T. Sedláček: “Če nas žene nezadovoljstvo, se ne pritožujmo, da smo nezadovoljni”

9

01 sedlacekPri Založbi Družina je izšla noviteta Ekonomija dobrega in zla izpod peresa Tomáša Sedláčka, ki je bil osrednji gost založbe na letošnjem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer je knjiga prejela tudi nagrado za najboljšo tujo poslovno knjigo. Češki gost, avtor mednarodne uspešnice, je po izobrazbi ekonomist (svetoval je tudi Vaclávu Havlu), znajde pa se tudi v številnih drugih vlogah, od medijskega komentatorja, predavatelja na univerzi, filozofa, teologa ter igralca na gledaliških deskah. Vsekakor pa izstopa tudi s svojo pojavnostjo, neposrednostjo in govorniškimi sposobnostmi. Za Časnik je kratko komentiral stališča papeža Frančiška glede ekonomskih vprašanj. Prepričan je, da je prav, da se papež do ekonomije opredeljuje, pri čemer  ga papeževa očarljivost in prijaznost tudi nekoliko bega, saj zanj to še ne pomeni, da je tudi Cerkev kot institucija ‘OK’.

V knjigi Ekonomija dobrega in zla je po lastnih besedah poskušal povezati različne zvrsti, od mitov, poezije do filma in z njimi osvetliti ekonomska vprašanja. Prepričan je, da sta teologija in filozofija že pred tisoči let našla odgovore na vprašanja, ki jih danes rešuje ekonomija. Zanimiva je njegova interpretacija izvirnega greha oz. zgodbe o prvem človekovem grehu, v kateri izpostavi glagol, ki se v zapisu zgodbe ponovi kar 23-krat, namreč ‘použiti’ oz. bližje ekonomskemu jeziku ‘konzumirati’. Raj je zanj prispodoba popolnosti, a že tu si človek želi še več in zagreši greh ‘pretiranega použivanja’. Človek se kljub neposrednemu stiku z Bogom v raju počuti osamljenega in dobi (nenavadno, kot izpostavi Sedláček) pomočnico. Po izvirnem grehu je tako, kot da bi Bog ugotovil: “Če ti vse to, kar sem ti dal, ni dovolj, ti nič ne bo dovolj”. Prične se svetopisemska saga, ki traja še danes, ko si še vedno želimo več in več, pri čemer želje ne izpolni njena uresničitev, marveč nova in boljša želja. Za primer da Sedláček naše želje pred in po padcu Berlinskega zidu.

Na kratko predstavi dve filozofski šoli, ki sta poskušali odgovoriti na človekovo stanje nezadovoljstva – hedoniste, ki poudarjajo, da si je potrebno ‘bolje’ želeti, da dobimo boljšo ponudbo in na drugi strani stoike, ki pravijo, da je potrebno zmanjšati želje, da bi bili zadovoljni. Danes si želimo več in več (ne samo na materialnem področju, ampak tudi na področju znanja, vere …), ampak opozarja, da če nas žene naprej nezadovoljstvo, potem se ne pritožujmo, da smo nezadovoljni.

Ekonomijo kritizira kot cinično religijo in znanstveno disciplino, ki potrjuje egoistične namene in optimistično sklepa, da se bodo ti prelili v dobre rezultate skupnega dobrega, čeprav so mogoči tudi drugi scenariji. Kritizira ekonomijo rasti, ki jemlje energijo tako preteklosti (npr. izkoriščanje evropskih kolonij) kot prihodnosti (zadolževanje), hkrati pa slabi tudi horizontalno raven (prosti trg po svetu prinaša številne koristi, a mnogo večje bogatejšim) ter prazni dimenzijo odnosov (vstopanje trga v družino). Vse to predstavlja zanj zakulisno dogajanje okrog izračunov bruto domačega proizvoda (BDP). Opozarja, da BDP temelji predvsem na zadolževanju in da je opiranje na rast BDP države predvsem mitologija, ki nima dosti vpliva na osebne dohodke. Govori o fetišizaciji BDP, ki ni tako pomemben, kot se nam zdi.

Sedláček opozarja, da ekonomija govori o učinkovitosti, ne govori pa o namenu, telosu oz. cilju ekonomije oz. kapitalizma, ki ga v  knjigi Ekonomija dobrega in zla išče. Na kratko je na srečanju poskusil strniti namen kapitalizma v tem, da bi čim manj ljudi čim manj časa skrbelo za osnovno preživetje. Hkrati si v naših bližnji odnosih želimo, da bi bili medsebojno srečni, želimo si videti nasmehe tistih, ki jih imamo radi. Sprašuje se, zakaj ne bi investirali v nasmehe in s kakšnimi valutami, bi jih lahko dosegli.

Kot ekonomist Sedláček ne sovraži ekonomije, a verjame, da mora biti do nje kritičen. Poudarja, da je pomen ekonomije v tem, da ji ne dajemo prevelikega pomena oz. ne dovolimo, da bi nam narekovala vrednote in da se ne bi tako kot v preteklosti pobijali zaradi religijskih vprašanj pobijali zaradi ekonomije.

Pripis uredništva: Knjigo Ekonomija dobrega in zla lahko naročite preko Časnika (in tako posredno podprete tudi delovanje medija).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Že samo tole v predstavitvenem članku zveni odlično, sveže in sočno. Že teh nekaj misli mnogo lažje uskladim s svojimi osebnimi prepričanji ali s tem, kar nas stoletje v družbenem nauku uči Cerkev kot pa z mantrami naših ekonomistov, levih in desnih in z njihovim “ekonomističnim svetovnim nazorom”.

    Tole je tudi rokavica, vržena tem našim ekonomistom, tako keynesijancem kot “klasičnim liberalcem in libertarcem”. Bomo videli, ali bojo upali rokavico sprejeti in resno ( ampak resno, z argumenti, ne obešenjaštvom ali propagandnimi spini) diskutirat s Sedlačkom.

    Ergo: to knjigo bi bilo dobro čimprej prebrat.

      • Če je ta nauk v navdihu Svetega duha in razodeva Božje obličje, potem je povsod: levo in desno in sredi in zgoraj in spodaj. Povsod. 😉

        • Se mi je kar zdelo da misliš kaj takega. Pa ti jaz povem, kje točno je Cerkev in z njo tudi družbeni nauk: na desni. Precizneje: na desni, pod pravim kotom. 🙂

          Kajti vidim, da diskutiraš o desnici nekam vsaj, nenavadno. Kot da so levi in desni samo malo “out” in je treba, po tvoje, iskati sredino. Ali pa kar malo naokoli, spodaj, zgoraj…

  2. Me veseli ta pogled. Jaz tudi namreč trdim da ekonomija nima dosti skupnega z gospodarjenjem. Pri nas, ki smo mahnjeni na vse sorte “strokovnjakov” je takoj ogenj, ko to omenim. Ker se vsi skrivajo da niso ekonomisti, če jim gre slabo. Tudi v mariborskem škandalu menda kleriki niso “strokovnjaki”. Bla bla.

  3. Vidim , da se je zviška omalovaževanje Sedlačka že začelo dogajati. Primer – Planet Siol, Aleš Žužek:

    http://www.siol.net/novice/svet/2014/11/sedlacek_ekonomija.aspx

    Sem si mislil, da bojo vihali nos, tako Friedmanovski liberalci kot Keynesijanci. Za njih se svet začne in konča pri ekonomiji in denarju. In zanimivo, eni ob tem še zaidejo v Cerkev.

    p.s. Vprašaj našega klasičnega liberalca, kakšno bo jutri vreme: lahko si gotov, da bo odgovor vključeval potrebo po nižjih davkih, klestenju javnega sektorja, liberalizaciji trga dela in privatizaciji. 🙂

    • In, kaj je s tem narobe? 🙂
      Ne bi rekel, da imaš ti prave pojme o klasičnih liberalcih. Med drugim, v Sloveniji jih je zelo zelo malo…

      • Meni se zdi, da vznikajo kot gobe po dežju. In da postajajo modni. No, saj najbrž so potrebni. Čeprav so bolj sitni kot Sedlaček.

        • Morda. Ne vem pa če vsak ve kaj je pridevnik klasični. Čeprav, jaz se vse bolj obračam med konzervativce, ravno zato. Ta pridevnik ni dovolj jasen. Konzervativcev je pa še manj. Tudi meni manjkajo polni žepi za pravega konzervativca. 🙂

Comments are closed.