V zadnjih dneh so mediji kulturnega in političnega establišmenta dvignili glas proti odločitvi upravnega odbora Prešernovega sklada, ki je eno od nagrad namenil Jožetu Možini za film Pedro Opeka, dober prijatelj. Če bi konflikt ostal na ravni nestrinjanja o proceduralni korektnosti, bi zadevo gladko prepustili tehničnim poznavalcem in se z njo ne bi več ukvarjali. Pa ni. Dvomom o zakonitosti izbora je sledil ideološko obarvani napad na scenarista filma – z insinuacijami, češ ali je izpostavljeni javni delavec in opredeljeni katoličan lahko prejemnik nagrade, takoj za tem na sam izdelek, češ, saj ne gre za dokumentarni film, temveč le za reportažo, ob koncu pa so se razni medijski glasovi lotili tudi glavnega lika filma – z namigovanji, da kot katoliški misijonar Opeka revežem sicer pomaga, jim pa tudi »vsiljuje« svojo vero, kar naj bi mu jemalo verodostojnost. Vse to pa je nadkrilil očitek, da tovrstni dokumentarni film sploh ni umetnost in zato s Prešernovo nagrado ne more imeti nobene zveze.
Ali film o Petru Opeki, na katerega se je množično in z navdušenjem odzval velik del slovenske javnosti, res ni umetnost? Kaj pa je potem npr. družbenokritični dokumentarni filmi Micheala Moora? Zanimivo, da Akademija filmskih umetnosti in znanosti v ZDA podeljuje oskarje za dokumentarni film že od leta 1942. Že hiter pregled prejemnikov za ta žanr pokaže, da bi vanj mirno umestili tudi Možinov film o Opeki.
Res je, množični odziv ni kriterij za umetniško kakovost, vendar ekscentričnost in elitizem tudi ne.
Več lahko preberete v Družini.
