone, ki veljajo za vse čase. Lahko sicer razpravljamo o tem, kako pada na tla kamnito orodje in kako železno ter kako plastični pripomočki (hitrost, pospešek, spremembe …). Dejstvu, da padajo, pa nihče ne oporeka. Analogno: lahko ponujamo oblike pastorale ali pomoči različnim skupinam ljudi, ki se znajdejo v težki življenjski situaciji, ki jim onemogoča polnost zakramentalnega življenja, ne moremo pa zaradi tega spreminjati Jezusovih besed (“Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje” – Mr 10,9: Jezus ne ponuja nikakršne alternative, npr.: preverite, če je bil zakon veljavno sklenjen, upoštevajte spremenjene okoliščine ipd.) in Cerkvenega nauka. Da s tem mogoče ne večamo grešnosti sveta: grešnosti nas, ki se pohujšujemo nad (nepotrebnim/prekomernim) prilagajanjem nauka, in tistih, ki zaradi (morebitnih) “popustov” in prilagoditev nadaljujejo svojo grešnost “z blagoslovom Cerkve” (?). Čigava je pravzaprav v tem primeru odgovornost za nadaljevanje in »nadgradnjo« greha z nevrednim (a »dovoljenim«) prejemanjem zakramentov (božji rop – še velja?)?

  7. Verjetno bo AlFe zopet rekel, da uživam v spotikanju, a bom veeno napisal. Le jari demokrati lahko tako elegantno zgrešijo kot je IF. Seveda je vseeno boljše biti jari demokrat kot kakšen socialistični demokrat.

    IF, preberi si si knjigo Rodneya Starka Zmagoslavje razuma, pa ti ne bo nikoli več spodletelo. Sicer ne gre ravno za ploščatost Zemlje, te pa odvadi drugih stereotipov kot posledice socialističnega pranja možganov, ki smo ga vsi doživljali.

  8. Ploščata zemlja me je spomnila na problem, ki je veliko večji od težav, s katerimi se je ukvarjala sinoda. Gre za pospešeno razkristjanjevanje in ateizacijo predvsem v Evropi pa tudi obeh Amerikah. Razlogov je več, o njih pišejo študije, knjige in tu bi rad opisal enega. Ljudje so vedno bolj šolani in izobraženi, v šolah pa prevladuje evolucionizem, kreacionizem je marsikje, tudi pri nas, prepovedano omenjati, razen seveda pri verouku. Večina ljudi zato med šolanjem dobi vtis, da znanost in evolucija izključujeta vero, ki tako postaja samo tradicionalna folklora, ki zgublja na pomenu. Žal se Cerkev tem vprašanjem izogiba, o tem ne razpravlja ali vsaj angažira vrhunskih znanstvenikov, ki bi razložili, da si znanost in vera ne nasprotujeta in da evolucija vse tja do velikega poka ni v takem neskladju z vero, da bi se ji izobražen človek odpovedal. V primerjavi s tem problemom izpadejo razglabljanja o tem, ali lahko ločenec prejme obhajilo, otročje nepomembna

    • Zelo res je to. Tudi kakšna beseda pojasnila o zmoti, da bi bili Galilejeve razlage heretične, bi se čisto prilegla. Nobenemu ne bi padla krona z glave.

  9. Kar se tiče zakona, mislim, da bo morala Cerkev pretehtati kaj pomeni ne-sposobnost za zakon. Bog zakonce kliče k svobodi, ne v suženjstvo. In suženjstvo v zakonu je danes, se zdi, povsem realen pojav.
    Kaj to pomeni in kakšne posledice na nauk naj bi to imelo pa si še ne predstavljam. Vsekakor nekaj takega, da bo nauk ohranjen. To gotovo.
    Me zanima tudi, kako se sicer obravnava bigamija, po nauku?
    Ali obhajilo delijo v zaporih? Po mojem, ja.

    • Seveda da delijo obhajilo v zaporih.

      v Svetem pismu je tako v stari zavezi kot v evangelijih jasno rečeno to, kar je v zaključku nagovora ob nastopu službe nadškofa v stolnici povedal prejšnji nadškof ljubljanski dr. Anton Stres:

      Potrebujemo samo dvoje: zaupanje in gorečnost, vero in smelo dejavnost, molitev in delo, da bomo lahko tudi mi verodostojno oznanjali – kot je rečeno v evangeliju – ubogim blagovest, jetnikom prostost, slepim, da spregledajo, zatiranim svobodo in vsem »leto«, se pravi čas, dobo »Gospodove milosti«.

      Torej ubogim blagovest, jetnikom prostost, slepim, da spregledajo, zatiranim svobodo. ( Na pravoverne je pa Jezus seveda zopet “pozabil”.)

