T. Štih, Reporter: Zbogom, Lenin

9
184

Čeprav je bilo vaše življenje trdo, večkrat grenko kot sladko; vas ni pripravilo na dozo arogance in odtujenosti, ki je tisti dan vela iz izjav Mira Cerarja o gospodarstvu. Ob gledanju Dnevnika ste od samega razburjenja padli v komo, iz katere se niste prebudili dvajset let.

Danes je 17. marec 2035. Zaključujete dolgotrajen postopek rehabilitacije. Na koncu vsakega dne vam terapevtka opisuje tuj svet in vas pripravlja na življenje v njem. Vmes se je zgodilo nepojmljivo. V Sloveniji se je spremenil družbeni red. Slovenci ne živimo več v socializmu, ampak v kapitalizmu. Današnja tema rehabilitacije je privatizacija.

»Državnega podjetništva ni več. Pa saj tudi nikoli ni bilo ne podjetništvo ne državno. Donosi na premoženje so bili tako klavrni, da bi bilo mnogo varneje vse skupaj prodati in denar naložili na običajne varčevalne račune. Nekega dne je zmanjkalo tistih, ki so temu nasprotovali, zato smo nekaj podobnega tudi storili. Rezultati so bili tako dobri, da smo privatizacijo razširili na strateška podjetja in na javne podsisteme: zdravstvo, šolstvo in pokojninsko piramidno shemo. Vse!

Ko ni bilo več državnih podjetij, je usahnila z njimi povezana korupcija. Tajne določbe koalicijskih pogodb in na prtičke dragih restavracij zapisane kvote koalicijskih članic v nadzornih svetih in upravah državnih podjetij danes hranijo v muzejih. Koalicije so politično stabilnejše, saj so v preteklosti najpogosteje razpadle, ko so napovedale sprejetje smernic upravljanja državnega premoženja, ki niso bile povsem cerarjanske.

V organe političnih strank se članom z napačnimi ambicijami ne izplača več kandidirati: saj po njih ni več mogoče v nadzorne svete in uprave podjetij. Zato je v strankah manj notranjih konfliktov in več politike. Celo generalni sekretarji niso več agencije one-man-body-shopping državnih podjetij, ampak graditelji skupnosti.

Ministrstva so skrčila, odkar v njihovi sestavi ni več organov, ki so bedeli nad državnimi podjetji. Ministrske ekipe niso več zasute z lobiranji za dokapitalizacije, vlečenjem vzvodov za sestavljanje vodstvenih ekip podjetij ipd., lahko se posvečajo temeljnim nalogam. Državne sklade smo razpustili; preostale portfeljske naložbe dali v upravljanje najboljšim svetovnim skladom; genialni kadri, ki so jih te institucije toliko let monopolizirale, so naposled svoje velike strateške izkušnje začeli prenašati v zasebni sektor. Npr. Marko Golob, s. p., že petnajst let peče najokusnejše pleskavice na Tromostovju.

S privatizacijo šolstva in zdravstva smo depolitizirali sindikate. Država skrbi za javno dostopnost zdravstva in šolstva za vse, za izvajanje storitev pa najema zasebnike. S plačevanjem za učinke namesto birokratskih plačnih sistemov se sistem nagrajevanja znotraj podjetij oblikuje prosto, sindikati pa se namesto z državo pogajajo s podjetniki. Tudi splošnih stavk v zasebnem šolstvu in zdravstvu ni.

Več lahko preberete v Reporterju.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Saj ni treba pisati v smislu satire. Večji učinek nam da znanost, točneje ekonomija. Popisali bi samo stanje npr. v naši sosedi Avstriji. Bila bi dejstva!

  2. Drži, da se izkušenj v sosednji Avstriji izogibamo.

    Še naprej obstaja karavanški zid, ki preprečuje sodelovanje s Slovenci preko tega zida.

    Kdaj bo pa Marko Golob začel kuhati in peči kranjske klobase, ki so še prav tako potisnjene v ilegalo.

    Še na gasilskih veselicah ponujajo le čevapčiče.

    Pa čeprav je znano, da je kranjska klobaso veliko bolj okusna in zdrava. Zlasti pa higienska, ker ima ovoj, ki ga pred uživanjem odstraniš.

  3. Tomaž je spet odlično napisal.

    Satira je potrebna, ker ljudje v Sloveniji se niso sposobni soočiti z realnostjo. Takoj se preplašijo ( za svoj položaj, svojo službo, svojo sposobnost znanja in dela, …) in nehajo razmišljati, ter naredijo sovražni oklep in si samo še neskončno izgovorov iščejo. Pri taki satiri pa vsaj do konca preberejo in morda kdo začne razmišljati.

  4. Hm … eno je, ko piše pesnik in drugo je, ko piše znanstvenik. Tistega, ki je prebral satiro, nujno čaka še znanstveno delo, če ima namen kaj spremeniti. Če pa nima, se bo pa tudi po satiri zaprl v svoj oklep in streljal po drugače mislečih.

  5. Odličen članek. Alfe, dejstva niso več sploh pomembna. Mi smo presegli dejstva že zdavnaj. V tej zgodbi je zelo dobro prikazan prepad med dajanskim in normalnim.

  6. Zdravko, spet žališ tiste, ki spoštujemo in cenimo kranjsko klobaso kot slovensko kulturno in kulinarično dediščino in povzdiguješ čevapčiče, ki nos slovenska jed.

    Pomen in veličina kranjske klobase se vidi že v tem, da so se kar tri države teple za njeno patentiranje v evropski uniji. Nazadnje pa smo le uspeli Slovenci.

    Zdravko, pokaži spoštovanja in etike do slovenskega skupnega dobrega!

    • Povsem očitno je da ne gre za nikakršno kulinarično in kulturno dediščino, ampak za provokacijo. Enako kot s Cvičkom.
      Seveda je bil cel vik in krik zaradi registracije. In ni nam uspelo praktično nič, razen plačevanja registracije. Tako avstrijci kot nemci so uspeli, hrvati pa so dobili dolgo “prehodno” obdobje.
      Drugo je z oljčnim oljem, a že sedaj primanjkuje denarja za plačevanje zaščite.
      Enako bo z Istrskim teranom, kjer smo nategnili vse po vrsti, kot da je vsa Istra v Sloveniji. Samo zgago delamo. A ko bo zmanjkalo denarja bo mir, in vsi si bodo oddahnili od nas. Je to slika Slovenije, ki si jo želiš?

  7. Zdravko, kdo ti je naložil poslanstvo, da seješ med Slovenci malodušje, pesimizem, brezizhodnost in samopomilovanje?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite