T. Rojc, Novi glas: Dragocenemu učitelju ob jubileju!

Povabilo urednika, prijatelja Jurija Paljka, naj obeležim za Novi glas jubilej dragega profesorja Alojza Rebule, me je zelo počastilo, saj bi verjetno veliko nadarjenih slovenistk in slovenistov znalo in zmoglo veliko in drugače napisati. V tem jubilejnem času, ko prihaja pri Cankarjevi založbi do ponatisa velike umetnine – romana V Sibilinem vetru, ko prihaja do ponatisa krajšega romana Devinski sholar, se ponovno poglabljanje v čudežni svet Alojza Rebule pravzaprav odpira pred mano kot dar. Pisatelj je namreč zaznamoval vse, ki smo ga spoznali ali ki smo bili njegovi dijaki, s svojim smislom za umetnost kot višjo kategorijo duha. Ki ni samo naš, primorski, slovenski, ampak, če povemo s Kosovelom, sodobni, evropski in večen. Vodi nas v razmišljanje o smislu, tudi ker beseda in umetnost tesno zaznamujeta našo zemeljsko bit: družba ali narod, ki pozabljata na to izhodišče, to sta družba ali narod mrtvih, torej. Ni naključje, da je Srečko Kosovel, po Prešernu največji slovenski duhovni genij, kakor ga imenuje Rebula, začrtal svoj miselni program v besedah: “Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno” in s tem kvalificiral slovensko ustvarjanje, ki zaradi svoje izvirnosti, duhovne širine in revolucionarnosti pripada vrhu evropske misli, ker potrjuje, da se človekova zavest lahko zasnuje in določa preko umetnosti – v Rebulovem primeru preko besede, ki ostaja za Slovence eno bistvenih področij ali bistveni prostor reprezentacije in avtorefleksije. Zgodovinski dogodki, človeške izkušnje in raznoliki miselni tokovi so ostajali odprti svetovnemu dogajanju, epohalnim spremembam, duhovni revoluciji znotraj in izven sebe, saj je bilo dvajseto tudi za nas stoletje velikih preobratov, kjer so ideologije in revolucije spreminjale ravnovesja, znotraj katerih so osebna, individualna svoboda in posredno seveda tudi svoboda ekspliciranja lastnega prepričanja vse bolj izgubljali svoje mesto in svojo pomenskost. Žrtve vseh teh nasilnih prevratov in preobratov so bili predvsem nedolžni, tisti, ki so verjeli v idejo, ki so verjeli, da niso krivi samo zaradi tega, ker so na napačni strani ali pripadniki napačne narodne skupnosti.

V svetu, ki se izpostavlja vedno večji (hedonistični) antropocentričnosti, postaja vprašanje smisla človekovega bivanja skoraj zasenčeno. Tudi če odmislimo vprašanje o obstoju Boga, se s smislom Božjega dejansko soočamo vsevprek, ko se ozaveščamo o sebi-subjektu, ki se znajde, hic et nunc, v imanentnem, ki mu je dano, stremi pa – to vsak izmed nas z vsakim svojim še tako banalnim dejanjem, ki sproži nova dejanja in nove stvarnosti – po večnosti. Tako Dušan Pirjevec:

“Človek, ki je postavljen le še sam nase in je sam svoj edini temelj, išče nekaj, kar bi bilo več od njega, išče transcendenco, vendar pa je že vnaprej jasno, da jo lahko najde le v samem sebi, saj je načeloma in v celoti odvisen le od svojih lastnih sredstev in le od samega sebe, ker je pač edino središče vseh razmerij in vsega znanja”.

Človeku je ob rojstvu dana neka narodnost, ki jo lahko vsakdo s svojim racionalnim pristopom slednjič še potrdi, ko zavestno potrdi svojo pripadnost, v kateri se prepoznava. Predznak te izbire ni sam po sebi negativen ali pozitiven. Pač je. In kot tak lahko predstavlja moralno ali etično zavezo, za pisatelja pa tudi absolutno izbiro, ker predpostavlja življenjsko in umetnostno zavezanost jeziku, v katerem ali preko katerega bo stremel po večnosti: to je velika predpostavka celotnega znamenitega opusa Alojza Rebule.

Edvard Kocbek ugotavlja, kako je “beseda za človeka začetek bivanja, utemeljevanje njegovega jaza v družbenem (…) redu. Vsak jezik je skupno predelovanje spominov in skupno razumevanje skrivnosti, skupno doživljanje narave in zgodovine, medsebojno posredovanje izkustva, skupen boj zoper nevarnosti”. In Alojz Rebula zapiše v Senčnem plesu leta 1960: “Jezik je življenje samo”. Jezik je seveda najbolj evidentna odlika Rebulovega opusa. Če ta citat izvzamemo iz konteksta, izzveni kot programski manifest. Delno bi pisatelj tovrstni manifest lahko utemeljil na osebni izkušnji človeka, ki je rojen v Šempolaju pri Trstu letu 1924, torej v kraju in trenutku, ko se je italijanski fašistični režim še bolj zaostril po umoru socialističnega poslanca Matteottija, ki je uvidel (primorski Slovenci to že veliko pred njim, seveda), da je Italija prestopila meje pravne države in postala diktatorska. Na Primorskem se je začenjal najhujši genocidski trenutek. In beseda je bila zares začetek bivanja: pripadnost in glas, ki je bil – za otroka – domač in prepovedan obenem. Tako zapiše Rebula:

“A biti Slovenec ni nekaj kozmološkega. Je nekaj izključno zgodovinskega, čeprav ta zgodovinskost lahko zraste tudi v kozmično intenzivnost. Zgodovina – to pa je čas in prostor, to je minevanje geoloških dob in srčnih utripov, to je dialektika prahu, ki se vrača v prah. Občutek narodne pripadnosti je bivanjski atribut, podvržen minevanju in zato v različnih časih različen”.

Vendar ta primarni inspirativni vzgib, ki ga Rebula v svojem zgodovinskem trenutku utemeljuje kot življenjsko potrebo, se sočasno umešča v drugačno, transcendentno pomenskost, ki je vezana na Besedo-Verbum, preko katere Rebula udejanja svoje osebnostno in ustvarjalno bistvo: prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma prav v slednjem razbira esenco sakralnosti in doživlja BESEDO, ki jo ume v vseh njenih razsežnostih, kot razodetje Božjega. Kot avtor postane torej v lastnem pričevanju Kristusa dejanski posrednik Božjega, čeprav se zaveda neprehodne limite, ki nam je dana. Nekako tako kakor zapiše Krištof Zupet: “Nekje je Jezus! (…) Prevzame nase vse trpinčenje in strašno smrt. Vera in ljubezen sta tisto, kar je obogatilo vse življenje in vse radosti in vse najstrašnejše bolečine! (…) tako se je nujno spogledati z osamo in preizkušnjo… ” Pričevanje Kristusa je za Rebulo izpoved Resnice, je najdenje smisla, ki onemogoča človeku, da bi tonil v brezkončnost niča. Pascal je zelo uspešno sintetiziral antitezo med sočasnostjo veličine in skromnosti človeka, ki temelji na privilegiju misli in zavesti.

Za ubesedenje teze in antiteze Alojz Rebula večkrat seže po zgodovinskem romanu (primarni elementi le-tega so prisotni in nuce že v povesti Devinski sholar iz leta 1954), preko katerega primerja in identificira slovenstvo s kulturo krščanstva. Smisel Rebulovega pentatevha, poslednji cilj, prihod v obljubljeno deželo, znamenje ali vzorni zakon človeštva je iskanje – torej tudi literarni tekst po Rebuli na vsak način stremi k Absolutnemu.
Rebula izhaja iz življenja, ubeseduje življenje, vendar njegovo pisanje je stalna repriza intimnega dvogovora zavesti in protizavesti. Dopušča si metaforo zgodovine, da pove sodobnost, metaforo pa nadgrajuje s svojo poetiko, zato se fabula razvija znotraj tega dvogovora; beseda je torej katarzično dejanje jaza, saj niha med dobrim in zlim, med upanjem in praznino: nič in antiteza niča, smisel v poetiki kot poanta za negacijo poetike brez smisla. Rebula dejansko ubeseduje disharmonijo sveta in eksistence (svoje lastne ter človekove sploh) v izjemno harmonični obliki, ki ji skuša vsebina na nek način slediti: iskanje, širina, terminološke izbire odražajo ta poskus. V tem ni nikakršnega razkroja ali forsiranja: Rebula ustvarja v spoštovanju besede, ki jo ume kot etično in estetsko dejanje ali, točneje, potrebo. Tovrstna skladnost in harmonija sta možni samo pri Bogu, pri tem pa je umetnik posrednik tega poskusa: na nek način je disharmonična vsebina ujeta v skrajno harmonično obliko, ki jo Boris Paternu označuje s poanto “reda sredi raztrganosti”, kar lahko pri Rebuli predstavlja nekakšen arhetipski odmev iz Prešerna, ki je zanj s Kosovelom edini slovenski resnično svetovni duh. Prometejevo usodo tragike eksistence namreč Rebula razkraja na posamezne fragmente, s katerimi karakterizira svoje junake, večne iskalce osvobajanja, ki se ne kaže več prek ukradenega ognja, kakor pri Prometejevem mitu, ampak preko iskanja Luči in Resnice: Prešernovo razpetost med nebom in peklom je mogoče aplicirati na Rebulovo misel kot v romantičnem pojmovanju Kristusa, utelešenja človeškega in božjega obenem. Mediator tega odnosa med končnim in neskončnim, človeškim in božanskim pa je lahko umetnik, ki mu je dano, da razodene to neskončnost, in torej resnico, kar gotovo predstavlja Alojz Rebula s svojim literarnim in miselnim opusom.

Več lahko preberete v Novem glasu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.