T. S. Iskrić, Finance: Vse to bo narod pozlatil …

Sve će to narod pozlatiti je delo srbskega pisatelja Laza Lazarevića, ki govori o tem, da države ljudje (konkretno ranjenec) ne zanimajo.

Kaj vse prenašamo že šesto leto krize? Država poskrbi za vas ali samo vas skrbi zanjo in (nehote) plačujete prisklednike? Ali res verjamete tistim, ki so odločili, da so energetika (infrastrukturni del), bančništvo, zavarovalništvo… pomembne ali strateške naložbe in jih ne smemo prodajati, ali bolj verjamete, da je to tako zato, da pašnik še naprej ostane pašnik za parcialne, zasebne interese?

Leta 2008, še preden se je začela kriza, bi lahko prodajali podjetja pravim lastnikom (tujim ali domačim). Tistim, ki imajo denar, ki ne kupujejo s posojili na »lepe oči«. Tistim, ki bi se šli biznis, ker se jim splača. Torej tistim, ki bi tudi odpirali stabilna delovna mesta in bi bili tudi stabilni davkoplačevalci.

Kaj se je zgodilo namesto tega? Uspelo nam je sicer prodati kakšno podjetje (denimo Fotono in Helios). Ni pa nam (še) uspelo prodati glavnih igralcev iz energetike, bančništva, telekomunikacij, zavarovalništva… Vam je to koristilo? Imate v NLB boljše pogoje kot denimo v »tujih« SKB ali Unicreditu? Ali menite, da pri Telekomu (vedno) telefonirate ceneje kot denimo pri Simobilu, in ali ocenjujete, da vam zasebna zavarovalnica ne da tistega kot denimo Triglav? Oziroma ali menite, da bi vam Triglav dal tisto, kar vam da zdaj, če ne bi imel tekmecev na trgu? Verjetno ne, ker mu ni bi bilo treba tekmovati za vaš denar.

To, da je NLB ostala »naša«, pomeni, da ste vanjo zmetali milijarde prek davkov. Zaradi tajkunskih posojil. In zaradi majavih poslovnih praks. »Dobro« gre nekaterim tudi v času po tajkunskih posojilih. Za kadrovsko agencijo Korn Ferry je NLB plačala 680 tisoč evrov, kar nekaj posameznikov je dobilo dobra delovna mesta.

Več lahko preberete v Financah.