  10. Jaz imam zelo mešane občutke ob prebiranju prispevkov g. Keržeta. Sem proti temu, da bi se nauk prilagajalo in zelo se strinjam s pomisleki v članku.
    Po drugi strani pa zelo cenim tudi mnenja p. Cestnika. Ima precej pojma o konkretnih problemih sodobnih kristjanov, tudi tistih bolj oddaljenih. In zdi se mi, da vidi precej širšo sliko.

    Načeloma sem precej nezaupljiv do mnenjskih voditeljev, ampak ta dva kolumnista oba jemljem kot zelo dobronamerna, zato ne razumem g. Keržeta, ko skuša Cestnikov pristop označiti kot škodljiv.

    Mogoče se sliši čudno, ampak mislim, da sta potrebna oba pristopa in da si nista nujno nasprotna. Kerže je eden redkih, ki poudarja vlogo močnega očeta, ki zna in si upa narediti red in Cestnik, ki privabi tudi tiste bolj oddaljene. Tudi če gledata v različne smeri, od njiju pričakujem, da se borita hrbet na hrbet, ne pa da si postavljata zidove ali da se celo borita eden proti drugemu.

  11. Evo, se lahko mirno posipam s pepelom glede tega, da je bilo moje vedenje o zgodovinskem razvoju prepričanj in spoznanj glede oblike našega planeta očitno precej površno. Da je bil ta razvoj v resnici precej kompleksnejši. Nihče ne ve vsega, celo življenje se učimo, če smo voljni.

    Torej primer glede ploščatosti Zemlje ni ustrezen. Ampak primerov je ogromno. Sarkazem omenja vprašanja in razpoke, ki so se v dotedanji nauk vnesle ob Darwinovih spoznanjih. Mimo evolucijske teorije danes nobena resna vera ne more, četudi morda ne razloži v celoti dobro vse biotske pestrosti in hitrosti sprememb življenja na Zemlji.

    Cerkveni nauk v vseh svojih detajlih v očeh modrega razumnega človeka ne more imeti nikoli istega statusa kot pritiče v krščanstvu bistvu evangelijev in Svetega pisma, Jezusovemu učiteljstvu, sporočilom iz govora na gori ali dogodkom velikega tedna.

    Pogosto imam občutek, da del (ultra)konzervativnih kristjanov pravzaprav s premalo vere in zaupanja gleda na trenutno veljavni nauk kot na neko kompleksno konstrukcijo iz domin, kot v nekem nevrotičnem strahu, da če pade ena domina, da se bo vse skupaj podrlo in za večno propadlo. To bi lahko ocenil celo kot zakrčenost iz strahu in malovernosti.

    Lepo prosim, zakaj bi se krščanska ali katoliška vera, vera v Jezusa Kristusa podprla, če recimo nekoč celibat v Katoliški cerkvi ne bo obvezen? A so protestanti in pravoslavci za nas brezbožci, ali kaj?

    Ene stvari so za krščansko vero bistvene, druge pa obrobne. Nekatere stvari iz v nekem trenutku veljavnega nauka so se skozi zgodovino pač pokazale kot nepotrebna navlaka, nekatere so ovrgla kasnejša spoznanja in tako naprej in tako nazaj. Ljudje vsake dobe so pač omejeni z spoznanji in prepričanji tiste dobe, cerkveni dostojanstveniki nič manj nič bolj kot necerkveni. Le redki posamezniki zrejo dlje, mnogi komaj kaj dlje od svojega nosu.

    Cerkveni nauk torej ni Božje razodetje, ampak zgodovinsko pogojena stvar. Ki se je do zdaj spreminjala in torej ni logike, da se ne bi tudi v prihodnje. Ker bo slabo, če se ne bo.

    Razlikovanje med bistvenim in nebistvenim spada k razumnosti in modrosti. Če se naša Cerkev začne npr. na veliko opredeljevat o neki stvari, ki se ji reče kondom, o moralnosti ali amoralnosti njegove uporabe, potem je velika verjetnost, da se je nespametno zaplezala v neko versko povsem nebistveno področje. In je velika verjetnost, kot se je tudi izkazalo, da jo bo tako izrekanje potem teplo in ji jemalo vetra iz jader za področja, ki so veri res imanentna.

    Vprašanje homoseksualne orientacije tudi ni krščanski veri posebej imanentno področje. Niti to, da neka oseba, ki se ji kdovezakaj sesuje življenjska zveza, ne bi smela nikoli kasneje v življenju poskusiti zgraditi nove družine, če si želi polnokrvne vključenosti v cerkveno oz. župnijsko občestvo.

    Vprašanje zvestobe-nezvestobe pa je naši veri imanentna tema ( A zanimivo, da izurjenim telovadcem v skokih čez plot v okviru Cerkve nikoli ni bilo zagrožena večna izločenost iz občestva) Vprašanje segregacije ljudi na take in drugačne je v duhu evangelijev in Pavlovih pisem naši veri imanentna tema, ampak očitno tega nekateri kar nočejo opazit.

