T. Rožič, Socialni teden: Dialog na delovnem mestu in boljši odnosi

5

Odnosi s sodelavci

Običajno službeno okolje ni sestavljeno iz ljudi, ki bi si jih po prijateljski poti izbrali sami. Tako večino svojega aktivnega življenja preživimo s sodelavci, s katerimi se ne bi nikoli srečali, če ne bi bili zaposleni v isti ustanovi. To dejstvo pred nas postavlja številne izzive, saj vemo, da so odnosi s sodelavci eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na zadovoljstvo pri delu. Če torej zaposleni ne moremo odločati o sodelavcih, pa lahko odločamo o tem, kakšne odnose imamo z njimi. Zato je še kako pomembno, da preko vsakodnevnih stikov, kjer ima dialog pomembno vlogo, skrbimo za vzdušje, v katerem nam bo prijetno in kjer služba ne bo predstavljala največje more, pač pa prostor ustvarjalnosti, sodelovanja in spoštovanja različnosti vsakega od nas.

Tesnoba in strah na delovnem mestu

Četudi si želimo, da bi se s sodelavci dobro razumeli, se v službi vedno dogaja kaj takega, kar zlahka prebuja tesnobo ali strah, ki se širita kot nevidni virus, zaradi katerega slej ko prej vsi zbolimo.

Če je na vrhu hierarhične strukture vodja, ki svojo stisko oziroma nezmožnost reguliranja zunanjih ali notranjih pritiskov izraža z jezo, manipuliranjem, ustrahovanjem, … se začne strah hitro širiti od zgoraj navzdol in zaposleni nimajo ob takem vodji nikakršne čustvene varnosti. Delavci doživljajo nezaščitenost in negotovost, kar sproža nove in nove strahove, ki si jih začnejo »podajati« med seboj na način obtoževanja, iskanja krivca ali s širjenjem neutemeljenih strahov. Ko je delovni sistem prepojen s tesnobo in strahom, je v službi zelo neprijetno, lahko celo nevarno, saj človek nikoli ne ve, komu lahko zaupa, kdo ga bo napadel, se mu maščeval in podobno. Običajno se zaposleni na tesnobne razmere odzovejo na sledeče načine: spretno se izogibajo odgovornostim, delajo vedno manj in slabše; naložijo si še dodatne količine dela, ki ga opravijo slabo, so ob tem še bolj pod stresom in zato hočejo še več narediti, a je delo spet površno narejeno; ukvarjajo se z iskanjem krivca med sodelavci, v vodstvu ali pa kar z obtoževanjem celotnega sistema; nekateri se v takih razmerah popolnoma umaknejo, izolirajo in imajo samo še nujne kontakte s sodelavci, možno pa je tudi, da se začnejo ljudje povezovati v razne skupinice, kjer je glavno delo opravljanje.

Notranji dialog s seboj kot podlaga za dialog s sodelavcem

Če nočemo, da nas tesnoba in strah popolnoma pogoltneta vase ter tudi sami postanemo tisti, ki okrog sebe širimo neprijetno vzdušje, potem se moramo odločiti in v službi ravnati drugače. Ne gre za to, da nismo nikoli več jezni ali razočarani ali prestrašeni, pač pa za to, da si lahko priznamo, kako nam je, kako se v resnici počutimo. Kaj se v resnici dogaja v nas, lahko začutimo šele, ko snamemo masko neranljivosti in nastopaštva ali prenehamo z vlogo neprestane žrtve.

Kako mi je v resnici v službi, ob mojih sodelavcih? Kako se počutim, ko prihajam ali odhajam s svojega delovnega mesta? Kaj me najbolj skrbi, jezi? Se ob kom morda počutim manjvrednega in to v meni prebuja občutke osramočenosti ali/in besa? Kako me tekmovalnost vodi v držo, kjer mi je popolnoma vseeno za druge? Koliko strahu se skriva za mojim negodovanjem? …

Notranji dialog pomeni biti v stiku s tem, kar v sebi čutimo in je prvi ter najpomembnejši korak na poti k boljšim odnosom. Rečemo lahko, da ozaveščanje občutkov sočasno vodi k jasnejšemu razumevanju naših misli ter prepoznavanju zunanje situacije, s tem pa tudi k obvladovanju lastnega vedenja oz. kontroli nad besedami, ki jih izrečemo sodelavcu.

