Tabu osamljenosti

3

OBRAZVsako obdobje ima svoje tabuje. Tabuji so teme, si so vseskozi “v zraku”, za katere vsi vemo, da obstajajo, a o njih ne govorimo. O njih se ne govori preprosto zato, ker nosijo v sebi neko strašljivo, neobvladljivo razsežnost. Toda ker so del splošne kulture vsakdanjega življenja, jih ljudje prepoznamo; ne zato, ker so nam o njih drugi pripovedovali, ampak ker so vedno tudi del naše lastne izkušnje.

Tabuji so se skozi zgodovino človeštva spreminjali. Medtem ko so bili nekoč, kot smo se učili, povezani z določenimi kraji, obdobji leta, življenjskimi navadami ali dogodki – tabu naše polpretekle zgodovine so recimo povojni poboji (vsi, žrtve in krvniki, so vedeli, kaj se je zgodilo, a oboji molčali, molk pa je vse hromil) –, so se danes, v času, ko je človek razgledan, poučen in samozavesten, množično preselili na področje osebnega doživljanja, v zavest posameznika. To seveda ne pomeni, da tabujev na ravni skupnosti ni več; pomeni zgolj to, da nas tabuji, ki jih ljudje doživljamo kot posamezniki, v času prepuščenosti samim sebi globlje in odločneje zaznamujejo. Eden takšnih je tabu osamljenosti.

Osamljenost

Globoko v vsakem človeku je skrito hrepenenje po pripadnosti, ki je ne moremo doseči drugače kot s povezovanjem v skupnost. V naravi človeka je, da ne želi biti sam, ampak želi biti povezan z drugimi. Pri tem gre, konec koncev, tudi za eno prvih “spoznanj” Boga o človeku: “Gospod Bog je rekel: Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna” (2 Mz 18). Bog je ob stvarjenju Adama ugotovil, da ni ustvaril monolitnega samozadostnega samotarja, ampak osebo, ki hrepeni po skupnosti; osebo, ki potrebuje za svoj osebnostni razvoj ob sebi nekoga, ki mu bo nastavil ogledalo, v katerem bo prepoznaval svoje korake. Zato je Bog poslal možu spanec in ustvaril njo, Evo, mater živih, zaradi katere “bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso” (2 Mz 24). Ni bil več sam, postala sta mi-dva. Stvarjenje človeka je vzpostavitev dvojine – vzpostavitev skupnosti.

Povezanost je vedno večplastna: duhovna, čustvena, intelektualna, interesna, telesna, včasih tudi poslovna, interesna, politična. Ne zagotavlja zgolj (fizične) bližine drugega, ampak zbuja v človeku občutke varnosti. Psihologi znajo povedati, da je prav občutek varnosti za posameznika ključen za sprostitev njegovih življenjskih potencialov. Številnih ljudi, ki so zanj (bili) prikrajšani (posebej v otroštvu), se sredi vsakdanjosti lotevajo strah, negotovost, nezaupljivost. Ljudje se povezujemo, stopamo in soustvarjamo odnose, ker brez povezovanja, sodelovanja in izmenjave preprosto ne moremo preživeti. Zaupati se komu, stopiti z njim v iskren, globok, intimen odnos, je vedno tvegano. Je lepo, a tvegano.

Z osamljenostjo se pogosto srečujejo starejši in o tej obliki osamljenosti se v družbi tudi javno največ govori. Sicer navadno res samo ob dogodkih, ko so starejši tudi medijsko postavljeni v soj žarometov, pa vendar. Prijatelj duhovnik, ki enkrat na mesec obišče ostarele v svoji župniji, mi je pripovedoval, kako ostareli pričakujejo njegov obisk, kako merijo čas od enega do drugega prvega petka v mesecu. Ne samo zaradi obhajila, ki ga prejmejo, ampak v veliki meri tudi zato, ker vedo, da bodo ponovno imeli priložnost govoriti in biti slišani. Čeprav živijo v domu s svojimi otroki in vnuki, so navadno večino dneva sami. V hiši se redko najde kdo, ki bi si vzel pet minut časa, primaknil stol k postelji, pustil vse drugo in se pogovarjal z ostarelim človekom. Prijatelj pravi, da pogosto ne potrebujejo drugega kot uho, ki jim prisluhne. Dvajset, trideset minut časa, za katerega ostareli vedo, da ga sočlovek nameni samo njim. V tem se prepoznajo živi, ne (dokončno) odrinjeni v temni zaliv življenja, kamor sveža voda iz oceana le še redko kdaj pljuskne.

Tudi med mladimi se pojavlja problem osamljenosti v širokih razsežnostih. Tanja Rener zatrjuje, da pomeni osamljenost za več kot tretjino mladih velik problem. Po njenih besedah je osamljenost med mladimi posledica naraščajoče odtujenosti med njimi.* Mladi pogosto ne dajejo videza osamljenosti. Toda konec koncev se na neki način teh stisk mladih družba zaveda in preko društev in raznih organizacij zanje pripravlja najrazličnejše dejavnosti, kamor se lahko vključijo.

Osamljenost generacije srednjih let

Na poseben način so s stisko osamljenosti zaznamovani številni posamezniki iz generacije srednjih let. O osamljenosti ljudi generacije srednjih let se najmanj govori. Gre za ljudi v polnem življenjskem razmahu. Številni imajo družine, otroke, službe, krog prijateljev, nekateri se sicer borijo za vsakdanje preživetje, a številni so finančno dobro preskrbljeni. Srečujejo se s številnimi izzivi življenja ter jih rešujejo, številni živijo pod pritiskom pomanjkanja časa. Vpeti so v različne kroge pripadnosti, v stiku so z najrazličnejšimi ljudmi. Toda kljub videzu perfektnosti občutek osamljenosti tudi njim ni tuj.

Še več, številni pripovedujejo o naravnost grozljivi razpoki, ki zeva med zunanjim videzom in njihovimi resničnimi občutki oziroma doživljanjem lastnega življenja. Številne pripadnosti so sicer resnične, a zgolj funkcionalne. Ljudje imajo občutek, da morajo veliko več dajati, kot prejemajo, da so torej orodje za dosego ciljev nekoga drugega.

Ni malo primerov, ko tudi v družini ni veliko drugače. Zakonca začneta opažati, da se oddaljujeta drug od drugega, da je pogovor zamrl, da o globokih vprašanjih, s katerimi se srečuje ali eden ali drugi, s partnerjem ne more (več) spregovoriti, da je njun zakonski odnos zreduciran na funkcionalno vsakdanjost. V zakonskem odnosu je osamljenost vedno v sorazmernem odnosu z občutkom notranje povezanosti in pripadnosti: če in ko se začne ožiti polje pripadnosti, začne na njeno mesto vstopati osamljenost.

Umiranje pripadnosti in bohotenje osamljenosti se v zakonskem odnosu dogaja v fazah. Najprej se zakonca pred seboj in drug pred drugim izgovarjata, da nimata časa za pogovor, potem se vržeta vsak v svoje dejavnosti, s katerima poskušata zamašiti praznino, ki se krade v njun odnos, nato pride faza druženja s prijatelji, skupnega in posamičnega. Vse to lahko traja nekaj let ali celo desetletij, ko se začnejo posamezniki srečevati s seboj in si priznavati, da so znotraj odnosa, za katerega so se odločili in ki jim je prinesel tudi veliko lepega, po nekaj letih ostali – sami. Številni se tega ustrašijo, drugi razmišljajo, kako premagati to osamljenosti, ni malo tistih, ki zavihajo rokave in si rečejo, da bodo naredili vse, da se ponovno zbližajo s svojim zakoncem.

Zadeva seveda ni preprosta, kajti “nov korak” zahteva od obeh partnerjev marsikaj. Začne se s priznanjem, da se “tudi njima” to res dogaja, in se nadaljuje z zavezo, da se bosta problema lotila skupaj. Ta “skupaj” je ključnega pomena: en sam praviloma ne more ničesar spremeniti, naj se še tako trudi. Ljudje pogosto pripovedujejo, da je odzivnost drugega partnerja v takih situacijah pogosto zelo slaba. Mogoče zato, ker drugi ne čuti stiske na enak način, ali pa zato, ker se boji ali noče iti na pot osebnostne rasti. Spremembo v odnosu lahko prinese samo sprememba ravnanja obeh zakoncev.

Ne ostati sam v osamljenosti

Kaj torej storiti z osamljenostjo, če se ujamemo v njeno past? Podčrtal bom samo dve stvari.

Tisti, ki se čutijo osamljene, naj se ne zaprejo vase v svoji osamljenosti. Zapiranje vase vedno in samo povečuje občutke osamljenosti ter neredko pahne človeka v še hujše osebne stiske. Pomembno je zbrati pogum in spregovoriti. Pogovor je ključen za iskanje izhoda iz labirinta osamljenosti. Pomembno se je pogovoriti z najbližjimi, četudi je ravno z njimi pogovor o teh temah navadno najbolj boleč, s prijatelji, z ljudmi, ki jim zaupamo, po potrebi tudi s kom povsem tretjim, ki nas ne pozna in lahko ravno zaradi tega njegov pogled osvetli kakšne pomembne točke, na katere doslej morda nismo bili sami pozorni.

Vsem pa je razmišljanje o tabuju osamljenosti klic k negovanju pristnih medosebnih odnosov, k iskanju tistega v nas in v drugih, kar nas dela boljše, iskrene, bolj čuteče; klic k negovanju vsega, kar nam v času pomasovljenosti daje občutek, da je življenje vsakega izmed nas vsemu navkljub – dragoceno.

____________________

* V U. Boljka (ur.). Matrika ukrepov državnih organov na področju mladinske politike. Ministrstvo za šolstvo in šport – Urad za mladino. Ljubljana, 2011: 143.

Foto: Facebook


3 KOMENTARJI

  1. Zelo kvaliteten spis.

    Vsak doživlja osamljenost, v določenih obdobjih več, v določenih manj.

    Osamljenost na duhovni ravni je ne-dialog z Bogom, slab dialog z Bogom, kar se prenese tudi v druga področja, na duševnost in plitve prijateljske odnose.

    Večkrat je osamljenost posledica slabe opremljenosti človeka za socialne stike. V zadnjem času pa kot posledica prezaščitenosti in razvajenosti.

    Velikokrat je osamljenost glavni znak duševne motnje ali duševne bolezni, čudaškosti.

    Nenaravno je vedno v družbo siliti in vedno se z družbo strinjati. Včasih človek mora potegniti na svoje. A vseeno, človek, ki je veliko sam in osamljen – je problematičen. Ne razvija socialnih spretnosti ali pa v hujši obliki duševna motnja ( paranoja, shizofrenija, depresija, tesnoba).

    Ljudje, ki so na zunaj vpeti v zadovoljive površinske odnose, v resnici pa nimajo prijatelj ali solidnega partnerstva – pa so lahko tudi psihopati. Če človek nikoli ni nič kriv, je z njim zelo težko živeti.

    Lahko to tudi na politiko prevedemo: normalen človek se bo povezoval, bo tudi zaupal, bo tudi dovolil drugim, da so boljši od njega. Šel bo po smernicah, do ciljev. Kompromisov ne bo sklepal s sovražniki ( psihopati). Politik ni normalen, če v vseh okrog sebe vidi same sovražnike. Čeprav živimo v nenormalnem, mafijskem sistemu, napolnjenem z manipulacijo, ki duševno pohablja večino ljudi, glavne niti pa vlečejo pokvarjeni psihopati.

    • Žal še vedno drži tudi izkušnja preroka Jeremije:”Preklet mož,ki zaupa v človeka…”Jer17,5.

  2. Zanimivo razmišljanje. 🙂

    Priznam, da sem tudi sam osamljen. Tako kot pišete za generacijo srednjih let, imam po eni strani premalo časa in veliko tega, kar bi moral ali hotel postoriti. Po drugi strani pa se večkrat zvečer doma sam počutim osamljen.

    Najbolj zanimiv del se mi pa zdi tisti o dejanski osamljenosti ljudi, ki formalno tvorijo skupnosti, a ne dovolj pristno. In so posledično osamljenosti.

    To so pravi problemi naše družbe, katere bi morali potegniti iz kolektivne podzavesti.

    Narediti veliko žurko ne zadošča. Kako slehernemu posamezniku pristopiti, ker v državi z dvema milijonoma ljudi ima res vsak veliko sorodnih duš in ni nobene potrebe, da bi kdorkoli bil osamljen. To bi moralo biti jasno, tako kot nam je že desetletja v Sloveniji jasno, da ni potrebe, da bi kdorkoli trpel lakoto, kar smo skorajda zapisali kar v Ustavo. 😉

Comments are closed.