    • Dostikrat dobim občutek, da po Cerkvenih (ne Božjih!) pravilih ne bi imeli sv. Pavla, ampak samo Savla, ki ne sme k obhajilu … Vsak mora imeti možnost novega začetka do polnega življenja, vsaj krščanskega življenja, če mu ga že družba ne omogoča.

      • – (sarkazem on) Torej: koliko možnosti naj damo? En ali dva “popravna izpita”? Če dva, potem lahko tudi tri – ali pa neomejeno število? Saj Bog je vendar usmiljen: on bo že razumel (in gotovo bi se strinjal) … (sarkazem off)

        – Pavel pač ni bil oženjen (pa še drugim je svetoval (ne pa ukazoval!) podobno držo 🙂 ), tako da ni živel oz. vztrajal v smrtnem grehu. Cerkev neke možnosti/pogoje novega začetka ponuja – mi pa bi radi barantali, recimo za črtanje prešuštvovanja s seznama grehov.

    • – En pravoslavni duhovnik je katoliškemu potožil: “Vaš problem je celibat – naš pa zakon.” Katoliška vera se ne podira zaradi neobveznega celibata (npr.

      – Cerkveni nauk res ni Božje razodetje, toda zagotovo ga mora vključevati – sicer ni več Cerkveni nauk.

      • (sem prehitro odposlala – pa komaj sedaj videla):
        Katoliška vera se ne podira zaradi neobveznega celibata (npr. tudi katoliški duhovniki vzhodnega obreda so poročeni, včasih kdo prav zaradi te možnosti prestopi iz latinskega v grškokatoliški – poročiti pa se mora pred duhovniškim posvečenjem; še vedno pa velja, da episkopi niso oženjeni – tudi v pravoslavju), pač pa vidimo, kam vodi poljubno razlaganje Svetega pisma: vsak si lahko razloži in razume po svoje. Od tod toliko protestantskih ločin, da verjetno še sami ne vedo za vse.

    • Uh, stiska je verjetno huda, ko si samoimenovani veliki inkvizitor ne more kaj, da ne bi obkladal sogovornikov z zmerljivkami in v slovenski besednjak vključeval znakov, ki jih naš črkopis nikoli ni predvidel ( mekani ć).

      • ..aj ba bolan Ćamile..što s’e ba tolko rasplako..kad sam samo vidio, da o onom jaranu Darwinu pojma nemaš..

      • Tale moja intervencija se zdi zdaj nesmiselna, zato v pojasnitev: bila je odgovor zmerjanju s strani BGja, ki ga je kasneje očitno moderator foruma izbrisal.

        Glede Darwina, pa- nekaj o njem vendarle vem. Zanimivo in ne najbolj enostavno bi bilo diskutirat o vprašanju njegove osebne vere, pa ne bom zdaj. Vsekakor ne gre za materialistično-ateističnega fanatika, v kar ga je kasneje neka propaganda hotela spreminjati. Njegova evolucijska teorija razvoja vrst vsekakor ima veliko težo. Ne zelo davne ugotovitve sicer nakazujejo, da tudi Darwinovi nasprotna Lamarckova teorija ni tako za lase privlečena, kot se je dolgo trdilo. Poleg obeh je vsa biotska pestrost in hitrost razvoja vrst razložljiva le, če vključimo vsaj še dejavnik enkratnih katastrofičnih dogodkov kot pomembno kategorijo.

  12. Papež je že stokrat povedal, da se iščejo nove poti, kako razumeti nove družbene pojave, da je treba v odkritem pogovoru prisluhniti kaj govori Duh Cerkvi, a nekateri kar vztrajajo na črno-beli metodi in nabijajo in nabijajo svojo mantro. Tako nekatere označujejo za “Kasperjance” (s papežem vred), katerim se pripiše zle namene, češ izvajajo pritisk in zlorabljajo svoj položaj, drugi pa, ponižni a odločni “pravoverni,” ki želijo, da ostane vse po starem (tem se očitno pridruži avtor članka).
    Dobro, pa bom še jaz uporabil isti način razmišljanja in pripisovanja namenov oz. črno-belega pogleda.
    Dejstvo je, da je papež odločno začel urejati zadeve IOR, oz Vatikanske banke, in s tem prekinil milijonski denarni tok pranja denarja ter marsikateremu mogočniku uničil trgovino ter dobičke. Dejstvo je tudi, da je prav tako odločno stopil na prste pedofilom v Cerkvi in tistim, ki jih prikrivajo. S tema dvema potezama je v nevarnost spravil prenekaterega cerkvenega velmoža, ki je v bil v to ali ono vpleten. Tako postane povsem jasno, da tisti, ki papežu nasprotujejo iz “pravovernih namenov” in si želijo vrnitev v prejšnje čase, to pridigajo in pišejo samo zato, da bi prizadeli papeža in ustavili reforme, ki ogrožajo njihove interese.
    Ja, tudi tako se lahko stvari razumejo…

      • Hvala za dodatek. Ja, prav imate, tudi to je pomemben dejavnik. Ne vem pa, če tudi pri avtorju članka… ?

