T. Rifel: Somrak etike

2
462

somrak etikePoročilo s 3. pogovornega večera Foruma za dialog med vero in kulturo “Somrak etike”.

Tretji v vrsti pogovornih večerov Foruma za dialog med vero in kulturo je bil namenjen vprašanjem etike. Kot je izpostavil moderator tokratnega večera gospod Pavle Rak, je bila izvorna zamisel za tak večer, da se posebej izpostavi problematiko različnih profesionalnih etik, ki se nahajajo na presečišču med neko obče veljavno etiko in posameznimi zakonskimi omejitvami določenega področja človekovega delovanja. V ta namen so bili povabljeni trije gostje, pravnika dr. Miro Cerar in dr. Miha Ščepec ter zdravnik ter pisatelj dr. Alojz Ihan. Prijetna atmosfera atrija ZRC je tudi tokrat privabila lepo število ljudi.

Pogovorni večer je prinesel nekaj novosti. Uvodoma je bilo rečeno, da so ustvarjalci večera (Odbor Foruma) še vedno v iskanju optimalnega vzorca poteka pogovornega večera. Pri tem so organizatorjem v veliko pomoč tudi predlogi samih udeležencev. Ena izmed novosti, ki jo velja pohvaliti, je bila ta, da so se uvodni govorci tokrat res držali časovne omejitve in tako se je lahko že po dobre pol ure lahko začela vsesplošna razprava. Druga velika sprememba pa je prišla po koncu uradnega dela, ko smo bili s strani moderatorja povabljeni, da se lahko zadržimo še v bolj sproščenem pogovoru. To dvoje je skupaj z zelo jasnimi in usmerjenimi spodbudami ter vprašanji moderatorja prineslo vsebinsko bogat pogovorni večer, ki ga velja v nadaljevanju na kratko povzeti.

Gospod Rak si je na začetku dovolil poleg predstavitve posameznih gostov tudi na kratko pojasniti izbiro teme večera. Poleg že omenjene osredotočenosti na profesionalne etike je kot drugo izpostavil središčno sporočilo krščanske etike, ki je ne gre iskati v njeni normativni naravi, temveč v svobodi, ki jo daje posamezniku, da se sleherni trenutek odloči bodisi za dobro ali za slabo. Pri tem se je Rak naslonil na sv. Pavla, ki v Pismu Korinčanom opozarja: »Vse mi je dovoljeno, vendar ni vse koristno!«

Dr. Cerar je najprej postavil razlikovanje med osebno moralo, univerzalno etiko in pravom. Posamezne etike, med njimi torej tudi razni profesionalni etični kodeksi sodijo v preplet etične teorije in prakse, ki ju narekuje posamezna družba oz. kultura in nadalje seveda tudi dotična stroka. Nadalje je dr. Cerar sedanjo krizo označil predvsem kot krizo etičnih vrednot. Človek kot posameznik je sicer najvišje razvito bitje, medtem ko je človeštvo kot celota glede razvoja etične zavesti po Cerarjevem mnenju še zelo na začetku. Iz tega razloga je potrebno, da imamo pravo, ki ga v določenem smislu lahko razumemo kot etični minimum, da ljudje lahko normalno sobivamo. Obenem je dr. Cerar opozoril na dejstvo, da se je človeštvo iz vsake krize vrednot nekaj naučilo, kot npr. o pomembnosti človekovih pravic po drugi svetovni vojni. Etični kodeksi kot taki nam sicer še ne zagotavljajo takojšnje blaginje, saj se neetična ravnanja lahko kljub temu ponavljajo oz. nadaljujejo. So pa po Cerarjevo gotovo močna opora v situaciji kot je sedanja. Danes, ko je govor o etiki v modi, imamo priložnost, da iz somraka etike, ki kot tak ni nov pojav, vendarle izidemo boljši in predvsem našim zanamcem omogočimo pravično družbo in bolj dostojno življenje.

