T. Sadar, Radio Ognjišče: Tihotapski bazar moderne človeške tragedije

4

Ko sem med pisanjem tokratnega komentarja nervozen tekal po pisarni in brskal za knjigami v katerih bi našel odgovore na vprašanja o človečnosti, o zlu in podobnem, sem pomislil, da sem pravzaprav podoben politikom, ki brezglavo tekajo s sestanka na sestanek … le tisti, ki so se iz oči v oči srečali s »Tihotapskim bazarjem moderne človeške tragedije.«, kot je naslovil enega svojih člankov novinar Boštjan Videmšek, pokažejo svoj pravi obraz.

In kakšen je obraz današnjega človeka? Koordinate na ta odgovor določa zgodovina posameznika in kulturnega okolja ter oddaljenost od ljudi, ki jih je v to, čemur olepšano rečemo; begunska kriza, balkanski koridor in podobno, ker s tem skušamo vzpostaviti čim več distanco, pahnilo življenje. Iz spoštovanja do ljudi in resnice vas vabim, da se jih vsaj malo dotaknemo s tem, da jim prisluhnemo. Njihove zgodbe nam že petnajst let z najhujših vojnih žarišč prinaša že omenjeni novinar Dela, Boštjan Videmšek, ki se mu zahvaljujem, da nam s tem omogoča ohranjati vsaj nekaj dostojanstva in pomaga ohranjati tisto, zaradi česar smo več kot le živo bitje ustvarjeno za uživanje, človečnost.

»Fant poleg mene je padel na tla in za trenutek nisem vedel, ali je padel v nezavest ali je umrl – potem sem videl, da si je zakrival oči, da ne bi več videl valov. Noseča ženska je bruhala in začela je vpiti. Pod palubo so ljudje vpili, da ne morejo dihati, zato so možje, ki so vodili ladjo, odšli dol in jih začeli pretepati. Takrat smo zagledali reševalni helikopter. Dva dni potem, ko je naša ladja z 250 potniki zapustila Libijo, so nekateri že bili mrtvi – valovi so jih odnesli v vodo ali so se zadušili spodaj v temi.«

»Dve leti nisem v kosu spal več kot deset minut. Bal sem se za otroke. Bal sem se smrti. Vsak dan, čisto vsak dan, so streljali na našo vas. Toliko sorodnikov sem izgubil, da se jih bojim našteti, saj sem gotovo pozabil njihova imena.«

»Oče, kako si? Jaz sem v jugovzhodni Sloveniji. Do Nemčije imam še dva, morda tri dni. Srečno, bodi dobro, se ti kmalu javim, naj mi Bog pomaga,« je Ahmad dejal očetu. Mladenič je zajokal. Odleglo mu je. Vsaj za nekaj minut.«

»Večina živi … životari v grozljivih razmerah … predvsem zaradi cvetoče »vojne ekonomije«, ki je številne sirske otroke, večinoma dečke, spremenila v sužnje lokalnih … vojnih dobičkarjev. Otroci garajo na poljih, množično beračijo na ulicah, delajo v trgovinah in tovarnah. V porastu je otroška prostitucija. Humanitarni delavci so obupani in iztrošeni – mednarodne pomoči je zelo malo. Število beguncev pa vztrajno narašča. In še dolgo bo tako.« Tako je pred več kot letom dni zapisal Videmšek v Delu.

Zlahka lahko prepoznate kdo od številnih udeležencev okroglih miz se je z begunsko krizo srečal na lastne oči in kdo jo spremlja iz udobnega naslonjača. Tudi vsem, ki pametujejo po raznih forumih bi moralo biti jasno, da to počnejo iz tako velike distance, da bi, če bi premogli kaj modrosti, raje ne napisali nič. Podobno je, ko sem potegnjen v pogovor o tem, kdo je kriv za nastale razmere. Eni kažejo s prstom na Ameriko, drugi na Rusijo, medtem pa vsi skupaj pozabljajo, da gre za tako kompleksno zadevo, da ji niso kos niti tisti, ki so dolgo časa neposredno prisotni v teh deželah. Kje je resnični izvir vsega dogajanja je najbolje opisal Marc Marginedas, španski novinar, ki je preživel ujetništvo Islamske države: »To so psihopati. Seme modernega zla. Utelešenje vsega, kar je narobe z današnjim svetom. Predstavljajo moderen in ne neki srednjeveški svet. So popolnoma brez vrednot. Nasilje jih vodi in osmišlja – osvobojeni so sramu, strahu, dvomov. Gre jim le za moč in denar.«

Konec citata iz katerega izstopa stavek »Utelešenje vsega, kar je narobe z današnjim svetom.« Če res hočete krivca, je tu. Prišli smo do zgodovinskega trenutka, ko ne moremo okriviti nikogar in hkrati vse. Ko se kot rešitelj ponuja vsak, toda hkrati vemo, da ima pri tem nekaj za bregom.

Če res hočete, da pokažem na krivca, je to natančno to o čemer piše Marc: »Vse kar je narobe z današnjim svetom«.

Dokler ne bomo povezali totalnega poraza vrednot v modernem zahodu, izgube kompasa in dejstva, da se utapljamo v hedonizmu in nihilizmu s tem, kar se dogaja na bližnjem vzhodu, ne bo rešitve. Dokler se resno ne začnemo pogovarjati o splavu, ločitvah ali pa o vprašanjih istospolnih parov … in z besedo resno mislim na tehtno, argumentirano razpravo, brez navijaštva, predvsem pa brez obsojanja in sovraštva na obeh straneh, bomo samo še bolj lezli v vsesplošno krizo.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. No, tu sem se pa s T. Sadarjem ujel v komplimentu Boštjanu Videmšku. Očitno podobno razmišljava. Naj povem, da mi je po tu prebranem žal, da sem Videmška doslej močno odklanjal kot pretiranega levičarja in mi je zato večina citatov v tem članku popolna novost. Še enkrat, klobuk dol Videmšku za te zapise.

  2. Tisti Delov člančič BV, ki ga je If včeraj pripopal, sem prebral in mi je bil v redu.

    Bi pa opozoril (ker Videmšek sem v Delu zadnjih 5 let prebiral v stilu, da je dobro poznati nasprotnika)., da je BV res tipičen in fanatične socialist in politkomisar ekstremnih socialistov.

    BV je vir problemov. Točno tak kot ga opisuje zgoraj španski novinar.

Comments are closed.