        • Če Vas prav razumem: avtor članka se čuti ogroženega v svojih privilegijih in stranpoteh, ki jih je do prihoda papeža Frančiška lahko nemoteno izvajal. Ker pa so sedaj te njegove nelegalne dejavnosti ogrožene, napada papeža. Skratka: bori se za svoje ogrožene interese?

          V isto rubriko potem sodim tudi sama (čeprav se nisem (še) lotila papeža). Pa naj Vas potolažim: pri oglašanju me ne vodi nikakršen pohlep ali še kaj hujšega. Prej bi rekla: nekakšna žalost. Najprej na čisto osebni ravni, ko se soočam s čisto konkretno mikro-cerkveno enoto, ki po vsej sili “mora” spremeniti vse, kar in kakor je bilo doslej. Potem pa tudi žalost in bojazen “na splošno”, zaradi mnogih in novih pasti, ki nam jih nastavljajo sekularizacija, individualizem, relativizem. In tudi žalost »zapuščenega otroka« ali v prispodobi »ovce brez pastirja«.

          Nisem mislila, da je tako težko razumeti skrb in zavzemanje za sledenje nauku Cerkve, ki ni zgolj zbirka predpisov in navodil, ki jih lahko poljubno popravljaš in spreminjaš, ampak temelji na Sv. pismu, Jezusovem nauku, nauku cerkvenih očetov in tradiciji (v pomenu ohranjanja spoznanj, do katerih so se predhodniki neovrgljivo dokopali). Res da imamo zagotovilo, da bo Cerkev preživela do konca sveta, toda v ušesih odzvanja tudi Jezusovo neodgovorjeno vprašanje: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18.8)

    • Ravno zato, ker vemo, da se med kurijo skriva marsikaj grdega, morami biti g. Keržetu hvaležni za tako pozorno spremljanje potez tajništva. Kljub temu, da sem osebno kritičen do nekaterih njegovih drž, se mi zdijo njegovi članki zelo na mestu.

    • No vidite, to je strategija “kasperjancev”. Kdor je proti njim, ga razglasijo za sovražnika papeža… Ali se je papež že izrekel?

  13. IF: “A zanimivo, da izurjenim telovadcem v skokih čez plot v okviru Cerkve nikoli ni bilo zagrožena večna izločenost iz občestva”

    To ne bo držalo, saj je Cerkev že zaradi enega samega “izurjenega telovadca v skokih čez plot”, ki mu je bilo ime Henrik VIII., tvegala “večno izločenost iz občestva”
    nekega celega naroda.

    • Ah daj no, tu se greš neke sofizme. Gotovo dobro veš, da Henrik VIII ni bil izobčen zaradi samih skokov čez plot. Verjetno niti ni bil v tem tak izurjen telovadec oz. za sedanje razmere kak ekscesen primerek. Veš pa tudi najbrž, kako so po njegovi volji, predvsem zato, ker si je obupno želel ženo, ki bi mu dala moškega naslednika, dobesedno letele glave, vključno z nekaterimi najboljšimi od tistega, kar je tedanje angleško krščanstvo premoglo.

      • Kakšni sofizmi? Cerkev je vztrajala, da mora Henrik VIII. ostati zvest svoji zakoniti ženi in to za najvišjo ceno: “večno izločenost iz občestva” nekega celega naroda. Torej primer, ki ovrže vašo trditev.

        • Daj no daj, o kakšni izločenosti naroda naj bi Cerkev odločala? Odločala je samo o tem, da angleški vladar ne more dobit njenega blagoslova, da odslovi eno ženo in poroči drugo v imenu možnosti za pridobitev moškega potomca. Če je kdo odločal o “izločenosti naroda”, je bil to sam Henrik VIII. Seveda ni mogel odločiti, kot bi želel, za cel narod, zato kasneje vsa stoletja velikih bojev, zato rivalstvo med Elizabeto in Marijo Stuart in druge velike zgodbe.

          • Zgoraj sem zapisal, da je Cerkev že zaradi enega samega “izurjenega telovadca v skokih čez plot”, ki mu je bilo ime Henrik VIII., TVEGALA “večno izločenost iz občestva”
            nekega celega naroda.

            Sicer se pa tule ne bom več oglašal, ker ne vidim smisla pogovora na tak način. Kdor je hotel razumeti, je lahko razumel.

