Tadeja Virant: Mogoče sva se RKC in jaz v mojem srcu spravili. Mogoče.

22
265

Bila sem vzgojena v krščanski veri. Sicer ne zelo na hard varianto, pa vendar precej. Takoj, ko sem se odselila v Ljubljano in začela hoditi v gimnazijo, je bilo z obiskovanjem verskih obredov konec. Niso me več pritegnili. Nikoli.

Stoletja je RKC zlorabljala svojo moč in naredila precej zla, bolečin in prelite krvi. Naredila je tudi veliko dobrega.

Zanimivo, da so me pred leti pritegnile sodobne romarske Jakobove poti, ki so neposredna dediščina krščanskih romanj. Iz meni neznanih razlogov. Tako sem lani na slovenski Jakobovi poti prespala v Stiškem samostanu. Menihi so me povabili k jutranji maši. “Zakaj pa ne”, sem si rekla. “Če že tu spim, najbrž ne bo več take priložnosti.”

Ob pol sedmih zjutraj sem se usedla v skoraj prazno cerkev. V klopeh sta sedeli dve ali tri starejše ženske, hišnik, fant, ki je tudi prespal v samostanu in jaz. Pet ali šest ljudi v precej veliki cerkvi. Zaigrale so tiste mini orgle, zapelo se je. Na oltar so začeli prihajati mašniki, bilo jih je približno še enkrat toliko kot nas v klopeh. Cela garnitura. Kar gledala sem.

Mašnik je začel z mašo. Odločila sem se, da sodelujem, kot sem se še spomnila iz otroštva. Nič se ni spremenilo, isto besedilo. Po nekaj stavkih je vso mojo pozornost pritegnil mašujoči duhovnik. Govoril je z vso pozornostjo, kar jo nek človek lahko premore. Noben stavek, molitev, fraza, besedilo ni bil izgovorjen avtomatsko. Noben. Vsako besedo je izrekel s popolno predanostjo in ljubeznijo. Ta njegova ljubeča predanost me je popolnoma potegnila k sodelovanju. In obdržala mojo pozornost vsak trenutek, do samega konca.

Ko se je maša končala, sem obsedela v klopi in solze so mi neslišno tekle po licih. “Taka bi morala biti vsaka maša. Vsaka.” Še kar bi sedela in uživala v svetosti trenutka in prostora, ki so ga ustvarjale iskrene molitve menihov. Vsi verniki že odidejo, pa pride do mene menih in mi nežno reče: “Pojdite na zajtrk. Mi imamo sedaj svoje molitve, ki bodo še kar trajale.”

Nikdar prej v življenju nisem prisostvovala tako lepi maši. In verjetno nikdar več ne bom. Mogoče sva se RKC in jaz v mojem srcu spravili. Mogoče.

Vir: Facebook profil Tadeje Virant

22 KOMENTARJI

  1. Želim vam da bi se. Nihče ni brez greha. Niti duhovščina. Kakor tudi mi ne. Vaše odklanjanje Cerkve je zgolj posledica strupa, ki vam ga je družba v mladosti nalila v ušesa. Posebno naša, revolucionarna, je smrtonosno strupena.

  2. Se strinjam, da bi cerkev morala vso pozornost posvetiti iskrenemu duhovnemu krščanskemu življenju, ki se začne pri besedah in nadaljuje v dejanjih. Zgradbe cerkva so obnovljene. nekatere še preveč, da izbrisana njihova pristna umetniška zgodovinskost.

    Zdaj je napočil čas duhovne prenove z vrha do tal.

    Zgolj dogmatizem in formalizem ne bosta prebudila vernost pri ljudeh. Izhodišče naj bo pristna ljubezen!

    Ne pozabimo, da je Bog troedini: Oče, sin in sveti duh!

    Omenja se le sina, stvarnika in duha, pa se zapostavlja in zanemarja! Zato pa smo tam, kjer smo.

  3. Sicer je mnogo dobrega v cerkvi. Vendar pa je nujen napredek. Tudi zaradi drugih verstev, ki izrazito trkajo na duhovnost človeka.

    Duhovnost pa je na kratko povedano: Življenje, ki širi ljubezen, celo do sovražnikov!