Pot k zrelemu dialogu

Celoten proces, ki vodi od notranjega do zunanjega dialoga, je pot k odraslim in odgovornim odnosom. Ko je človek v stiku s seboj, se zaveda, kaj se mu dogaja in kaj on počne. Stik s seboj je vedno vir moči za vzpostavitev iskrenega dialoga s sodelavcem. Čeprav se včasih zdi, da je veliko lažje nekoga nadreti ali še lažje – opravljati čezenj v sosednji pisarni, gre pot grajenja dobrih odnosov v smeri grajenja pravega dialoga. Odrasel in zrel odziv je dialog, kjer lahko sodelavcu iskreno, a spoštljivo izrečemo, da nas npr. neka stvar moti in ga zato prosimo, če se lahko o tem pogovorimo. Veliko težje kot kritizirati drugega na podlagi jeze, ljubosumja ali nizkega samospoštovanja, je izbrati strategijo, kjer bo naš odziv iskren, dobronameren in spoštljiv do sodelavca. Tako se moramo zavestno truditi za pozitivne odzive: za poslušanje – namesto napadanja, za empatijo – namesto jeze in namesto iskanja razlogov za svojo lenobo ali krivcev za našo nesrečo – iskati rešitve.

Več lahko preberete na blogu Socialnega tedna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Odnosi v posamezni delovni skupini so odsev vodje delovne skupine.

    Če vodja obvlada psihologijo odnosov pri delu, je vse v najlepšem redu.

    Izredno pomemben je njegov stimulativen in pomirjajoč odnos do sodelavcev.

  2. Če vodja obvlada psihologijo, jo lahko še bolje izrablja proti delavcem za svoje gospodovanje.

    Razlika so majhna privatna podjetja, kjer so predvsem pomembni delovni rezultati in vodja tako dela vse in nima kakšnega časa za odnose.

    Državne firme in institucije pa so leglo zla in generator brezmejnega trpljenja zaradi odnosov. Odnosi v državnih podjetjih, šolah in zdravstvu so katastrofalno slabi. Stara klika socialistov in komunistov preko ambicioznih lutk in negativne selekcije vlada mafijsko, z ustrahovanjem, izsiljevanjem. To je zlata jama za psihoterapevta.

    V multinacionalkah v Sloveniji so pomembni rezultati dela, a spet se velik del “delavcev” skriva pod perutmi rdečega lobija v firmi.

    V državnih podjetjih je že od 1945 tako, da delajo samo katoličani. Komunisti so šefi. Socialisti pa mešajo meglo, sestankujejo, rovarijo.

    Če je bilo prvih po vojni 80%,in BUTASTIH GOSPODOVALCEV komunistov 20%. Se danes v teh firmah najde komaj kak strokoven delavec, ponavadi na zahtevnem tehničnem področju: razvoj, finance, računovodstvo. Večina je socialistov, ki si vsi želijo ležerno in uživaško gospodovati kot njihov ljubljeni idoli firer Tito. Zato je vsak socializem v sami ZASNOVI (brez zunanjih in notranjih sovražnikov: borcev proti totalitarnemu socializmu) SAMOMOR tako kot rakav tumor, ki POŽRE (izstrada, zasužnji celo telo) večino telesa.

    Kot je Margareth Thatcher rekla: “ko zmanjka tujega denarja, socializem crkne.”
    Hudo je, ker z njim crkne tudi velik del zdrave družbe, ki se socializmi naprej prilagaja, nato pa kot kuhana žaba preda.

  3. Ko beseda nanese na te zadeve, se seveda vse konča z nekimi psihoterapijami. Še noben se ni ustavil da bi raziskoval teror oblasti s psihološkega stališča. Po svoje sicer razumljivo, vendar naj se ti psihologi vsaj nehajo delat pametne.
    Gospodar zna poslušat svoje zaposlene. Komunist jim vlada. In to brez poante, brez smisla. Zgolj vlada. Zaposleni so tako nič več kot sužnji. Še huje, kot prostovoljni sužnji. Nimajo kam. Če imajo doma ženo in otroke so popolnoma v riti. In se spreminjajo v severnega korejca. Začnejo še sami žreti druge okoli sebe. Vse postane Goli otok, kjer vsakič ko se kaj zgodi pretepejo katerega od sodelavcev dokler niso vsi “prevzgojeni”. Ljudje postanejo hudobni sužnji, ki niso za nobeno rabo več. Nadrejeni so navadni gonjači sužnjev, ki jim vsi ližejo rit, da ne bi bili tepeni. Jest je treba. Vsi sčasoma prodajo dušo za kos kruha.
    To je socializem.

    • Zelo dobro, slikovito si opisal Fritzlove klet v Sloveniji. Večina je takih sužnjev, da tega kar se jim dogaja, nočejo razumeti. Preveč boli osebna skorumpiranošt in džanki odvisnost.

Comments are closed.