  14. Ivo, ne vem zakaj uporabljaš vojaške izraze, kot da bi šlo za spopad med vojskujočimi se stranmi. Strastno zagovarjaš predkoncilsko ureditev Cerkve, v katero spadajo tudi sklepi prvega vatikanskega koncila, kjer so sprejeli dogmo o papeški nezmotljivosti, ki se tiče prav doktrinarnega nauka. A ti v svoji skrajno konzervativni predkoncilski drži celo samega papeža uvrščaš med nasprotnike večnega nauku Cerkve, vsem, ki se ne strinjajo s tabo, pa preprosto označuješ kot nosilce nadaljnjega propada naše vere in naše vsestransko propadajoče civilizacije. Oprosti, ampak, se ti ne zdi, da ti ne bi škodilo malo skromnosti, spoštovanja in odprtosti za nagovor drugače mislečih? Konec koncev prihajamo iz različnih okolij in imamo različne izkušnje, se ti ne zdi, so te lahko tudi bogastvo?

    • Spoštovani Blaž O. Popolnoma se strinjam z vami, menim, da se s konservativnimi in celo fanatičnimi stališči g Iva Keržeta sploh nima smisla ukvarjati. Vem, da je g . Cestnik nekje zapisal misel, da je kardinal Kasper eden največjih teologov našega časa. Sam dodajam, da tak tudi ostal, ko ne bo nihče več vedel kdo je (bil) Ivo Kerže.

  15. ..nov, drugačen, bolj skromen papeški pristop, odprtost za dialog, drugačni pastoralni pristopi ..ipd..

    ..po mojem, ne bi smeli biti tudi povod in odprta vrata za vsakovrstno svaštarjenje, relativizem, pomodarstvo v igri z dogmatiko in dogmami…

  16. Vedno bolj sem razočaran, ker v Cerkvi na Slovenskem v zadnjih časih ni nekega jasnega sledenja nauku, Tradiciji Cerkve. Kot da bi duhovnščina iz strahu ždela v zakristijah in se poizkušala z kvazi-spravljivostjo približati slovenski družbeni stvarnosti, v upanju, da dobijo kakšen piškotek in jih Ranka Ivelja v Dnevniku ali pa Mladina ne raztrgata. O tem je jasno pred tedni spregovorila uporabnica Tadeja na tem portalu, ki je potarnala, da sploh ne doživlja nobenega vodstva s strani Cerkve in je pri vzgoji in sledenju krščanskega življenja v družini, popolnoma izgubljena. Ter, da tudi famozni PiP sploh ni pravilno osvetlil stvarnosti.

    V bistvu je žalostno, da je Ivo Kerže eden redkih, ki poizkuša bolj poglobljeno razumeti današnjo stvarnost.

    Sam v tej konstelaciji ne vidim nič dobrega, nasprotno: glede domače stvarnosti se bo propad pastorale na terenu nadaljeval, vera bo ostajala mlačna in izostanek od obredja, zakramentov itd. bo ostal velik. Hkrati pa bo Cerkev na Slovenskem bo znotraj globalne Cerkve vedno bolj irelevantna. Glede na to, kako plujejo nekateri tokovi v Cerkvi na Zahodu, kateri teološki pristopi se krepijo, bo Cerkev na Slovenskem postala popolnoma inpotentna pri navezovanju stikov s katoliškimi organizacijami drugod v razvitem svetu. Noben PiP tu ne bo pomagal, stvari bodo šle svojo (logično) smer, če ne bomo nič spremenili. In tudi novi nadškof (čeprav mi je simpatičen, moder in odločen mož) se bojim, da bo težko spremenil smer, če ne bo jasno komuniciral z laiki in hkrati jasno zastavil svojo pastirsko (!!!) besedo.

    Žalostno.
    Res žalostno.
    Res res zelo žalostno.

    • RokC, a nisem tebi že enkrat zapisal ono Kennedyjevo mogoče že malo izlajnano: “Ask not what your country can do for you, ask what you can do for your country.” No, ti bi si seveda namesto your country tu lahko vstavil your church. Ne zameri, ni mišljeno kot zmerljivka, prej kot nasvet; ampak izveniš obupno depresivno, mnogo bolj temačno kot je stvarnost sama.

  17. //

    Gre za »etiko« (obsojeno v okrožnici Veritatis splendor), ki ne razrešuje napetosti med konkretno situacijo človeka in etično normo tako (kot bi bilo za etiko edino smiselno), da se človek skuša prilagoditi normi, da skuša človek normo/nauk uresničiti oz. aplicirati nase, pač pa obratno: da se norma prilagodi njegovemu stanju.

    //

    no, “etika”, kjer se človek prilagaja normi, je bila obsojena pa že nekaj prej, npr. v mr 2,27.

  18. Po tretjem branju avtorjevega prispevka in odmevov končno le z bolečino ugotavljam,da je v članku in mnogih odzivih nanj mogoče zaslutiti precejšnjo podobnost z gnevom starejšega sina nad očetom,ki mlajšemu(zgubljenemu,pravimo)sinu vse odpušča in se preprosto iskreno veseli njegove vrnitve v domačo hišo…ali pa z ono neupravičeno delavsko kritiko Gospodarja,ki delavce za eno uro dela nagrajuje z enakim plačilom kot one celodnevne in sicer samo zato,ker je dober. No,še mnogo drugih podobnih je v Evangeliju. Ali si resnični Kristusov učenec in Očetov otrok res ne more enako srćno kot On želeti vrnitve vseh-da,čisto vseh svojih bratov in sester k Očetu,kot si tega želi sam Oče? In če ne,ali je res pravi Kristusov učenec? Je mar grešni človek kakorkoli upravičen postavljati meje samemu Bogu?

    • “Izgubljeni” sin se je vrnil domov. Toda ni prišel z namenom, da se bo malce odpočil, si nabral novih moči in nato znova zahteval “svoj delež” ter se vrnil k “razuzdanosti”, ki jo je “moral” prekiniti zaradi pomanjkanja denarja …
      Prišel je skesan. Grenka izkušnja mu je pomagala, da je spoznal svojo zablodo, se jo pokesal in sklenil začeti znova – drugače. Zato je bil oče vesel in mu je vse odpustil. Toda prvi korak je naredil sin: sklenil je, da se bo vrnil k očetu/Očetu. Nasprotno: Oče ga ni šel iskat, zgolj čakal je – toda, ko je bil sin še daleč, mu je šel naproti.
      (Bi ga oče s tolikšnim veseljem sprejel, če bi se sin vračal domov, kot da se ni nič posebnega zgodilo – ali pa celo z novo zahtevo po “deležu, ki mu pripada”?)

      • Spoštovana Marta,kaj pa protest delavcev v vinogradu? Ampak,da ne bo več nobenega dvoma ob moji misli,da si sami odpuščanja v nobenem primeru nikoli in nikdar ne zaslužimo -saj si ga tudi z nobenim našim dejanjem v resnici ne moremo-to nam je namreč vedno bistveno in zastonjsko podarjeno in podarjano do70x7krat itn. po neskončni Božji ljubezni in usmiljenju- pa naj vam omenim še predhodno Jezusovo priliko o izgubljeni ovci:edina vloga ovce v njej namreč je,da se izgubi.Njeno celostno reševanje in odreševanje opravi sam pastir-Dobri Pastir.

        • Pozabili ste dodati: Če se ovca seveda želi rešiti oz. pri tem sodelovati. Ali mar zanikate svobodno voljo?

          Ker če odstranite to človeško sodelovanje, potem smo itak odrešeni že vsi, z zakramenti ali brez .. Božja beseda in cerkveno učiteljstvo nas učijo nekaj drugega.

          Sicer pa je lepljenje citatov iz evangelija oz. trganje le teh iz celotnega konteksta, popolnoma nesmiselno. Tako lahko upravičite praktično karkoli želite.

          • Demaistre,odgovarjam vam in še Marti obenem ter zato dodajam:ovca se prav tako nič ne “kesa” kot tudi izgubljena sinova ne-tudi izgubljenega sina je do vrnitve v očetovo hišo pognalo isto samoljubje kot ga je prej od doma. Domov je šel le zato,ker je sil lačen-o tem,ali je v njem prišlo do kakega spreobrnenja od samoljubja do ljubezni do očeta in brata pa zgodba nič ne pove. Jezusova prilika zato bistveno oznanja predvsem absolutno Očetovo ljubezen do obeh izgubljenih sinov-do vseh grešnih otrok. Kar zadeva morebitno”trganje iz konteksta” ga v tem primeru ni-sicer pa:jaz se ob Jezusu šele vsak dan sproti učim:si vi mar domišljate,da imate že kar absoluten pogled in spoznanje?

          • Nikakor si ne domišljam, da imam monopol nad razlago Cerkvenega nauka :). Saj ne pišem z nikakršne pozicije avtoritete, ampak zolj svoje misli in poglede, kakršne trenutno imam. (Tu pa seveda pogrešam avtoriteto »vrha«, ki bi jasno nakazal smeri in povedal, kaj je (še) sprejemljivo in kje potrebujemo zasuk.)
            Kaj več pa dodajam spodaj, kjer je več prostora.

          • Seveda se gre za trganje .. zakaj niste potem prilepili še kakšnega odlomka, kjer piše npr. o peklenskem ognju in pogubljenju.

            Vi ste Božjo ljubezen (ki je seveda res absolutna) predstavili tako, kot da smo po njej vsi avtomatično odrešeni. To ne drži, Bog spoštuje človekovo svobodno voljo. Potrebno je torej tudi človekovo sodelovanje oz. kesanje.