    Zato je potrebno pristno krščanstvo, ne pa formalistično.

    Marsikdo, ki je veren ne zmore pristnega krščanstva, ker ni imel priložnosti, da bi dojel, kaj je to.

    Zato so neredko formalistični kristjani manj verni kot nekateri tisti, ki formalno niso verni, vendar pa v življenju živijo in širijo ljubezen ter razumevanje.

  4. Ne strinjam se popolnoma z uvodnim delom članka, saj moramo upoštevati, da je bila cerkev odsev splošnega stanja v družbah srednjega in novega veka, ki je bil dosti manj človekoljuben.

    Tudi danes je odsev splošnega stanja, vendar pa je njena dolžnost, da popelje slovensko skupnost k stvarstveni svetlobi vrednotnega življenja! Naj se ne izgublja v povprečnosti in negativnih gledanjih nekaterih formalističnih, nepristnih kristjanov.

    Mnogo dobrih znamenj dokazuje, da se zadnje čase ta plemeniti cilj uresničuje!

  5. Še papeški nočem biti, ker nisem tega vreden. Res pa je, da ne morem molčati, če vidim, kje se blešči.

    Tudi drugi vidijo, vendar molčijo. Rajši govorijo o temačnosti, namesto o svetlobi.

  6. Duhovnost v pozitivnem pomenu besede, predstavlja najvišjo inteligenco človeka. Tako živi mnogo kristjanov.

    Vendar pa je mnogo tudi takšnih, ki dobijo ošpice, če jim omeniš duhovnost oziroma pristno krščansko življenje.

    Zakaj? Zato, ker se je ta vidik verovanja, ki zadeva globino, srčiko vere, zanemarjal in jim ni bilo dano, da bi uživali v pristni krščanski duhovnosti. Vsaj polovico tako kot so to čutili in živeli prvi kristjani.

  7. Najbolj pa me motijo tisti neupravičeni napadi na cerkev.

    Prav zaradi tega si želim, da bi cerkev storila vse, da odpravi vse svoje slabosti in zapre usta tistim, ki želijo slabo, njej in slovenskemu narodu in človeku, ki bi bila brez vere izgubljena.

  8. Kako ne bi bila stiška bazilika ( mimogrede, meni se zdi kar zelo velika za razmere slovenskega podeželja, ne le precej velika) milostni kraj? Ob vseh teh skoraj 900 letih predanih petih molitev cistecijanov, ki odmevajo po njej v sedanjost, v podobah zbranih pod gotskimi, deloma pa baročnimi oboki, od Žalostne matere Božje v še romanski apsidi do Bergantovega globoko izraznega križevega pota.

    Včasih se sprašujem, koliko se vernikov ta duh še dotakne, recimo tistih tisočev z vsakoletne Stične mladih. Včasih se mi črnogledo dozdeva, da tam navdušuje predvsem neko skupinsko mahanje z rokami in poplesovanje na precej banalno glasbo. Ki glede na gregorijanske napeve menihov gotovo ne pomeni napredka, ne verskega, ne glasbenega.

    Lepo, da se je gospodične, ki smo jo brali, maša v baziliki tako dotaknila in da je to dala v branje. Upajmo, da bo znala na tem graditi, precej ima za nadoknaditi ( tudi v smislu osnovnega verskega znanja), tudi ko ji ne bojo milostno nasproti prihajali doživetja, kakršna nagovarjajo odprto mlado srce. Celo Mati Terezija je pričala, kako desetletja ni bilo ničesar takega v njenem življenju, a je zvesto, kaj zvesto, svetniško vztrajala na Jezusovi poti.

  9. ” Mogoče sva se RKC in jaz v mojem srcu spravili. Mogoče.”
    V tem pogledu je naša edina naloga, da s čistim srcem brez predsodkov opazujemo (in privolimo) temu, kar Bog dela v nas. To spravo lahko naredi samo On, ker človeško obstaja tisoč in en razlogov, da do te sprave ne pride.

  10. Krščanstvo se bo vsakega dotaknilo hitreje, če bo cerkveno vodstvo poskrbelo, da bo do vernikov vel pristen krščanski duh. Znotraj cerkvene hierarhije pa tudi oblastniški duh, ki vzdržuje vrednotni red.

  11. Mislim, da je to iskren prispevek, ki nam da misliti.
    Misliti o trenutni družbeni realnosti.
    Zato moramo pričujoči tekst brati med vrsticami in si postavljati vprašanja.

    1. “Bila sem vzgojena v krščanski veri. Sicer ne zelo na hard varianto, pa vendar precej. Takoj, ko sem se odselila v Ljubljano in začela hoditi v gimnazijo, je bilo z obiskovanjem verskih obredov konec.”

    Torej: kaj pomeni ‘hard varianta’? Je to maša vsak dan, trde verske resnice? Je to preveč agresivno podajanje Nauka s strani staršev, ki potem otroka odbije? Toda, kaj porečemo na to, da danes beremo tudi pisma v stilu ‘moral/a sem hoditi k maši, medtem ko so starši hinavsko rekli – po birmi ti ne bo treba več.’ Je to ‘light’ pristop?
    Zaključek: okolje je danes tako anti-katoliško, da so verni pari/starši praktično pred nemogočo nalogo kako prenesti Vero na naslednjo generacijo na način, da bi jo le-ta sprejela v srce. Skoraj nemogoče – zaradi zunanjih pritiskov.

    2.”Stoletja je RKC zlorabljala svojo moč in naredila precej zla, bolečin in prelite krvi. Naredila je tudi veliko dobrega.”
    VEDNO NAJPREJ slabo, NATO ŠELE posredna, ZMANJŠANA pripomba – ‘sicer je bilo tudi veliko dobrega.’ Spet – vpliv zunanjega okolja, ki zanemarja vpliv katoliške vere na formiranje Slovencev kot naroda in katolištvo na Slovenskem povezuje z križarskimi vojnami, inkvizicijo, a potem laži o proti-reformaciji, pa seveda 20. stoletje itd.
    Zaključek: Isto kot pri točki 1.

    3.”Mašnik je začel z mašo. Odločila sem se, da sodelujem, kot sem se še spomnila iz otroštva.”
    Kruta resnica, da ogromno mladih POVSEM pozabi večji del obredja Cerkve, niti jim ni razloženo, niti ga ne doživljajo kot presežnega že kot otroci, mladi – ker so tudi starši plehki. Tudi moji generaciji ni bilo razloženo. Pastorala je danes izjemno slaba, kar ob upoštevanju zaključka iz 1. točke pomeni izjemen verski indeferentizem in neznanje.
    Zaključek: Kulturno katolištvo je (kljub svojim nekoč izjemno lepim, pobožnim manifestacijam) PASSE: 2x na leto v Cerkev (Božič in popoldansko žegnanje živil ob na velikonočno soboto + občasno Vigilja NE ohrani vere). Pa ne mislim s tem obsojat.

    4.”Ko se je maša končala, sem obsedela v klopi in solze so mi neslišno tekle po licih. “Taka bi morala biti vsaka maša. Vsaka.”
    To je sicer lep izraz ko nekdo občuti v obredu nekaj več. In očitno je bil obred lep, iskren, doživet in hvala Bogu so verniki in omenjena oseba še posebej od tega odnesli srečanje z Bogom v daritvi – kar maša je. Baje, naj bi bila to?? Toda spet: “taka bi morala biti vsaka maša” – spet potenciranje: takšna bi morala biti “prava” maša, to se nadaljuje v tisti župnik je ‘kul’ takšni bi morali biti župniki, prejšnji škof je bil ‘kul’ tale ni ‘kul’, prejšnji papež je bil beden, tale pa je ‘kul’. Spet: čustva pred vse. Prvotno doživeto globino obreda preplavijo čustva in spet pridemo na ‘JAZ’. To je velik problem moderne zahodne katoliške vere (v protestantizmu je to še bolj potencirano) tudi pri prakticirajočih vernikih. Vprašanje, če takšna verska čustva vodijo v kaj trajnejšega….
    Zaključek: v današnjem modernem, individualiziranem svetu, je katoliški veri in Nauku izjemno težko priti v srca ljudi. Bolj privlačijo vzhodnjaške filozofije ali sekte (primer v Sloveniji v “happy-happy” sekto pred leti). Duhovna puščava je veliko, a ljudje se ne odžejajo pri vodnjaku katolištva ampak pijejo ustekleničeno vodo vzhodnjaških religij, ki imajo očitno za trenutni zahodni svet boljši pristop.

    5. ‘Nikdar prej v življenju nisem prisostvovala tako lepi maši. In verjetno nikdar več ne bom. Mogoče sva se RKC in jaz v mojem srcu spravili. Mogoče.’
    “Nobena maša do sedaj ni bila tako lepa.” Iskreno povedano težko verjamem – ob kritični situaciji pri nas so bile maše načeloma velikokrat lepe, cerkve okrašene, zborovsko petje na nivoju, tudi bolj umirjene maše med tednom, pred mašo se moli rožni venec itd. “nikdar več” “mogoče sva se spravili… mogoče” Deluje bolj kot opravičevanje, da vseeno Cerkve in Rešenika ne more, noče sprejeti. Zamere so očitno globoke. Vpliv okolja. Predsodki so globoki.
    Zaključek: sovražno nastrojeno okolje velikokrat samo-potencira v človeku vsajene predsodke ali konflikte glede vere, ki jih nosi iz družine. Vrnitev v Cerkev je izjemno težka in dolgotrajna. S takšnimi ljudmi je potreben tudi ljubeč a odlolčen pogovor z veliko razumevanja. In tudi čakanja – veliko ljudi se spreobrne globoko v starosti, celo po 70. letu.

    To so zaključki, ki jih med drugem TUDI moramo potegniti iz sicer, za te razmere lepega teksta. Da ne bi kdo slučajno že začel proslavljati. Ne vem pa, če to realnosti PiP omenja oziroma, če se Cerkveno vodstvo zaveda situacije pri nas? 1. Ali je slovenski kler še vedno slep in 2. Kje so laiki?

  12. “Stoletja je RKC zlorabljala svojo moč in naredila precej zla, bolečin in prelite krvi …”

    Pri takšnih odločnih trditvah je potrebno biti vsaj previden, če že ne biti tiho.

    Za takšnimi trditvami bi obvezno morale stati primerjalne analize. V prvi vrsti, kaj se je medtem dogajalo v “nekrščanskem svetu”, zatem pa, kako so ljudje v tistih časih razumevali življenje in svet. Da je krščanski svet v vsakem primeru izrazito boljša civilizacija kot preostali del sveta, je dokaz v napisani zgodovini. Namreč to, da so jo (kljub domnevni strahovladi, kot trdite) tako podrobno in nadrobno opisali. Poglejte, še danes, v 21. stoletju, v informacijski dobi, koliko čarovnikov straši po Zemlji. Lahko si predstavljate, koliko zapletene negativnosti je bilo v starih časih … To negativno kompleksnost posameznikov ali skupin (katerih edini namen je bil norčevanje iz zdrave pameti in Boga – tako kot denimo danes poroke homoseksualcev idr.) je oblast pač razreševla na tedaj edini možen način. Navsezadnje, zakoni (ki so vselej bili) so bili jasni in ljudje so se zavestno odločali za negativno življenje in smrtno kazen. Da je bilo pa marsikaj storjenega po domače, pa glede na čoveško zgodovino tudi ni nič izvirnega.

    V 21. stoletju se v naših šolah otroci učijo, da so bili komunisti fejst. Janez Stanovnik pa pravi, da so bili povojni poboji napaka, medtem ko Tit Turnšek še tega ne pizna, ampak celo izziva novo prelivanje krvi.

    Tadeja, prav je, da dvomiš. Še bolj prav pa je, da si še pred dvomom “napišeš” pravila in merila, po katerih boš kaj ocenjevala. Če nekdo grehe prizna in prosi odpuščanja (to je Cerkev oziroma kot ti praviš RKC – tipičen komunistični izraz, čeprav z njim ni nič narobe), je to civilizacijsko, kulturno in etično korak, ki je vreden našega odpuščanja. Ne se toliko sekirat za RKC. V njej so seveda tudi slabi ljudje. Toda, takšno je življenje, mar ne?

