Država, ki se je znašla v gospodarski krizi, lahko izbere dve poti: pot vedno večje avtoritarnosti ali pot opolnomočenja državljanov.
V teh dneh se Slovenci veliko pogovarjamo o davkih. O vedno višjih davkih. V petek je minil rok za oddajo pripomb na predlog zakona o davku na nepremičnine, ki bi dodatno znatno obremenil vse, ki imajo v lastni nepremičnino, pa naj bo to posameznik, družina, organizacija, podjetje ali verska skupnost. Danes se je povišal davek na dodano vrednost, kar bomo spet začutili prav vsi državljani.
Vse to me je navedlo k razmišljanju, kaj je vzrok vseh teh novih obremenitev, ki niso ne prve ne zadnje. Preprost odgovor je seveda na dlani, saj ga učimo že skoraj dveletne otroke: smo v finančni in gospodarski krizi. Država več potroši, kot ima na razpolago, zato je potrebno v najti načine, kako zagotoviti zadostno količino sredstev.
Kaj torej v dani situaciji storiti? Pred meseci se je veliko govorilo o varčevanju in racionalizaciji. Vse lepo in prav, če bi ostalo le pri tem. A nov trend kaže, da je še pomembnejši cilj vlade preko novih davkov pridobiti nove finančne dolive, da bi še naprej lahko vzdrževala obsežne državne sisteme. Breme na ramenih davkoplačevalcev pa je vsak dan večje.
Osebno se mi zdi takšna pot reševanja težav dolgoročno nevarna. Vodi v vedno večje obubožanje prebivalstva in posledično v vedno večjo odvisnost od države, ki naj bi poskrbela za vse. Mi, navadno ljudstvo, tako ali tako ne moremo narediti ničesar, dobri smo le za plačevanje davkov … Ali se s tem vračamo v 50. leta prejšnjega stoletja?
Če vzamemo za primer novi davek na nepremičnine: ob njem človek dobi občutek, da ni več lastnik svoje zemlje. Postajamo skorajda najemniki na državni posesti. Kdor te najemnine, se pravi davka, ne bo mogel plačati, bo prisiljen zemljo prodati, tudi če zanjo dobil komaj kaj. Tudi če na njej le sadi rožice in se bos sprehaja po travi in zato od nje nima nobenega dobička. Toda, konec koncev, kako pa s tem škoduje državi?
Pa poglejmo kot drugi primer avtoritarnosti države šolstvo: učitelji se upravičeno pritožujejo, da pri učenju nimajo nobene avtonomije več. Vse njihovo delo do potankosti narekuje učni načrt. Kaj šele, da bi imeli možnost pri odločanju o učni snovi starši. Oni smejo le stati ob strani in kimati. Čeprav naj bi po Ustavi imeli pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojimi prepričanji. Da ne izgubljam besed z odnosom do zasebnega šolstva …
Tragično je, da se niti ne razmišlja o drugačnih možnostih reševanja krize. Zakaj ne bi na primer procesa obrnili: namesto da povišujemo davke za ohranitev (pre)obsežnih državnih sistemov, sisteme prilagodili tako, da bi bilo manj odvisno od države in več od državljana. Državljana, ki bi ga to prisililo k večji odgovornosti, samostojnosti, ozaveščenosti in … svobodi.
Več: iskreni.net