    • Po branju komentarjev z bolečino in žalostjo ter strtim srcem ugotavljam, da slovenski katoliki sploh ne razumejo situacije v kateri se je znašla Cerkev v Zahodnem svetu in še bolj Cerkev v Sloveniji. Kot mlad katolik, ki se sooča z realnostjo življenja ugotavljam, da moji sobratje in sestre živijo v temi osebnega samozadovoljstva, minimaliziranja težav in zanikanja realnosti.

      O Bog, zakaj si nas zapustil, zakaj nimamo več jasnih pastirjev in voditeljev kot je bil škof Vovk? Zakaj naši duhovniki molčijo, se skrivajo pred volkovi in čredo pustijo zbegano? O moj Bog kakšna katastrofa se nam obeta v luči popolnega neznanja s strani slovenske duhovščine in slovenskih vernikov……

      Edino molimo lahko, da bo škof Stanislav Zore pokazal navdih in se izkazal za naslednika vrednega velikih škofov Vovka, Šuštarja, navsezadnje tudi Slomška.

      • A Rožmana in Jegliča pa si pozabil?

        Ni vse tako grozno. Zore mi je pozitiven lik. Tudi posamezni duhovniki in redovniki so v redu.

        “cerkev je skladna z družbo. Enaki problemi kot v družbi so tudi znotraj institucije” nam je na zakonski skupini pred leti govoril župnik, ki je potem izstopil in se poročil z vdovo. Bil nam je zelo realen in dober svetovalec v zakonski skupini. O razmerah v instituciji pa je govoril z veliko mero grenkobe. Izstop je bil za nas vse veliko razočaranje in šok, presenečenje, ker tega niti najmanj nismo pričakovali.

      • Situacija v kateri se je znašla Cerkev je ista, kot je situacija, v kateri je družba. Če so moški v družbi v krizi, potem pač ne morejo uspevati niti v cerkvi. Ne bo šlo drugače, kot da laiki pokažemo nekaj poguma in s svojim življenjem damo zgled. Tako bo tudi marsikateremu duhovniku laže izreči kakšno odločno besedo.
        Za začetek moramo nehati jamrati in zganjati paranojo kot kakšne babe.

        • Ja, ovca naj bo zgled pastirju?!
          Morda to gre tako, ne vem. Bog ve, kako od tu naprej. V to verjamem, čeprav sam ne vidim.
          Bom kar pritrdil Avblju iz drugega članka: dovolj imam. Vse sem že povedal. Nimam več česa dati, razen svoje glave, da mi jo odgriznejo. Zakaj?!

          • Zdravko,Pastir-dobri pastir je Jezus Kristus-Kristusov duhovnik pa je brat vsem kršćenim v Njegovo-Očetovo ime in s tem krstom vgrajenim v Njegovo Telo Cerkev..

          • Poskrbi samo, da boš ostalim za zgled. Da bo pastir ponosen na svojo ovco.

            Če ti kdo želi odgrizniti glavo, potem je tisto mogoče volk.

          • Hvala. Veste, da bo pastir ponosen na svojo ovco? Bo pa že prej ovca morala biti ponosna na pastirja, se vam zdi.
            Dovolj in čez glavo imam jaz nabijanja greha in krivde, medtem ko vodilni lahko počnejo karkoli.
            Niti slučajno ne mislim več skrbeti za to. Celo življenje so me nategovali na tak način, in še sedaj mi ti to svetuješ!?
            Hvala lepa!
            @baubau, menda je ja duhovnik pastir, po službi. Če pa noben nima te službe, ampak kar samo Kristus, potem smo pa res prepuščeni sami sebi.

          • Saj si tudi jaz želim, da bi imel pastirja, na katerega bi bil ponosen in ob katerem bi bil zaščiten. Jaz sem že par let nazaj ugotovil, da ga človeka pač – ni.
            Sami smo.
            Lahko se držimo Kristusa in Cerkve ali pa zbezljamo v kaos.

          • @j, brez pastirja se tudi Kristusa in Cerkve ne moremo držat. Zelo verjetno se bomo izgubili. In mislim, da se to več kot dogaja.
            Pastirji so ovce prepustili volkovom in čreda je razkropljena. Ljudje se skrivajo. Še na volitve ne pridejo.

          • Jasno, da se dogaja.
            Samo jaz nisem tako črnogled.

            Moraš pa priznat, da smo od socialistične države vsi skupaj malo razvajeni.

      • Ne vem zakaj si Šuštarja dal zraven. Ta je bil en najbolj klečeplaznih škofov, kar smo jih imeli. Brez hrbetnice.

  19. Če bi bila Cerkev parlamentarna demokracija, bi imel avtor prav in pripravljalni dokumenti za sinodo bi bili neproduktivni. Toda Cerkev ni demokracija v ozkem pomenu besede, ampak je njeno življenje odvisno od posta, molitve in dobrih del. To so močna orodja, ki jih moramo uporabljati. Zato se lahko vprašamo, ali ni zgolj skrb, kaj bodo sklepi sinode, pretiravanje in izraz neke nevere.

