Papež Frančišek nas postavlja pred zahtevno nalogo, ko nam naroča, naj bo Cerkev bolj podobna družini in ne zasebnemu klubu, vrtu in ne muzeju, poljski bolnišnici sredi ranjenega sveta. S svojo značilno simboliko nam posreduje Jezusovo naročilo oznanjevanja evangelija vsemu svetu, začenši tu, kjer živimo in delujemo.
Pred nekaj dnevi je kolumnist na portalu Crux, duhovnik Jeffrey F. Kirby, zapisal, da za bistvene premike pri oznanjevanju ne bodo zaslužni cerkveni uradi ali strateški načrti, temveč bo uspeh odvisen od konkretnega odziva vsake posamezne župnije.
Župnije so srce Cerkve. V njih pobude zaživijo ali pa ne. Kirby omenja misel, ki kroži v ameriških katoliških krogih: »Poklicani smo biti ribiči ljudi in ne skrbniki akvarija.« Temu poenostavljanju lahko sicer nasprotujemo, lahko ga pa v luči papeževe spodbude tudi v Sloveniji dobronamerno razumemo kot klic župnijam, naj se prebudijo iz oznanjevalnega krča.
Zagotovo mora nekdo skrbeti tudi za »akvarij«, kar nikakor ni enostavno. V času pomanjkanja duhovnih poklicev je to še bistveno težje. Pastoralno delovanje, skrb za duhovno rast župljanov, verska vzgoja mladih, gospodarnost pri vzdrževanju župnijskih objektov, vse to terja veliko dela, naporov in žrtev.
Kirby izzivalno meni, da bi župnije morale sebe razumeti ne le kot »vzdrževalni servis«, temveč tudi kot misijonski center. Potrebne bodo nove sposobnosti za oznanjevanje. Ko se bo župnija poistovetila s poslanstvom misijonskega središča in vse bolj postajala skupnost ribičev ljudi, bo verjetno spoznala, da mora vsaj toliko naporov in sredstev, kot jih nameni veroučnemu programu otrok, posvetiti tudi verskemu izobraževanju odraslih.
Več lahko preberete na druzina.si.