Kot naslednji je dobil besedo dr. Šepec, ki se bolj podrobno ukvarja z odvetniško etiko. V ta namen nam je prek konkretnega primera moralne dileme odvetnika v postopku kazenskega prava poskušal osvetliti svoje stališče glede problematike. Recimo, da gre za odvetnika, ki naj bi zagovarjal posiljevalca. Javno mnenje je tako, da se pri takem zavržnem dejanju ne linča samo storilca, ampak skupaj z njim tudi odvetnika, ki zagovarja »zločinca«. Zgodba pa ima po njegovem mnenju še drugo plat, kajti profesionalna etika vedno upošteva tudi specifike določenega poklica. Tako med odvetniki velja za etično predvsem to, da ima storilec sploh možnost obrambe in s tem vsaj v osnovi zagotovljeno sojenje nasproti tožilcu in pred sodnikom. Odvetnik tako ni v vlogi presojanja moralnosti dejanja samega, ampak v vlogi instituta, ki pomaga obsojencu po najboljših močeh. Primer s posiljevalcem dobi svoje nadaljevanje, če se v postopku sojenja izkaže, da je bil krovni dokaz, ki dokazuje očitno krivdo obsojenca, pridobljen na nezakoniti način. Po mnenju dr. Šepca ima odvetnik dve možnosti. Po eni strani bi lahko v iskanju pravičnosti zamolčal to podrobnost, kar bi vodilo v obsodbo, medtem ko bi ob izločitvi dokaza verjetno dočakali oprostilno sodbo, pa čeprav bi lahko šlo za dejanskega storilca. Dr. Šepec je izpostavil, da je v odvetniški etiki bolj prav, če odvetnik ravna zopet kot institut obrambe in kljub nepravični sodbi pomaga svojemu klientu.

Naposled je svoje misli o etiki, tokrat v kontekstu zdravstva, predstavil dr. Ihan. V medicini je etika predvsem orodje, kar se kaže v raznih protokolih medicinske etike, ki obstajajo. Morala je po Ihanovo čustveno pogojena, etika pa deluje kot nekakšen regulator ali vsaj priporočilo, ki se ga velja držati. V medicini to pomeni, da gre za nekakšno usklajevanje med zakonskimi predpisi, ki veljajo in med povsem človeško skrbjo za pacienta. Medicinska etika se niti ne ukvarja toliko z nekimi splošnimi etičnimi principi, kot recimo filozofska etika. Protokoli so nastali na podlagi izkušenj in preverjanje posledic na preteklih primerih je merodajno vodilo pri ravnanju. Dr. Ihan je to ponazoril z zelo nazornim primerom žolčnega kamna, ki bi ga operiranec rad vzel s seboj na dom. V tem primeru zdravnik ne bo toliko gledal na moralno spornost dejanja, ampak na posledice, ki jih lahko prinaša dejstvo, da bo dotični ta kamen uporabljal kot obesek na verižici. Če je to že kdaj v preteklosti privedlo do neželenih učinkov, bo zdravnik to željo zavrnil, drugače pa ne bo imel razlogov, da je ne bi dovolil, ne glede na njegovo osebno prepričanje (osebno moralo ali vest), ki bi mu to morda prepovedovala. V primeru, ko določeni pacienti pridejo na pregled preko vrste, pa je dr. Ihan poudaril, da gre pri tem za enako sporno zadevo ali kaznivo dejanje, kot v drugih primerih človekovega delovanja. Ni gre pa tu več za vprašanje medicinske etike, ampak prava. Po Ihanovo tam, kjer pravo zares deluje, etika niti ni potrebna.

V zelo zanimivi debati, ki je sledila, pa velja izpostaviti zgolj nekaj posameznih poudarkov:

Ob vprašanju ali posamezne etike prispevajo k družbeni blaginji in v kolikšni meri se ob tem napajajo iz univerzalne etične substance so sogovorniki prišli nekako do sklepa, da se posamezne etike sicer napajajo ob nekem univerzalnem izviru, da pa zaradi specifičnosti, ki vlada v posamezni stroki, vendarle ohranjajo posebnosti, ki morda niso vedno v vlogi določene prevladujoče etike. Pri tem je potrebno venomer upoštevati tudi določen družbeni in kulturni kontekst, saj prihaja do razlik tudi na tej ravni. Tako na primeru odvetništva kot zdravstva pa vedno obstaja prostor, da se posameznik zaradi osebne morale odloči, da ne bo pristal na pravila, ki jih od njega zahteva poklic. Nazoren primer je recimo izrekanje smrtne obsodbe in pa izvajanje splavov.

Eden izmed bolj pronicljivih prispevkov v razpravi je bil odziv dr. Cerarja, ko je filozofsko poglobil primer s posiljevalcem. Izhajal je iz prepričanja, da smo kot del nepopolnega človeškega sveta venomer ujeti v relativnost dobrega in zlega. Meja med storilcem in žrtvijo se v neki širši perspektivi, ki se razteza v nam neznane dimenzije, zabriše. Ob tem je dr. Cerar uporabil primer vojaka, ki ubije drugega vojaka. Gre za morilca ali zgolj za vestno in pravno popolnoma nekaznivo dejanje v vojni ali pa morda celo za žrtev, ki je podlegla pritiskom drugih, resničnih storilcev in zločincev? Ne nazadnje pa po Cerarjevo ne moremo niti mimo krščanskega vidika svobode, ki je bil omenjen na začetku pogovornega večera, kjer smo kot ljudje dejansko nenehno razpeti med logiko žrtve in zločinca in zato nikoli ne vemo na kateri strani se lahko znajdemo.

Moderator večera gospod Rak je glede primera z odvetnikom izrazil željo, da bi se moral po njegovem mnenju le ta boriti predvsem proti nepravični kazni, ne pa toliko braniti klienta za vsako ceno. Po njegovem mnenju je današnji sistem tak, da se dokazi vse prehitro lahko izvržejo iz obravnave. Pozneje je še eden od sogovornikov opozoril na problem pravičnosti in iskanja pravice s strani vseh vpletenih v določenem sodnem procesu. Dr. Šepec se je ob tem vrnil na izhodiščno tezo, da odvetnik ni toliko iskalec pravice (zato sta namreč pristojna tožilec in sodnik), kot branilec obtoženca. Dr. Cerar pa je k temu še dodal, da se velikokrat zgodi, da pride tudi do zlorabe te pravice zastopanja, in sicer z namenom zastaranja roka očitanega kaznivega dejanja. Obenem se danes po zgledu ZDA vse več sodnih obravnav konča s sporazumom med strankami, kjer vsaka stran iztrži zanjo najbolj ugoden izid. Iskanje resnice ni več v ospredju. Po Cerarjevem mnenju pa pravo brez etične zavesti v ozadju sploh ne more pravilno delovati. V to smer je šla tudi misel dr. Ihana, ki je dejal, da se določena profesionalna etika ne more postavljati nad splošna pravila, ki veljajo v posamezni družbi.

Problem profesionalnih etik je tako dvojen. Po eni strani kljub specifičnosti svoje stroke mnogokrat sledijo splošno veljavnim etičnim načelom, medtem ko po drugi ostajajo zavezane določenim pravilom stroke, ki so največkrat prilagojeni veljavni zakonodaji. Izvorna predpostavka pogovornega večera, ki jo je na začetku pogovora izrazil moderator, in sicer ali profesionalni etični kodeksi sledijo splošni etiki, je bila tekom diskusije večkrat razrešena v tej dvojnosti. Nihče si namreč ni dovolil zavezati se točno določeni univerzalni etiki. Dr. Cerar je sicer govoril o univerzalni človeški etiki. Po drugi strani pa specifičnost strok kot sta pravo in medicina vsaj za enkrat še kaže vsaj obrise nekega splošno veljavnega etosa, ki še ni pozabil svojih resničnih korenin.

Pripis uredništva: Ogledate si lahko tudi video z večera v produkciji Socialne akademije.


2 KOMENTARJI

  1. Vsi udeleženci so ugotavljali, da s stanjem etike in morale v naši družbi ne moremo biti zadovoljni. Zanimivo pa je, da udeleženci niso našli vzroka za to stanje v izhodiščnem stanju, v katerem se je znašla naša družba ob prehodu v demokracijo. Raje so iskali vzroke v kapitalizmu, kot novi obliki ekonomskega delovanja.
    Menim, da gre tudi pri tem za etični manjko strokovnjakov, ki se sprenevedajo o dejstvih, ki jih je v Usodnih odločitvah lepo definiral dr. France Bučar. Če upoštevamo tam ugotovljena dejstva, je današnje stanje etike in morale logična posledica možnega razvoja dogodkov.
    Nič slabega o totalitarizmu in njegovih posledicah, pa je etično izhodišče tistih, ki želijo delati na državnih univerzah.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite