T. Sadar, Radio Ognjišče: Na svidenje Evropa, dober dan Pjongjang

Seveda se vam lahko primerjava zdi pretirana. Saj tudi je na prvi pogled. Toda če vzamemo primerjavo iz perspektive novinarskega pohabljanja resnice v Sloveniji, se lahko nekega dne res presenečeni zbudite nekje drugje, kot ste še včeraj zaspali. Za tiste, ki morda ne veste… Pjongjang je glavno mesto Severne Koreje, ki je že desetletja ujeta v enopartijsko resnico in socialistično gospodarstvo, ki je pred nekaj leti terjalo milijone žrtev zaradi lahkote in kjer ljudstvo kar ne neha ploskati svojim priljubljenim voditeljem. Mnogi, ki vse to opazujemo od zunaj, se ne moremo načuditi, kako je to mogoče. Toda tako kot v tej tragični skrajnosti, se povsod po svetu države že dolgo, vse predolgo vrtijo na novinarski pogon, ki bolj ali manj pomaga ohranjati statuse, nedotakljivost in lepša fasade politikom, direktorjem, finančnikom ter po svoje oblikuje resnico.

„V starih časih smo imeli mučilne naprave, danes imamo novinarstvo. To je sicer napredek, ampak še vedno je to zelo slabo, in narobe, in demoralizirajoče.“

Stavka, ki ste ju slišali sta citat iz eseja Oscarja Wilda z naslovom Človeška duša pod socializmom. V zapisu, ki je star več kot sto let je tudi naslednje: „Nekdo je novinarstvo imenoval četrto vejo oblasti. Nekoč je to držalo, toda danes je to v resnici prva veja oblasti.“

Seveda imamo v Sloveniji svobodo medijev, toda to je približno tako kot bi rekli, seveda je v Ameriki lahko vsak oborožen, ampak to še ne pomeni, da so civilisti na istem kot vojska.

Najmočnejše medijske hiše pri nas imajo novinarje z visokorazvito samocenzuro in nedavna obsodba v zadevi Patria ni nič drugega kot utrjevanje te samocenzure. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za vnovično uveljavitev partijske knjižice. Da je v zgodbo o sojenju vpleten Janez Janša, je drugotnega pomena, gre za vzpostavljanje trde linije naših in vseh ostalih in tisti, ki še niso pozabili prejšnjega sistema, ki se pravzaprav nikoli ni zares končal, še vedno znajo razbrati o čem in kako poročati. Ko pravnik in predavatelj na Harvardu, gre za doktorja Jakliča izjavi: „Žrtve so vsi državljani… Počasi drsimo v brezpravje.“, je jasno, da je nekaj res hudo narobe.

Pa se ne bi rad pretirano ustavljal ob tem primeru, ki je dokončno razdelil Slovence. Rad bi opozoril na nek drug sodni primer, ki je dobil osem milijonski epilog, sodba pa je razgalila koruptivnost tistih, ki se jim pač nič ne more zgoditi, kot se je izrazil Boštjan Turk.

Posle za nalepke, ki smo jih še pred nekaj leti „limali“ na vetrobranska stekla avtomobilov in za katere nikoli nismo dobili pojasnila, zakaj smo to morali početi, je dobilo podjetje brez razpisa. Kako je mogoče, da dobi podjetje od države delo brez razpisa, meni ni ravno jasno. Ker je to pogodbo Janševa vlada devetnajst mesecev pred iztekom, roko na srce malo preveč po domače, razveljavila, je podjetje vložilo tožbo zaradi izgube čistega dobička v višini skoraj 3.5 milijona evrov.

Ste zaznali kakšen novinarski vihar, ki bi se po zdravem razumu moral dvigniti, saj gre za več kot očiten sum korupcije. Ste zaznali kakšno napoved preiskave protikorupcijske komisije?

Več: Radio Ognjišče