  13. Dragi moji soljudje, zapis je subjektivna slika nekega trenutka, doživetja, razmišljanja.. Vse trditve so torej take, kot jih vidim jaz. Sem za neizpodbitno svobodo, da jih vsak zazna, vidi in govori o njih po svoje. Prijazne pozdrave!

    • Ah, jaz sem pa že mislil, da se te bo kaj tudi prijelo. Recimo to, kar je Rokc napisal. Ampak, jaz sem naiven. Človeku je res težko približati vero. Mu mora Bog sam položiti roko na ramo… To pa zna biti stresno.

      • Moraš kar priznati, da smo v zapisih gospodični Tadeji bili, hote ali nehote, pokroviteljski. Kar ni ravno način da se približaš človeku, najmanj danes, najmanj mlademu. Je trapasto, če bi si domišljali, da bi ji vero trpali v glavo. Kar je med njo in Bogom, je njuna stvar. Njena subjektivna doživetja so pač njena subjektivna doživetja.

        A vseeno morda ni narobe, če ji odkrito povemo nekatera svoja opažanja. Da recimo iz zapisa izhaja primanjkljaj verskega znanja; ki ga, če bi živela v normalni demokraciji, verjetno ne bi imela, ko bi obiskovala verski pouk v šoli na celotni osnovnošolski in srednješolski stopnji. Povemo lahko tudi, da zapis kaže na vpliv desetletij komunistične propagande, naših laicističnih medijev in šol a la FDV, začenši s samim poimenovanjem naše Katoliške cerkve z omaloževalnim RKC in nato predvsem vrednotenjem njene vloge v zgodovini.

        Evo, to pa je problematično, a to ni problem Tadeje Virant osebno, ampak je to zrak, ki ga diha ta dežela in s katerim se zastruplja generacije in generacije. Ki jih, namesto da bi bila ponosni, da so del te velike krščanske civilizacije in vseh kulturnih in človeških vrednot, ki iz nje izhajajo, naučijo videti same slabe plati, pa še to potencirane in izkrivljene. In kako težko se potem posamezniki iz tega zlohotnega pranja možganov izvijejo.

        Vera in subjektivno doživljanje transcedentalnega je pa nek drug prostor. Tu je nespodobno lomastit po občutjih soljudi.

        • Jaz vem kako to izgleda, ko ti Bog spusti roko na ramo. Oziroma, kako izgleda Božja klofuta. Rad bi komu to prihranil, pa se ne da. 🙂
          Se pa strinjam, kot sem tudi sam pisal v prvem komentarju.

          • No, obstajo pa pogled na Boga, po katerem Bog ne kaznuje. Le prepusti, da se življenje odvija po človekovi svobodni volji in potem se katastrofe kar same od sebe dogajajo.

            Božjo klofuto ali Božji poseg pa občutijo tirani, ko jih Bog spotakne takrat, ko se zdijo nepremagljivi.

    • Absolutno se strinjam. Zapis pozdravljam in mislim, da je njegova vsebina v namenu brez dvoma pozitivna.
      Mislil sem samo, da je dobro mogoče iz takšnih ISKRENIH IN DRAGOCENIH (!!!!!) zapisov potegniti nekatere pomembne zaključke, da bi razumeli situacijo TU in ZDAJ. Leta 2015 🙂

      Kakor je po eni strani zapis EDINSTVEN in NEPONOVLJIV, sem takoj imel občutek, da vsebuje nekatere vidike, ki se ponavljajo v podobnih zapisih – ki se pojavljajo v kakšnih pismih bralcev recimo. Iz podobnega zapisa je v znanem videu izhajal igralec Gregor Čušin (predavanje se dobi na You-Tubeu).

      Kar se odziva na moj komentar tiče: ne vem ali sem bil predolg ali preveč nerazumljiv toda odziva ni bilo nobenega. Drago uredništvo Časnika, a je kakšen duhovnik, ki spremlja vaš medij? Ali kakšen aktiven laik???

      Lep pozdrav Vam gospa Tadeja Virant in tudi vsem ostalim!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite