Tadeja in Ivo Kerže, Iskreni.net: Elizabeta je med nami in nas uči

2
215

Včeraj me je prvorojenec vprašal, kdaj gremo spet na “ta dolg sprehod”. To pomeni krožno pot do mestnega pokopališča, k Elizabeti. Prijetno me je presenetil, saj do sedaj ni kazal naklonjenosti do dogajanja okrog naše težke situacije. Saj ga razumem, saj zaradi nje še ni prišel do težko pričakovanega morja, pa tudi starša zaradi boja za njen pogreb nisva bila v svoji najboljši različici. A očitno je, potem ko je zbral potrebne informacije, kljub svojim rosnim osmim letom, dojel smiselnost stvari, ki so nas doletele. Res, modrost je mnogokrat razodeta otrokom in prikrita odraslim.

Zato se mi zdi kar logično, da me moja najmlajša, žal pokojna deklica, trenutno najmočneje uči. Čeprav se nisva mogli srečati iz oči v oči, od besede do besede, odpira vrata mojega srca in razuma. Zlasti bi rada poudarila pomembnost dveh darov, ki sem ju ob tem dobila. Zmožnost biti ranljiva, kar pomeni zame solze, ki jih prej skoraj nisem premogla, in sposobnost biti nežna, kar pomeni pri meni nekaj manj jeznih besed in nekaj več poslušanja. In ravno to je tisto, kar pogrešam v našem posurovelem svetu – zmožnost sočutja, branjenje šibkega, oskrbovanje na videz nekoristnega.

V teh dneh, kar sem bila zaradi Elizabete prisiljena iz intime doma stopiti v javnost, sem se srečala z mnogo človeške bolečine. Zamolčane, potlačene, prezrte, zanikane, zasmehovane in celo prepovedane. Z bolečino mnogih, ki jih sploh ne poznam. Hodila sem mimo nje in je nisem občutila, zahvaljujoč preizkušnji smrti otroka pa jo zdaj lažje zaznavam in razumem. Poleg okrepljene vere v posmrtno življenje, ko namreč svojo Lili čutim skoraj na vsakem koraku, se mi zdi ta poglobljen čut za bolečino bližnjega največji nauk zgodbe o Elizabeti.

Vse prizadevanje, da bi država posodobila zastarele pravilnike, kar bi prineslo pravico do dostojnega slovesa od prezgodaj rojenega in umrlega otroka, do pogreba po izbiri staršev in do možnosti odkritega žalovanja z obiskovanjem groba, in to za vse prebivalce Slovenije, tudi na periferiji, ne le v prestolnici, se mi zdi globoko osmišljeno v tem, da bi bil to pomemben premik k bolj sočutni človeški skupnosti. In to za prav vse, tudi za tiste srečneže, ki nikoli ne bodo doživeli smrti otroka v maternici.

Več lahko preberete na Iskreni.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Potrebno se je zahvaliti družini Kerže, da sta delila z nami zgodbo male Elizabete. To je najmočnejše in najbolj pristno pričanje tega poletnega časa. Njuno trpljenje je premaknilo birokratske ovire in izničilo premnogim posameznikom ideološko blokado glede nerojenih otrok. Verjamem, da bo mnogim parom njuno pričanje v veliko pomoč.
    Ko so letos pomladi v KC Ljubljana prepovedali mašo za nerojene otroke nihče v polemiki ni doumel globino tega trpljenja. Ob pričanju družine Kerže je lahko marsikoga, ki je takrat nasprotoval maši, sram.

  2. Sram jih je lahko tudi brez pričanja družine Kerže. Moje sožalje družini.
    Ob osebni prizadetosti družine ni primerno odpirati neke diskusije o tem vprašanju. Tako bom to prihranil za kdaj drugič.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite