T. Štih, Reporter: Zbogom, Lenin, III. del

8

»Ta sanatorij je državna last,« vprašujoče izstrelite.

»Zasebna.«

»In kdo mi plačuje zdravljenje?«

»Država.«

»Sliši se kot prelivanje javnega denarja v zasebne žepe.«

»V resnici pa je le njegovo skrbno upravljanje. Če uspe državi za isti poseg pri zasebnemu izvajalcu doseči boljše pogoje kot v državnem podjetju, ostane za zdravljenje več denarja. V skladu s pravili javnega naročanja je pravzaprav njena dolžnost, da tako ravna.«

»Toda zavarovanje je državno?«

»Zasebno. Vas časti država, ker ga nimate. Zaradi drugega člena ustave.«

»Tam piše, da smo socialna država? Kako gre to skupaj z zasebnim zavarovanjem in zdravstvom?«

»Država financira zdravljenje tistim, ki si tega ne morejo privoščiti. To pomeni, da je socialna. Izvaja pa ga lahko vsak, ki je za to usposobljen. V ustavi ne piše, da bi morali biti tudi vsi izvajalci v večinski lasti države. To ne bi bilo socialno, ampak socialistično. Cilj javnega zdravstva je, da imajo vsi ljudje kvalitetno zdravstveno varstvo, ne pa več služb v javnem sektorju.«

»Ali potem državnih zdravstvenih ustanov ni več?«

»Manj jih je, ker država ni primarni ponudnik teh storitev. Nekoč je bilo, denimo, lekarništvo organizirano kot teritorialni monopol. Država vam je, kot kakšna mafija, dovolila lekarniško dejavnost le, če teritorij že ni pripadal komu drugemu. Lekarne pa so bile večinoma državne ali občinske. Danes jo lahko odpre vsak, ki izpolnjuje strokovne kriterije.«

»Kako pa potem zagotavljate teritorialno kritje. Bolan človek vendar mora imeti lekarno v bližini?«

»S konkurenco. Pred dvajsetimi leti je bila zasebna pobuda dovoljena le, če ni delala konkurence državi. Danes pa država odpira lekarne le tam, kjer ni dovolj zasebne pobude. Enako smo uredili zdravstvene domove, šole, bolnišnice. Ker se država zanaša na zasebni sector, je vse skupaj ceneje in učinkoviteje«.

»Ali to pomeni, da se je širši javni sektor skrčil?«

»Da. V primerjavi z 2015 je v njem skoraj štirideset odstotkov manj zaposlenih. Javna poraba je 32 odstotkov BDP, kot je v Švici.«

»Kako vam je to uspelo?« glasno podvomite.

»Zaradi privatizacije so številni zaposleni v javnem sektorju nenadoma postali zaposleni v zasebnih podjetjih. Razliko pa smo dosegli z naravnim odlivom in upokojevanjem. Recept je bil pravzaprav znan, še preden ste padli v komo; le takratna populistična politika ni nikoli držala obljub. Ko pa so se po zlomu države glavne politične stranke zavezale k manjšem obsegu javnega sektorja in javne porabe ter cilj 30–35 odstotkov BDP javne porabe zapisale v ustavo – se o tem nismo več prepirali. Le še o načinih, kako to doseči.«

Več lahko preberete v Reporterju.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Temu bi še dodal:

    Ustvarjen dobiček podjetij se naj namenja, sorazmerno za razvoj, stimulacijo lastnika ter zaposlenih.

    Na ta način bo zagotovljena prizadevnost in odgovornost za dobro gospodarjenje ter načelo pravičnosti pri delitvi ustvarjenega.

    • svitase: “Ustvarjen dobiček podjetij se naj namenja, … za razvoj, stimulacijo … zaposlenih.”
      ==============

      Pa izgubo tudi, a ne?

    • @svitase= socialist, saj nimaš pojma o ekonomiji

      Lastnik tvega z vlaganjem investicije = če dobro vlaga, ima dobiček, če slabo vlaga, ima izgubo, ostane brez denarja.

      Tudi delavci so lahko lastniki delnic in bodo z njimi nosili večjo odgovornost za podjetje.

      Lahko pa v demokraciji socialisti ustanovite svoje čudaški socialistični kolhoz, ki bo izplačeval vsem dobičke, ko pa bo imel izgubo, pa bo ckrnil.

  2. Zaposleni morajo tudi deliti posledice slabega gospodarjenja in imajo zato nižje plače ali jim preneha delovno razmerje zaradi viškov ali zaradi stečaja podjetja.

    Pomembna je že minimalna stimulacija za dobro gospodarjenje, kar mnogo podjetij uresničuje in imajo zato stabilno razvojno pslovanje.

  3. V življenju je pozitivna stimulacija za gospodarno delo vsaj toliko pomembna kot kazen za negospodarno delo.

  4. V bistvu gre za to, kako sindikate in delavce nasploh, zainteresirati za gospodarno delo in gospodarne odločitve.

  5. Negativna plat takšne stimulacije je le ta, da obstoji bojazen, da bi se prikazovanje dobičkov zmanjšalo, kar bi bilo v škodo državnega proračuna.

    Pošteni lastniki se tega ne bi posluževali.

  6. simofd 4. Januar, ob 17:31

    “Bi morda pokadili…” Do tu sem bral in verjel, da jo kaj takega mogoče. Sedaj pa vem, da je Tomaž predvsem pisec pravljic in znanstvene fantastike. 🙂
    Za komentiranje je potrebna prijava. Če še nimate uporabniškega računa, se registrirajte.

    miklavž 54 4. Januar, ob 21:0

    Terapevtka me pogleda in reče: “Bi morda kontracepcijske tablete za moške? Brez skrbi, so v osnovnem paketu zdravstvenega zavarovanja.” Odgovorim: “Ne hvala! Pri osemdesetih sem spoznal, da bi imelo smiselno imeti še kakšnega potomca.”
    Za komentiranje je potrebna prijava. Če še nimate uporabniškega računa, se registrirajte.

    miroko 5. Januar, ob 08:3

    Poanta te pravljice je sicer pravilna in smiselna (drugačno razmišljanje in dojemanje države), vendar za državljane Slovenije……? Ne, bebci tega ne bodo dopustili.
    ===================================================

    Komentarji z Reporterja.

Comments are closed.