T. Sadar, Radio Ognjišče: Homoseksualci proti poroki za vse

Ko sem se začel soočati s temo spreminjanja družinskega zakonika, me je najprej šokirala globina teme, nato pa še širina vpliva na celotno družbo. Dragi sodržavljani, približali smo se reki Rubikon. Če jo prečkamo, bomo zelo težko našli pot nazaj.

V Ameriki, ki je prva stopila na pot raznovrstnih legalizacij, so na podlagi izkušenj začeli govoriti o homoseksualni agendi, ki ima naslednje stopnje:

1. Zahteva po tolerantnosti

2. Zahteva po enakem statusu

3. Vsi morajo sprejeti homoseksualnost in jo tudi promovirati kot nekaj dobrega

4. Vsi morajo v tej kulturi tudi sodelovati

5. Kaznovati vse, ki se ne strinjajo.

Strašljivo postane, ko spomin prepozna te skrbno načrtovane stopnje natančno po točkah, ki so opisane v agendi. Njih senca se je začela širiti tudi prek Slovenije.

Ne bom vas prepričeval v za ali proti, vas pa prosim in rotim, da temeljito premislite o temi, ki tako ali drugače oblikuje svet v katerem živimo, še bolj pa bo oblikovala svet naših otrok.

Menim, da se je vse skupaj začelo že daleč nazaj, ob spolni revoluciji, ki je zabila prvi zares močan klin v tradicionalno družino. Seveda je prav, da sledimo svojemu srcu, toda ko pot pripelje do poroke, družine, otrok, dolžnosti pretehtajo mnogo pravic. Masovna produkcija zaljubljenosti je počasi, toda zelo temeljito spremenila našo percepcijo in danes sploh ne poznamo več razlike med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Ob utrujajoči rutini družinskega vsakdana družina lahko hitro postane naporna in ljubezen navidezno zamre in dva se oddaljita. In ko se oddaljita dovolj, sta spet na voljo. Od tod do nove zaljubljenosti in ločitve pa je samo še nekaj korakov.

Družba je v nekaj desetletjih pojem zakona s toleranco ločitve razvrednotila do takšne mere, da ne predstavlja praktično nobene norme več. „Moji tvoji najini“ pa je domislica, ki se ji nasmehnemo, čeprav bi se morali nad njo zamisliti in zaradi otrok, ki v teh razmerjih zelo trpijo, jokati.

Drugi klin, ki je zarezal v našo družbo, katere družina je osnovna celica, je pojav, o katerem so se razpisali psihologi v zadnjih desetletjih. Vse povedo že naslovi številnih knjig:

Klic po očetu
Ko se oče skrije … in zakaj bi moral (p)ostati viden
Otrok si želi dobrega očeta
Poti in stranpoti novih očetovskih identitet

Psiholog, dr. Andrej Perko, ki vodi skupine v centru za socialno delo, je v nekem intervjuju takole neposreden: „Moški je tisti, ki postavlja meje. On privzgoji superego – občutek dolžnosti … Postavlja normo, kaj je prav in kaj narobe, postavlja meje, ograje in zidove, če je treba … Problem današnje družbe pa je, da ni očetov. Ali so zapiti, ali pa odsotni.“

Dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice v intervijuju v Večeru o svoji osnovni tezi o „prededipalcih, kot jih poimenuje, takole razloži: „”Govorim o moških, ki v razvoju sploh niso prišli do Ojdipovega kompleksa. O moških, ki so ostali mamini sinčki, ki od matere niso zanihali k očetu.“

Ameriški sociolog, prof. dr. David Popenoe, sociolog in pionir na področju raziskav očetovstva pa pravi. ” Očetje so veliko več kot le ‘ostali odrasli’. ” Aktiven oče pozitivno vpliva na svojega otroka in tega nobena druga oseba ne more nadomestiti.“

Tretji klin, ki bo dokončno razcefral pojem družine, pa je zadnja točka agende aktivistov LGBT. Njihovi guruji sami povedo, citiram: „”Jasno je, da imamo pravico skleniti zakonsko zvezo, prav tako pa je po moje tudi jasno, da institucija zakonske zveze sploh ne bi smela obstajati. Boj za gejevske poroke vključuje laž o tem, kaj bomo storili z zakonsko zvezo, ker lažemo o sami instituciji zakonske zveze, da se ta ne bo spremenila. To je laž.“

Omenjene besede je izrekla rusko – ameriška homoseksualna aktivistka na zborovanju in jo je nesmiselno komentirati, ker je zgovorna sama po sebi.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.