    Še moj pogled na probleme: Res je sicer, da smo ljudje lahko sebični itd., vendar Boga razumem kot osebo, ki je vedno pripravljena odpuščati. Okoliščine, v katerih so se znašli npr. ponovno poročeni, so lahko zelo različne. Zato se mi zdi smiselno, da se premisli, ali je pastorala v posameznih primerih res takšna, kot si jo želi Bog.

    Da ne bo pomote, moram poudariti, da taktično prilagajanje zahtevam razvajenim ljudem seveda vodi v naraščanje vseh vrst problemov. Na tej točki, se z avtorjem popolnoma strinjam.

  20. @baubau:
    Glede ovce se spomnim razlage, ki sem jo nekoč poslušala in mi je odprla drugačen pogled na priliko. V Sveti deželi je malo paše, zato se je pastir s čredo pogosto selil iz kraja v kraj. Za razliko od čred, kot jih poznamo pri nas, je pastir čredo vodil (ne pa gnal). Po domače rečeno: ovce so »zaupale« pastirju, da jih bo varno vodil in preko nevarnih skalnatih ovir pripeljal do nove paše. Če je bila ovca »pametna«, je sledila pastirju: on je skrbel za hrano, vodo in jih branil. Če je »šla po svoje«, je tvegala in lahko je pristala v prepadu, trnju, z zlomljeno nogo ali še kaj hujšega. Od tod razlaga, da je (bridka) izkušnja »izgubljene ovce«, ki je (po svoji volji, ker se je prostovoljno oddaljila od črede = pravil, »norme«) pristala v trnju, povzročila njeno »kesanje«: spoznanje, da je po svoji krivdi zablodila, ter (logični) sklep, da se hoče odslej »držati« pastirja oz. vsaj nekje v njegovi bližini.

    Podobno »izgubljeni« sin: po tem, ko je bankrotiral (moralno in finančno) je »šel vase« = premišljeval je o svojem življenju in ugotavljal, kaj je bilo narobe. Dobro, zunanji razlog (lakota, revščina) je verjetno še pospešil ta proces (dokler nam gre dobro, smo pogosto »bog i batina«). Toda sin je sklenil iti domov in prevzeti tudi določene posledice (pokoro?) svojih dejanj: » … Vzemi me za enega od svojih najemnikov. … Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.«

    Delavci v vinogradu? Ja, prilika je opomin »celodnevnim delavcem«. Vendar le, dokler ostajamo ujeti v predstavo povračil glede na »vsakemu sorazmerno s količino vloženega dela in časa«. Če pa se prestavimo na premico večnosti: dobro vemo, da je najodločilnejši trenutek življenja tisti tik pred smrtjo: od tega je odvisna naša večnost. In o tem plačilu je govora v priliki o delavcih. Takrat odpade vsakršno pretvarjanje in navidezna »popolnost«, in »brezmadežnost«, s katero lahko »farbamo okolico« – ne moremo pa prevarati »Gospodarja«.
    (Zanimivo pa, da niso v priliki omenjeni morebitni delavci, ki so sredi dela zapustili vinograd in šli po svoje. Mogoče se je kateri izmed njih kasneje vrnil. Ipd. Prilike imajo neko pomanjkljivost: poudarjajo določen vidik, toda zaradi poenostavitve (zaradi boljšega razumevanja osnovne misli) ne gredo v kompleksnost.)

    • Morda bi dodala še misel – povezavo na nekaj mest v Jezusovih besedah, kjer nič kaj “usmiljeno” zahteva, naj se (nekdo) vrže v “temo”, kjer bo “jok in škripanje z zobmi”. (Običajno za koga, ki se ne drži kakšne »norme«.) Tako da – upoštevati je potrebno oboje: usmiljenje (in ljubeznivost, dobrotljivost, milobo …) pa tudi pravičnost in nenazadnje: spoštovanje človekove svobode, mimo katere tudi Bog noče.

    • Marta, ne vem kje si ti našla te “pobegle” delavce, ki niso prišli po plačilo. Teh ni. Tako da prilika je čisto “popolna”. Prilika je opomin, da ne živimo od tistega kar ustvarimo z rokami. To je opomin “celodnevnim” delavcem, ki so hoteli “pošteno plačilo za pošteno delo”, kot danes pogosto slišimo od delavcev.

      • Sem mislila na tiste, ki so sicer prišli v vinograd, potem pa odšli iz različnih razlogov: bodisi da se jim ni ljubilo delati ali jim je bil tempo prehud ali pa tiste, ki so bili tam samo ob času malice … Sem namreč iz vinorodnih krajev in si predstavljam “bendimo” (=trgatev) po naše … 🙂 – mi itak hodimo v trgatev “zastonj”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite