Konec 19. stoletja je bila Amerika dežela priložnosti. Številni Slovenci so se tja odpravili za zaslužkom. Nekateri so uspeli in so v obljubljeni deželi ostali, drugi so v Ameriki živeli le toliko časa, da so zaslužili dovolj denarja in se vrnili domov, spet tretji niso bili uspešni.
V Ameriki denar nikdar ni ležal na cesti, ampak ga je bilo treba zaslužiti s trdim delom. Dostikrat tudi z nevarnim delom v rudnikih Apalačev. Eden tistih, ki jim ni uspelo, je bil tudi Franc. V Ameriki se je zapletel v kup težav in ni kazalo drugega, kot da se je prav po tiho pobral domov. V vmesnem času se je tudi doma marsikaj spremenilo in ni imel več kam. Tako je v bližini Tehovca in Brezovice na robu Polhograjskega hribovja nad Medvodami zgradil sredi gozda leseno kočo in živel kar tam kot nekakšen samotar.
Ta jezen Francek, pravi gozdni mož
Živel je od tega, kar je pač dobil. Malo je oglaril na črno v državnih gozdovih, do mesa je prišel, ko je kmetom poginila kaka živina, nekaj je zaslužil z gozdnimi sadeži. Vsekakor je bil tudi strah in trepet okoliških prebivalcev, predvsem otrok. Oblečen v cape, se ni nikamor premaknil brez svoje sekire. Na kakršne koli provokacije se je odzval s silovitim vpitjem v mešanici slovenščine, angleščine in nemščine, zato je sčasoma postal Ta jezen Francek.
Vsekakor je bil nekaj posebnega in zdi se, da je imel kopico psihičnih težav. To so bili časi, ko še nismo poznali kulta lepote, uspešnosti in mladosti, ki je danes tako zelo živ. V današnjih časih bi ga kot motečega vtaknili v kako zaprto ustanovo. Včasih pa je bilo drugače. Nekako je kljub vsemu bil del skupnosti in ne posebej škodljiv. Zato so ga pustili, da je počel, kar je hotel, in je bil ter ostal lokalni posebnež.
Toliko je bil poseben, da se vanj ni nihče kaj dosti vtikal. V času med 2. vojno je bilo po Polhograjcih hudo in sem in tja so se premikale nemške, italijanske, rdeče in bele vojske. Vsi so ga na prvi pogled prepoznali kot posebneža in drugačnega in ga pustili pri miru. Umrl je menda v petdesetih letih in spomin na čisto pravega gozdnega moža je šel v pozabo.
Ta jezen Francek se nikdar ni pustil fotografirati. Pričujoča fotografija je edina. Bil je namreč sladkosned. Ko se je dokopal do medu, se je čisto pomiril. Ko mu je nekdo nekoč podaril nekaj medu, ga je na skrivaj tudi fotografiral: čisto pravega gozdnega moža.
